Njuna srečanja so bila več kot samo pogosta, saj nista bila ne ljubimca in ne zakonca, niti nista delila morebitnih skrivnih strasti, hobijev ali lastnih življenskih zavez. Pravzaprav ju je in tudi danes ju, druži predvsem to, da sta bila oba, tako Borut Pahor kot Kolinda Grabar Kitarović, izvoljena na demokratičnih predsedniških volitvah v dveh sosednjih državah ter da sta s tem prevzela tudi vse tiste obveznosti, ki naj bi jih kot predsednik in predsednica države opravljala. Ena izmed njih je bila, sicer nikjer zapisana in še manj uzakonjena naloga, oblikovanja primernih rešitev odprtih vprašanj med državama. In prav to, tako natančno in občutljivo iskanje, ki se je v dotedanjih političnih odnosih med Slovenijo in Hrvaško vsakič posebej pokazalo kot neuspešno, sta želela ne samo povsem na novo potrditi z rešitvijo, temveč tudi spremeniti v princip, ki naj bi veljal tudi za vse ostale države, ki imajo na Zahodnem Balkanu nerešena državna vprašanja.
In predvsem odprta vprašanja meja.
To bi torej postal način s katerim bi države regije, utrujene od vojn in siromaštva, pokazale, da so sposobne oblikovati diplomatska orodja in medsebojno rešiti dolgoletne spore.
Takšen mehanizem, najprej imenovan proces Brdo in nato preimenovan v Brdo-Brioni proces, je bil predvsem pomemben zlasti za Republiko Hrvaško, ki ima nerešena mejna vprašanja z vsemi, izjema je Madžarska, sosednjimi državami. In prav iskanje tega principa, ko je Hrvaška na takšen ali drugačen način porušila ali prekinila že dosežene dogovore o mejah, je bilo vnaprej omejeno, skorajda obsojeno na neuspeh. Tako pogosta srečanja in gostobesedni pogovori, predsednika Pahorja in predsednice Grabar Kitarović, so imeli prav zaradi tega vseskozi eno samo težavo, da se bodo končala. Da bodo prišla do točke, brez politične strasti ali želje po novem iskanju rešitev.
In prav to se je zgodilo na njunem zadnjem srečanju, ki sta ga skupaj vodila, prejšnjo soboto, 3. junija letos. Na gradu Brdo sta gostila, v okviru procesa Brdo Brioni, predsednike držav regije. Resda je bil datum nekoliko nesrečno izbran, prav na dan velikega evropskega nogometnega finala, a je bilo srečanje toliko bolj vabljivo prav zaradi naloge, ki sta jo določila gostitelja. V vabilu, ki sta ga Pahor in Grabar –Kitarovićeva oblikovala in predstavila v Budvi, mestu ob jadranskem morju Črne gore, sta povedala, da bo sestanek posvečen stabilnosti in spravi v regiji. Pa se nista ustavila pri tej, samo na prvi pogled, splošni in pričakovani opredelitvi. V predstavitvi vabila sta pojasnila, da je nujno krepiti politični dialog in rešiti odprta vprašanja med državami regije. Saj je druga možnost samo ena, obnovitev nevarne in vnetljive državniške retorike.
Sestanek na Brdu je pokazal na dva ključna nesporazuma, ki bosta ne samo določala politične in medržavne odnose na zahodnem Balkanu temveč bosta za ostalo Evropo tudi težko razumljiva. Oba nesporazuma bosta na povsem svojevrsten način oblikovala notranjo evropsko mejo, med državami, ki bodo zavezane k udeležbi in neposredni razpravi o tem, ter državami, ki bodo reševanje teh zapletenih in zgodovinsko pogojenih vprašanj zgolj spremljale. Saj jih njihova politika in diplomacija niti ne poznata na tako zavezujoč način, da bi se o njih želele opredeljevati.
Prvo vprašanje, ki se je tako zelo natančno izrisalo, kot možen začetek spora, je bilo vidno v razpravi o tako imenovani tiranski platformi. Tri albanske parlamentarne stranke v Makedojiji, naj bi v začetku letošnjega leta sprejele poseben dokument, ki naj bi predstavljal politično platformo njihovega skupnega pogajalskega nastopa ob oblikovanju nove makedonske vlade. Skupna pogajalska izhodišča naj bi bila pripravljena v Albaniji s političnim potronatom albanskega predsednika vlade, sicer izvrstnega pisca pretresljivega biografskega roman Žrtvovanje, Edija Rame.
Platforma, ki naj bi odločujoče vplivala na oblikovanje nove makedonske vlade socialdemokrata, Zorana Zaeva, naj bi določala nekaj ključnih zahtev.
Najprej, da je tudi albanski jezik uraden jezik v republiki Makedoniji, nato, da je potrebno omogočiti enakopravno zastopanost Albancev v vseh državnih strukturah, saj predstavljajo konstitutivni narod republike, ter da morajo tudi zastava, himna in nacionalni simboli odražati multietničnost družbe in etnično enakost. Odnos do te platforme je povsem različen in tudi nasproten. Če del diplomacij v regiji zanika obstoj takšnega zavezujočega dokumenta pripravljenega v sosednji državi, potem drugi del dokazuje, ne samo, da platforma obstaja, temveč več, da ne predstavlja samo okvira pogajanj za novo makedonsko vlado, temveč da gre za nov program oblikovanja Velike Albanije. Program združitve vseh Albancev v eni državi je načrt, ki bi z novimi mejami prepolovil Makedonijo, odvzel del ozemlja Grčiji, posegel v Črno goro do Podgorice in v Srbijo skorajda do Niša. Prav ta spor je bil viden tudi v delu sobotne plenarne razprave na Brdu, v polemiki predsednikov Srbije Aleksandra Vučića, Gjorga Ivanova, Makedonije ter Hashima Thacija, Kosova.
