Predsedničin strastni poljub

Razlaga je bila skorajda nepotrebna. Zato je predsedničina izjava ostala nekako v praznem prostoru nezanimanja, neodzivnosti in skorajda utrujajočega ponavljanja. Kolinda Grabar Kitarović, je nekje med toplimi julijskimi dnevi, brez prav posebnega razloga, znova poudarila, da Hrvaška ne bo sprejela enostranske implementacije arbitražne razsodbe o mejnem sporu s Slovenijo ter zaradi večje odmevnosti in predvsem  priporočil svojih služb temu dodala novost.

Le ta, vsaj do sedaj, še ni bila slišana.

Predsednica je izrekla oceno, ki je v evropski dnevni politiki, zaradi svoje slabšalnosti razmeroma redka. Novo sporočilo je bilo, da so izjave predsednika slovenske vlade, dr.Mira Cerarja o tej temi nevarne, da se zaradi njih ni potrebno vznemirjati, saj ima država Hrvaška zadosti odločnosti, moči in kapacitet, da se lahko takšnim enostranskim poizkusom implementacije upre.Predsedničina političina trditev, bi bila, če odmislimo njeno poudarjanje moči, s katero razpolaga Hrvaška, tako nazorna in tako nedvoumna, da bi jo lahko povsem mirno pospravili v mapo odzivov po izreku sodbe mednarodnega arbitražnega sodišča. Hkrati bi takšno interpretacijo lahko podprli vsaj še z dvema dejstvoma. Zahtevo republike Bosne in Hercegovine, objavljeno nekaj dni prej, naj Hrvaška spoštuje podpisani in v Zagrebu nikoli ratificirani sporazum, sedaj pokojnih predsednikov dr. Franje Tuđmana in Alija Izetbegovića o določitvi morske in kopenske meje med državama. Ter skorajda s predsedničino izjavo istočasnim stališčem pomočnika ministra za zunanje zadeve Republike Srbije, Gorana Aleksića, da sporne ade na reki Donavi pripadajo Srbiji ter da so pripravljeni rešiti mejni spor s Hrvaško tudi na mednarodnem arbitražnem sodišču.

Aleksić je govoril o Vukovarski in Šarengradski adi na Donavi, v dolžini 266 km,  ki po načelu sredinske razmejitvene črte, pri kateri je Hrvaška dosledno vztrajala pri določitvi meje na Muri s Slovenijo, pripadata Srbiji.

Seveda ob tem ni spregledal, da pogajalski Zagreb pri meji na Donavi popolnoma obrne vse svoje argumente in trdi, da je edina prava ter sprejemljiva določitev rečne meje prav tista, ki je bila v sporu s Slovenijo popolnoma nesprejemljiva, po principu katastrskih parcel. Po katerem bi ta dva rečna otoka pripadla Hrvaški.

S tem arbitražnim ozadjem bi popolnoma zadovoljivo pojasnili omenjeno predsedničino izjavo. Razlaga bi imela svoj smisel. In tu bi lahko tudi končali. A bi hkrati popolnoma zgrešili.

Izjava predsednice Kolinde Grabar Kitarović namreč nima skorajda nikakršnih povezav z arbitražo in z mednarodno sodbo določeno mejo s Slovenijo. Njen cilj je drugje, v pisarni hrvaškega predsednika vlade.

Zato se vračam na začetek. In ne v Zagreb, temveč v  Salzburg.

V torek 18. julija 2017 so se v  tem zapeljivem avstrijskem mestu, na svojem rednem srečanju, sestali  predsedniki Avstrije, Hrvaške in Slovenije. Na tiskovni konferenci po srečanju je predsednica skorajda brez razloga pojasnjevala tudi svojo oceno katastrofalnega požara v Dalmaciji, ki je dobesedno ogrozil mesto Split.

Njen nastop ni bil brez razloga, niti ni bil spontan ali naključen.

V južni Italiji bi rekli, da je poslala poljub predsedniku vlade Andreju Plenkoviću, ki je samo nekaj ur pred tem, za državnika povsem ponesrečeno, požar označil kot skorajda vsakjdanji in neke vrste spektakel, vabljiv tudi za množice turistov.

Predsednica je s svojo oceno, da so bile v omejevanju grozljivega požara očitno narejene  napake, ki so predvsem posledica premajhne koordinacije, ter da bi vojska morala posredovati bistveno prej in da bo zato takoj sama odpotovala v Split in začela reševati nastale razmere, očitno naredila, za Plenkovića, korak preveč.

Sledil je takojšen odgovor.

Hrvaški obrambni minister je  odstopil.

Požar je bil pozabljen.

Prav tako tudi predsedničina salzburška izjava.

Tema, ki je ostala na mizi je bila, ali bo v javnosti priljubljen minister odstopil ali si bo premislil.

Predsednica se je iz političnega napadalca spremenila v branilca svojih pristojnosti.

Plenković pa je začel še en polčas prevzema oblasti v državi.

Kolinda Grabar Kitarović je predvsem z oceno o nevarnim namerah dr. Mira Cerarja želela odpreti novo temo. Pa je, predvsem za njo presenetljivo, naletela na politično tišino.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s