Vsega je kriv Radovan Vuletić

Hrvaški predsednik dr. Franjo Tuđman je v času svoje popolne oblasti in skorajda neomejene politične moči odločil, da je potrebno urediti odprta mejna vprašanja s sosednjo državo Bosno in Hercegovino. Pa vendar to ni bila samo odločitev predsednika države, to je bil istočasno tudi dobeseden ukaz, naj ustrezne službe pripravijo vse zavezujoče dokumente, pristojna ministrstva pa uskladijo stališča in pripravijo zahteven državni dokument. Po obsežnih in dolgotrajnih pripravah so ga poimenovali Sporazum o državni meji med republiko Hrvaško in Bosno in Hercegovino. Predsednika držav, Tuđman in Alija Izetbegović sta ga svečano podpisala tridesetega julija leta 1999 v Sarajevu. Ter obljubila in se zavezala, da ga bosta takoj tudi ratificirala oba parlamenta. Tistega predzadnjega julijskega dne je izgledalo, da je Hrvaška uredila in določila zapleteno vprašanje mejne črte tako kopenske kot morske, z Bosno in Hercegovino. Tuđmanov podpis na tako natančno pripravljanem Sporazumu je bil popolna garancija, da se bo to tudi zgodilo.

Pa se ni. Sporazuma ni bil nikoli ratificiran. Zakaj, je dosti kasneje, 13 let po podpisu, julija 2012, pojasnil dolgoletni predsednik hrvaškega Sabora in sedanji svetovalec predsednika vlade, Andreja Plenkovića, Vladimir Šeks. Pravzaprav je samo strjeno in urejeno ponovil vse razlage, ki so se pojavljale po sarajevskem podpisu.
V svoji osnovi so bile tako nenavadne, da jih je bilo potrebno poslušati. Šeks je namreč povedal, da je bil predsednik Tuđman enostavno prevaran in zaveden ter da ni vedel, kaj podpisuje. S takšno oceno je bil seveda obtožen tudi ves hrvaški državni aparat, ministri in njihovi namestniki, vsi vladni eksperti in vsi vladni pogajalci, ki so pripravljali Sporazum o meji z Bosno in Hercegovino, da so prevarali predsednika države in mu podtaknili v podpis dokument, ki je za državo škodljiv.

Pa je bilo to vendarle preveč. Zato je bilo potrebno poiskati krivca. In so ga našli. Za vse je postal kriv uslužbenec geodetske uprave Sarajevo, geodet Radovan Vuletić. Ta, do takrat najverjetneje nikomur izven bosanskega glavnega mesta znan geodet, naj bi zavedel in zapeljal celoten hrvaški državni aparat in tudi predsednika Tuđmana osebno. Leta 1974, ni pomota ne leta 1994 temveč prav leta 1974, naj bi v okviru dogovorjenih medrepubliških meritev, Vuletić osebno, premaknil položaj mejnega kamna na vrhu pootoka Klek in takoj zatem v skupen hrvaško-bosanski zapisnik zavedel, da gre za ozemlje, ki pripada Bosni in Hercegovini. Prav ta zabeležka, ki je nikoli ni nihče opazil ali zavrnil, naj bi bila podlaga za vse kasnejše, tudi hrvaške meritve po letu 1991, in kot taka osnova za sklep, da dva majhna in nenaseljena otočka, Veliki in Mali Škoj, v malostonskem zalivu Jadranskega morja pripadata BiH.