Drugo ključno vprašanje, ki bo določalo razmere na Zahodnem Balkanu so odnosi med Srbijo in Hrvaško ter posledično tudi v Bosni in Hercegovini.
Celotna agenda odprtih vprašanj, ki sta jo pripravila takratna predsednika, Boris Tadić ter dr. Ivo Josipović in ki bi jih bilo potrebno rešiti, je dobesedno ustavljena. Morda prav zato, ker vključuje tako težka vprašanja, kot je določitev meddržavne meje na Donavi, vrnitev pregnanih in izgnanih, izmenjave arhivov, vrnitve zaseženih posesti ter pravice do vedenja o grobovih ubitih.
Ne prvo ne drugo vprašanje ni del neposrednih političnih razprav ali opredelitev v politiki republike Slovenije.
In prav tu se začne zaplet v odnosih z Republiko Hrvaško. Tu je izhodiščna točka zanikanja veljavnosti podpisanega in v obeh parlamentih ratificiranega arbitražnega sporazuma o meji z Slovenijo. Morda je ocena malce politično groba, toda Hrvaški bi ustrezal nov konflikt s Slovenijo.
Najprej zato, ker vse njene sosednje države, s katerimi ima odprta mejna vprašanja, natančno, skorajda filigransko podrobno, spremljajo razplet ob odločitvi mednarodnega arbitražnega sodišča. In to ne samo zaradi arbitražnega postopka in razsodbe same, temveč zaradi vpogleda v način, kako bo uradni Zagreb odpovedal mednarodno pogodbo.
In ta interes je dvojen.
Če bi Zagrebu po nekakšni logiki uspela odpoved mednarodne zaveze, bi to pomenilo, da lahko tudi ostale države v regiji odpovedo prav tiste mednarodno veljavne pogodbe , ki niso v interesu njihovih aktualnih oblasti. To na Balkanu skorajda zanesljivo pripelje do novih, ne samo retoričnih ali diplomatskih, spopadov. Drugi del interesa pa je namenjen zahtevi, da je potrebno spoštovati mednarodne pogodbe, torej tudi in predvsem razsodbe arbitražnega sodišča o mejah. S tem bi to dejansko postal vzorec, ki bi ga lahko uporabile tako Srbija kot Bosna in Hercegovina in Črna gora, pri rešitvi mejnega vprašanja s Hrvaško. Zato vsebina hrvaškega zanikanja dela arbitražnega sodišča in njegove razsodbe, ni v Sloveniji, temveč v samem postopku mednarodne arbitraže. Težava ni samo v morebitnih zahtevah ostalih sosednjih držav po arbitražnih rešitvah meje, težava postane še večja ob vseh odprtih arbitražnih postopkih, ki jih ima Hrvaška zaradi gospodarskih sporov z drugimi državami.
Samo primer.
Konec avgusta 1998 sta Slovenija in Hrvaška na gradu Mokrice podpisali tako imenovano Mokriško listino in se z njo dogovorili o mednarodni arbitraži, ki naj reši, dela deviznih vlog v stari Ljubljanski banki. V Zagrebu so trdili, da mora vse poplačati Slovenija, v Ljubljani, da gre samo za del nasledstvenega vprašanja po razpadu bivše Jugoslavije. Vendar se je takoj zatem zapletlo. Že naslednji dan se je pojavila povsem drugačna interpretacija podpisanega. Da ne gre za dogovor o arbitraži, temveč zgolj za soglasje o nekakšnem neobveznem ali slučajnem svetovanju posameznih ekspertov. Predlog za mednarodno arbitražo je bil pripravljen vendar ga Hrvaška ni želela obravnavati. Štirinajst let kasneje, 11. marca 2013, je podpisan, prav tako na gradu Mokrice nov Memorandum med vladama republike Slovenije in Hrvaške. Podpisala sta ga predsednika vlad Zoran Milanović in Janez Janša. V dokumentu, pripravljenem tudi v angleškem jeziku, piše da vladi soglašata, da se rešitev za prenešene devizne vloge Ljubljanske banke poišče v okvirih Sporazuma o vprašanjih jugoslovanskega nasledstva. Tudi ta medržavni dokument je bil naslednji dan spregledan in pozabljen.
Hrvaška ima težave z priznajem svojih mednarodnih zavez.
Predvsem pa velike težave z arbitražo.
Pahorjevo stališče, povedano prejšno soboto na Brdu, da če državi, Slovenija in Hrvaška,v šestih mesecih, ne bosta uspeli uveljaviti odločitev arbitražnega sodišča, tudi ne bosta imeli več moralne avtoritete voditi procesa stabilnosti in sprave v regiji, razumem kot napoved konca. Njegovo dodatno pojasnilo, da bi se državi lahko vrnili v stanje, ki smo ga že poznali, stanje incidentov in drugih težav, da bi torej zato morali spoštovati odločitev arbitražnega sodišča, je bilo deležno zgolj skopega odgovora Grabar Kitarovićeve. Da mora spoštovati odločitve svojega parlamenta, ki je julija 2015 odločil, da Hrvaška izstopa iz arbitražnega sporazuma.
Spoštovanje doseženega arbitražnega sporazuma in razsodbe mednarodnega sodišča torej ni problem Slovenije, je težava druge podpisnice, republike Hrvaške. Ne gre za bilateralen problem dveh držav. Odnos do razsodbe mednarodnega arbitražnega sodišča je namreč lahko samo ali spoštovanje sodniške odločitve ali pa njena zavrnitev.
In prav ob tem se oblikuje meja dveh Evrop. Tiste, ki spoštuje dogovorjena pravila in sprejete zaveze in tiste, ki jih ne spoštuje.
Borut Šuklje 