Takratni predsednik hrvaške vlade, dr.Ivo Sanader, je svojega novo izvoljenega slovenskega kolega, Boruta Pahorja, dobesedno podcenjeval. Pravzaprav se je njegovega prihoda celo veselil. Vse informacije, ki so mu jih zbrali njegovi sodelavci, zaupniki in tajne službe, so bile enotne v oceni, da gre za samovšečnega in njemu povsem nedoraslega partnerja. Sanader je bil prepričan, da bo lahko dolgo načrtovano operacijo, slovenska meja, izpeljal brez pretresov, predvsem pa brez nepotrebnih Pahorjevih spraševanj. Sanader je bil leta 2008 ne samo brezpriziven hrvaški vladar, temveč tudi priljubljen gost najprestižnejših evropskih prestolnic. Imel je vse kar mora imeti vpliven državnik. Bil je izvrsten poznavalec svetovne literature, znal je govoriti v večini evropskih jezikov, vedno oblečen v obleke krojene pri najboljših italijanskih mojstrih, poznal je opero in njeno zgodovino ter rad dobro jedel. Obenem je bil tisti, ki je naredil prelom s politično dediščino dr. Franje Tuđmana, znal skleniti dogovor z glavno haško tožilko Carlo del Ponte, imel pogum izročiti mednarodnemu sodišču za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije, osumljene hrvaške generale, voščiti hrvaškim Srbom pravoslaven Božič ter kot odločilen cilj svoje politike promovirati polnopravno članstvo Hrvaške v Evropski uniji. In ob pomembnih evropskih srečanjih je vedno znal z nadvse pravo diplomatsko mero opozoriti na sosednjo državo Slovenijo, ki želi izkoristiti svoje evropsko članstvo za ozemeljsko izsiljevanje njegove države. Ob tem je vedno dodal tudi rešitev te, kot je znal reči, neprijetne zagate. Izhod naj bi bila popolna ločitev hrvaških evropskih pristopnih pogajanj in kot so znali poudarjati njegovi sodelavci, drobnega skorajda nepomembenga mejnega spora s Slovenijo. Poslušali so ga, ko so njegovi sodelavci kot po nerodnosti dodali, da je država Hrvaška nosila največje breme vojne z ekspanzionistično politiko Slobodana Miloševića, medtem ko je bila v Sloveniji, z istim Miloševićem dogovorjena vojna.
To je bil Sanaderjev političen program.
Prvič ga je javno objavil konec junija leta 2006. V hrvaškem parlamentu, Saboru, je povedal, da ima njegova država skrite argumente, svoje adute, s katerimi bo presenetila Slovenijo. Seveda jih ne bomo objavili je dejal, prihranili jih bomo za mednarodno arbitražo o razmejitvi na morju. Čeprav, kot je dodal, po petnajstih letih neuspešnih pogajanj s Slovenijo ne vidi prav veliko razlogov za optimizem, da bo imela sosednja država pogum sprtejeti naš poziv k arbitraži. Ob tem je zavrnil razpravo o ostalih odprtih mejnih vprašanjih, saj da so ta vprašanja za Hrvaško že rešena , tudi vprašanje meje s Srbijo na reki Donavi.
Sanaderjeva ocena je bila, da je Slovenija majhna in ne prav pomembna evropska država, ki jo bodo veliki enostavno prisilili v potrebno podporo hrvaškim pristopnim pogajanjem. In prav zato se je hrvaška vlada odločila, tudi zaradi ocene o Sanaderjevi vplivnosti in istočasne ocene o tem, da slovenski predsednik vlade, največkrat so ga imenovali z povzetim nome de guerra, Barbika, ne bo sposoben slediti načrtovani operaciji, da sistematično vnaša v dokumente evropskih pristopnih pogajanj prirejena dejstva. Na vseh zemljevidih, pa naj je šlo za pristopna pogajanja o poglavjih infrastrukture, regionalne politike ali davkov ter okolja, dosledno riše sredinsko črto v Piranskem zalivu.
Z enim samim ciljem, prejudicirati rešitev mejnega vprašanja.
Na tej točki je bil načrt že natančneje viden.
Hrvaška je želela zaključiti evropska pogajanja in takoj po polnopravnem evropskem članstvu enostavno preko evropskih dokumentov in zemljevidov pokazati, da je mejno vprašanje rešeno. To je bilo hrvaškim oblastem pomembno kot model kako v naslednjih korakih razrešiti neprimerno bolj zapletena in nevarna mejna vprašanja z Bosno in Hercegovino, Črno goro in Srbijo.
Nato je sledil nepričakovan odgovor. Prvo uradno srečanje Pahorja in Sanaderja je bilo konec februarja leta 2009 na gradu Mokrice. Sestanek je bil ledeno hladen. Sanader je ponovil, da je vprašanje meje zgolj bilateralno vprašanje in da ga ne zanima nova iniciativa evropskega komisarja Ollija Rehna, s katero naj bi istočasno rešili tako vprašanje hrvaških evropskih pogajanj in odprta mejna vprašanja s Slovenijo. Pahor pa, da je Rehnova iniciativa korak v pravo smer, ter da brez dogovora o mejnih vprašanjih tudi ne bo nadaljevanja hrvaških evropskih pogajanj. Spomnil je na vso zgodovino dvostranskih pogajanj o odprtih mejnih, finančnih, energetskih vprašanjih ter nato dogovorov in podpisov ter takoj zatem, kot po pravilu, odločitev hrvaških oblasti o nepomebnosti in odstopu od dogovorjenega.