Danes postaja podpisan in nikoli ratificiran sporazum o državni meji Hrvaške in Bosne in Hercegovine ponovno skrajno aktualen. Pred dnevi sta se namreč na skupni seji sestali vladi obeh držav. Ena od tem pogovora naj bi bila tudi gradnja mostu na polotok Pelješac, s katerim bi Hrvašla povezala svoje ozemlje in za katerega gradnjo je dobila zajetna evropska sredstva. Hrvaška bi s tem mostom prometno zaobšla mestece Neum in bosanski del jadranske obale. Pa se je pokazalo, da gradnja pelješkega mostu ni povsem samoumevna, oziroma, da obstaja vsaj še eno veliko in obenem nerešeno vprašanje.
Član predsedstva Bosne in Hercegovine, Bakir Izetbegović, je namreč ponovil, da ima seveda Hrvaška pravico združiti svoje ozemlje, a da ima tudi njegova država pravico do pristopa na odprto morje. Temu so takoj dodali, da se prav zato znova postavlja vprašanje, zakaj ne bi pred začetkom gradnje mostu določili tudi mejno črto na morju in dimnik BiH do odprtega morja. Saj, so se sklicevali tudi na izrek arbitražnega sodišča glede morske meje v Piranskem zalivu, znotraj morskega koridorja do odprtega morja ne sme biti nikkakršne gradnje niti umetnega otoka oziroma mora biti pred začetkom gradnje meja določena. Dejanski rezultat skupne seje obeh vlad je bil sklep Predstavniškega doma parlamenta BiH o diplomatski noti, s katero naj se uradni Zagreb pozove k ustavitvi del pri gradnji Pelješkega mostu, dokler ne bo doseženo potrebno soglasje in določena meja na morju.

S tem se je pogovor vrnil na začetek, v julij 1999. Ponovno v čas, ko sta Tuđman in Izetbegović določila državno mejo po sredini lepega in bogatega Malostonskega zaliva ter obenem BiH dovolila, z naugodnejšimi pogoji in režimom, uporabljati Luko Ploče ter Hrvaški določila svoboden prehod v neumskem zaledju in prometno povezavo Dalmacije.
Povsem resno se je prav k temu sporazumu vrnila vlada dr. Ive Sanaderja. Konec marca leta 2005 je njegov kabinet pritrdil novim sklepom meddržavne komisije za meje, s katerimi so za hip pozabili na geodeta Vuletića in potrdili skladnost in ustreznost podpisanega sporazuma ter predlagali njegovo takojšnjo ratifikacijo. Kot vedno je sledil odgovor in zanikanje podpisanega. Tudi Sanader je moral začeti iskati pot, kako se izvleči iz pravkar dane obljube o ratifikaciji. Konec novembra 2005 je bilo le redkim poslušalcem na zasedanju Evromediteranskega summita v Barceloni razumljivo njegovo pojasnjevanje, da se morata dve prijateljski državi, Hrvaška in BiH dogovoriti in rešiti odprta vprašanja preteklosti, saj da je očitno, da sporazum, »ki sta ga podpisala Franjo Tuđman in Alija Izetbegović, ni do konca pravičen«. Povedal je, da ratifikacije ne bo, da bo ponovno predlagal še en nov sestanek komisije za meje in istočasno takojšen dogovor o gradnji mostu, Komarno – Pelješac , saj ima Hrvaška pravico združiti dva svoja ločena teritorija, kopno in polotok. S tem je Hrvaška enostransko odstopila od dogovora dveh predsednikov in določitvi zemeljskega koridorja, ki bi, preko ozemlja BiH, povezal državo. In prav to je bil Sanaderjev izhod iz zahteve njegove vlade naj hrvaški parlament, po hitrem postopku, ratificira podpisan mejni sporazum, Tuđman-Izetbegović. Promoviral je nov načrt, most. In obljubil, da se bo gradnja začela že leta 2006 in da bo svečana otvoritev dve leti kasneje. Tik pred začetkom poletne sezone 2008.
Konec septembra 2007 je obljube malce dopolnil, da bo sicer most zgrajen šele 2012 leta, da pa bo zato bistveno večji in lepši.

Njegova naslednica, Jadranka Kosor, je julija 2011 napovedala otvoritev mostu na Pelješac leta 2017. Torej letos.

Radovana Vuletića nihče več ne omenja, še manj, da je lastno ročno premikal mejne kamne in toliko let kasneje zavedel predsednika Tuđmana.
Je pa zato ponovno aktualen leta 1999 podpisan in nikoli ratificiran Sporazum o mejnih vprašanjih med Hrvaško in Bosno in Hercegovino.

Vsa neodgovorjena in zamolčana vprašanja o usodi tako pomembnega sporazuma se vračajo na pogajalsko mizo.