Nemški predsednik, Frank – Walter Steinmeier, se je začudeno obrnil k svojim sodelavcem in vprašal, ali papir, o katerem govore zares obstaja. Odgovor, zelo kratek da, očitno ni bil zadosten. Steinmeier namreč ni spraševal o skrivnostnem političnem dokumentu, o katerem je vedel povsem zadosti, spraševal je nekaj veliko bolj preprostega.
Ali je na vrhunskem srečanju predsednikov držav, ki je bil skrbno pripravljen in organiziran, mogoča razprava polna nezaupanja in obtožb?
Prvo junijsko soboto letos, je bil na gradu Brdo sklican, v okviru projekta proces Brdo- Brioni, sestanek predsednikov držav zahodnega Balkana. Kot vedno je bil skrbno pripravljen in prav tako kot običajno že pred srečanjem usklajen skupni zaključni dokument o stabilnosti in spravi v regiji.
Ko se je po kosilu predsednikov, kjer je bila glavna tema vpletanje tretjih, velikih držav v notranje politične razmere držav regije, začela zaključna razprava, je vse kazalo, da se bo sestanek zaključil skorajda rutinsko. Običajno so namreč prav protokolarna kosila ali večerje, ki so zaprta pred vsemi, ki niso udeleženi, mesto kjer se lahko veliko več pove. In zahvali in obtoži. Pa je očitno slavnostni obed na gradu Brdo pustil občutek nelagodja.
Albanski predsednik, Bujan Nishani, je nekje med govorom omenil, da se njegova država ne vmešava v notranje zadeve sosednjih držav. In tu se je začelo. Predsednik Srbije, Aleksandar Vučić, je brez vsakršne diplomatske pozlate omenil tako imenovano tiransko platformo, kot dokaz, da se Nishani spreneveda.
In prav to je bil dokument, o katerem je prav v tistem hipu začudeno spraševal nemški predsednik.
To je sporazum o zahtevah, ki jih bodo skupaj postavile politične stranke Albancev v Makedoniji pred oblikovanjem nove makedonske vlade. Zlasti del zaveze, ki govori o svojevrstni odprtosti makedonskih meja proti Kosovu in Albaniji, je bil takoj primerjan vsaj z delom novega načrta velike albanske države.
Avgusta 2006, je Koco Danaj, ki se je rad predstavljal kot politični svetovalec takratnega predsednika albanske vlade, Salija Berishe, česar seveda ni bilo mogoče nikjer preveriti in kar so povečini vsi zanikali, zelo odmevno promoviral tezo o pravici Albancev živeti v skupni državi. Pojasnjeval je in pisal, da bi morali slediti takratnemu črnogorskemu referendumu o samostojni državi, tudi etnični Albanci v Makedoniji in Črni gori zahtevati isto pravico. Pravico izbrati, s kom žele živeti. Da bi bilo bolj naravno, da bi imele albanske stranke, ki sodelujejo v političnem življenju ali oblasti teh držav, eno samo vlado v albanski prestolnici, v Tirani.
Sledile so objave zemljevidov takšne albanske države in nato nekaj let kasneje tudi pismo, ki naj bi bilo poslano na različne politične naslove. Sam se ga dobil iz uredništva enega izmed vplivnih regijskih časnikov. Teza, ki je bila sporočana, je bila podobna kot prva.
Če lahko Srbi v Bosni in Hercegovini govore o odcepitvi in združitvi z Srbijo, potem lahko tudi albanci v Črni gori zahtevajo samoopredelitev in združitev z Albanijo. Pred dvema letoma je nameraval knjigo s podobno obuditvijo albanskega nacionalnega vprašanja v Grčiji, Srbiji in Črni gori predstaviti Tahir Veliju. Pa so mu bolj ali manj preprečili.
Makedonski predsednik, Gjorge Ivanov, je prejšnjo soboto na gradu Brdo, v nadaljevanju razprave obtožil predsednika kosovske vlade, Hashima Thacija, da je dovolil, da so oboroženi radikali vdrli v njegovo državo, da je cilj zgolj veliko albanska politika, da delijo njegovo državo in da mednarodna skupnost to dopušča.
Pa vendar je razprava na Brdu, kljub svoji zloveščosti, imela tudi boljšo stran. Prejšnji ponedeljek je nemška kanclerka, Angela Merkel, ponovno obudila, verjetno tudi zaradi Steinmeierjevega vprašanja, svoj načrt infrastrukturnih vlaganj v regijo.
Svoj Marshalov plan. In prav to je edina dobra možnost za zahodni Balkan. Angela Merkel, ki lahko umiri napetosti.
Borut Šuklje 