Prav zato je Pahorjeva vlada iskala rešitev v komisarjevem predlogu. Zadnjo verzijo je Rehn pripravil 15. junija 2009. Sledili so posveti o pravnih formulacijah z ameriškimi in evropskimi poznavalci. Največ pogovorov je bilo na temo, kako vnesti v sporazum o arbitraži odločanje po načelu pravičnosti, ex aequo et bono. Pri tem načelu je namreč vztrajal Janez Janša, takrat predsednik vlade v času blejskih pogajanj s Sanaderjem. Verjetno je ključen namig kako, prišel z strani Svetega sedeža, saj je prav Vatikan razsojal in prinesel dokončno rešitev spora med Argentino in Čilom (t.i. Beagle Bay) in utemeljeval uporabo načela pravičnosti tako, da morajo sodniki poleg upoštevanja mednarodnega prava slediti načelu pravičnosti in iskati rešitve, ki bodo fair and just.
Nekako v tem času leta 2009 je Pahor navezal tajen stik z novoimenovano hrvaško predsednico vlade Jadranko Kosor. Osnova te vezi je bila napoved Kosorjeve, da je deblokada pogajanj s Slovenijo eden od treh stebrov delovanja nove vlade. To je pomenilo, kot je pojasnila kasneje, da je potrebno za vprašanja, ki jih državi ne moreta rešiti sami, poiskati tretjega, ki jih lahko reši.
Danes se pozablja, da sporazum o arbitraži vsebuje poleg mandata za določitev stika teritorialnega morja z odprtimi vodami in določitev morske in zemeljske meje tudi zahtevo po odpravi enostranskih dejanj, s katerimi je hrvaška stran prejudicirala mejo. To slednje je bil velik zalogaj.
Konec julija 2009 sta se Pahor in Kosorjeva sestala na gradu Trakošćane. Nezaupanje med državama je bilo veliko. Takoj po srečanju je bilo potrebno, v popolni politični tajnosti, uskladiti način, kako odpraviti vse omenjene mejne prejudice vsebovane v celi vrsti hrvaških pristopnih dokumentov. Mandat za pripravo besedila sta predsednik in predsednica podelila štirim pogajalcem, Davorju Ivu Stieru, takrat svetovalcu v kabinetu Kosorjeve, do nedavnega zunanjemu ministru, Davorju Božinoviću, mojemu ambasadorskemu kolegu in aktualnemu notranjemu ministru, ter Marku Makovcu, zunanjepolitičnemu svetovalcu in političnem intimusu Boruta Pahorja, ter izvrstnem zunanje političem ekspertu, veleposlaniku in aktualnemu državnemu sekretarju, Iztoku Mirošiču. Skupaj so pripravili pismo, ki ga je hrvaška predsednica vlade poslala predsedujočemu Evropske unije, švedskemu predsedniku vlade, Fredriku Reinfeldtu. S pismom, ki je izrazil voljo države Hrvaške se je Kosorjeva zavezala, da vsi dokumenti in zemljevidi, ki prejudicirajo mejo in jih je Hrvaška v pristopnih pogajanjih pošiljala v Bruselj, nimajo nikakršnih pravnih učinkov pred nobenim sodiščem, forumom ali arbitražo. S tem je Kosorjeva tudi popolnoma izničila Sanaderjevo operacijo, s katero je skušal zaobiti Slovenijo in določiti mejo dobesedno v skladu s svojim okusom.
Za pismo ali vsaj za pripravo premierkinega pisma je se v Zagrebu izvedelo razmeroma hitro. Bilo je prepomembno, da bi lahko ostalo skrito.
Prve dni septembra 2009 sta se v popolni tajnosti sestala bivši predsednik vlade dr. Sanader in predsednik države Stipe Mesić. Tema pogovora je bilo najverjetneje prav to pismo, vendar Mesić ni vedel prav veliko, saj ga Kosorjeva o sestankih s Pahorjem ni obveščala.
Zato je sledilo novo srečanje. Sanader je zelo nepričakovano povabil svojo nekdanjo najzvestejšo sodelavko in sedaj predsednico vlade, ki se je želela politično osamosvojiti na kosilo v zagrebško restavracijo Baltazar. Tu jo je dejansko obdolžil izdaje. In prav tu, na tem kosilu se je začelo iskanje poti, kako preprečiti sporazum o arbitraži.
Na kosilu v restavraciji Baltazar se je še preden je bil arbitražni sporazum sklenjen začelo tudi iskanje možnosti za njegovo zanikanje. Za preprečitev včerajšnje razsodbe.
Danes razsodbo sodišča poznamo, je dokončna in zavezujoča.
Predsednica Hrvaške in predsednik vlade, Kolinda Grabar Kitarović in Andrej Plenković jo zavračata, toda dejansko obstaja. Z njo se bo hrvaška politika prav zardi dejstev in mednarodnih pravnih aktov ponovno srečala zelo hitro. Najkasneje ob pogajanjih o vstopu v schengenski varnostni prostor in določitvi schengenske meje s Slovenijo.
Ta je sedaj določena.
Borut Šuklje 