Predsednikova odločitev

Danes je v Beogradu, v glavnem mestu republike Srbije, velika proslava. Prvi gostje so prišli že pred dnevi, danes prihajajo še zadnji. Razlog vseh potovanj in čestitk onih, ki niso mogli priti je en sam. Novi predsednik države, Aleksandar Vučić, prevzema oblast.
Mesece pred tem, najverjetneje dokončno prve dni letošnjega januarja, je sprejel dve, med seboj povsem povezani odločitvi. Obe sta bili, ob takojšnjem aplavzu in pritrditvi lojalnih podpornikov takratnega predsednika vlade in najmočnejše parlamentarne stranke, tudi predmet bolj ali manj zakritih nasprotovanj, ugovorov in protestov. Pa tudi začudenja in skorajda javnih napovedi političnega upora. Kljub vsemu, ali pa tudi prav zaradi takšnih, resda ne prav odločnih ali dolgotrajnih protestov, je Aleksander Vučić obe odločitvi sprejel brez velikega vznemirjanja ali posvetov, prepričevnj in iskanja zaveznikov. Enostavno je odločil. In za to je imel vso potrebno politično moč. Ter obenem ponovno pokazal, da je v državi edini, ki zna, zmore in sme sprejemati ključne politične poteze. Najprej je bila to njegova odločitev, da bo skorajda neposredno po začetku oblikovanja svojega vladnega kabineta, kandidiral na volitvah za mesto predsednika države. Ter nato odločitev, da bo za mandatarko nove vlade predlagal, ministrico Ano Brnabić. Najprej je upor napovedal takrat še aktualni predsednik države Tomislav Nikolić. Ob tem se je najprej skliceval na svoj predsedniški ugled in takoj zatem ponavljal, da sta imela z Vučićem zavezujoč dogovor in obljubo, da bo Nikolić lahko ponovno kandidiral. Pri čemer je pozabil, da je bil prav predsednik vlade in najmočnejše vladne stranke tisti, ki je lani pozno jeseni enostavno ponavljal, da še nima časa, saj je obremenjen z pomembnimi državnimi odločitvami, da bi razmišljal, kdo bi lahko bil kandidat njegove stranke na predsedniških volitvah. In pozabil, da je taista stranka, ki jo je ustanovil, opravila vrsto meritev javnega mnenja, ki so kazale, da izgledi njegove nove izvolitve niso prav visoki. Kakorkoli, Nikolić po prespani noči in vrsti objavljenih vesti o mogočih nepravilnostih pri finančnem poslovanju dobrodelne fundacije, ki jo je vodila njegova soproga, ni več uporabljal besed protesta, spremenil jih je v prošnjo naj njegov dolgoletni strankarski sodelavec, Vučić, razume njegovo željo, da bi lahko bil ponovno izvoljen. Pa je seveda spregledal, da v politiki ni obljub ali zavez, ki bi veljale prav dolgo, predvsem pa ni opazil, da je v stranki, ki jo je ustanovil, ostal zgolj in samo gost. Da se mu je v letih, ko se je kot predsednik države, z gesto politične korektnosti, odpovedal predsedniški funkciji vodenja največje paralmentarne stranke, to zgodilo povsem dobesedno. Takoj zatem so še zadnji njegovi strankarski podporniki hiteli izreči lojalnost Vučiću. Politična opozicija te morebitne , sicer resda le drobne razpoke, v vladajoči stranki ni izkoristila. Preprosto se niso ne znali ne želeli dogovoriti o morebitnem skupnem predsedniškem kandidatu. Vučić je bil z veliko večino izvoljen v prvem krogu. Ter predvsem pokazal, da popolnoma obvlada vse mehanizme, ki so potrebni za vladanje.

Del tega je tudi občasna velikodušnost.

Tako je že nekaj dni po zmagi imenoval Nikolića za koordinatorja gospodarskih odnosov Beograda z Kitajsko in Rusijo, ter mu dodelil novo pisarno.

Po Vučićevi volilni zmagi so sledili protesti opozicije in dela javnosti, opozarjanje na medijsko nesvobodo in predsednikovo preveliko moč. A je bilo prepozno. Časa se enostavno ne da vrniti nekaj mesecev ali let nazaj in spremeniti takratnega prepričanja, da se ni potrebno dogovoriti o skupnem predsedniškem kandidatu opozicije.

Nato se je Vučić, sedaj že kot predsednik države, odločil , da bo mandat za sestavo nove vlade podelil ministrici Ani Brnabić. Tudi to ni bilo presenečenje. Kljub vsem vestem, ki niso bile zgolj govorice, da je Vučić še v času volilne tekme, sprejel dogovor s predsednikom koalicijske stranke in zunanjim ministrom, nadvse spretnim politikom, Ivico Dačićem, dogovor o medsebojni podpori. Daćičeva stranka socialistov naj bi na predsedniških volitvah ne nastopila s svojim kandidatom, temveč brezpogojno in z vsem strankarskim aparatom aktivno podprla Vučića. Ta naj bi po svoji predsedniški izvolitvi premiersko mesto prepustil Dačiću. Ne glede na to, da se danes, tako kot pri vseh tovrstnih političnih zavezah, spomin na dejansko vsebino dogovora dodobra izgublja, je bilo jasno, da Vučić mesta predsednika vlade ne bo in ne more podeliti močnemu in neprizivnemu predsedniku koalicijske stranke. Saj bi s tem še povečal njegov dejanski vpliv in dobil mogočega konkurenta. To pa bi bilo v osnovnem nesoglasju z razlogi za njegovo predsedniško kandidaturo. Ciljem združiti vso politično moč in moč odločanja na enem mestu. Mestu predsednika države.

Tudi zato je Vučić vseskozi vedel, njegova edina možna izbira politično šibka in strankarsko nepovezana, ministrica Ana Brnabić. Ugledna gospa z odlično mednarodno izobrazbo ter ugledom uspešnega ministrskega dela, pa vendar povsem odvisna od politične volje vladajoče stranke in vladajoče koalicije. Torej tudi brez dejanske možnosti sestave novega ali spremenjenega vladnega kabineta. Ostaja ji samo obljuba o Vučičevi brezpogojni podpori njenemu delu. In obenem njegovo opozorilo vsem drugače mislečim članom vladajoče stranke in koalicije, da pomeni morebitna parlamentarno glasovanje proti Brnabićevi, tudi njihovo politično slovo. To se je dalo razumeti tudi kot svojevrstno Vučićevo napoved, večjega poenotenja vladajoče večine in novega vabila delu opozicije naj podpre Brnabićevo.

Prav s tem je bila povezana tudi nova težava nove predsednice vlade. Zelo hitro je namreč sledilo Vučićevo obvestilom, da se bo premierska funkcija skorajda delila, da naj bi bila Brnabićeva zadolžena bolj ali manj samo za ekonomska vprašanja in pogajanja z mednarodnimi finančnimi institucijami, da pa bi vsa politična vprašanja delovanja vlade prevzel zunanji minister Dačić. Kar pa obenem samo potrjuje, da se bodo popolnoma vse odločitve, tako bolj kot manj pomembne, sprejemale na enem samem mestu.
V novi pisarni predsednika države.
To pomeni, da se bo tudi mesto ključnih odločitev o pogajanjih z Evropsko unijo in prav tako občutljivih pogajanjih v trikotniku Bruselj – Beograd – Priština, preselilo iz vladne v predsedniško palačo. S tem je Vučić zaokrožil svoj pohod na oblast in tudi združil vso politično, varnostno in moč odločanja na enem mestu.
V svoji novi pisarni.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s