Nenadna odločitev predsednika hrvaške vlade, Andreja Plenkovića, da zaradi neposlušnosti odslovi vse ministre stranke, s katero je po napornih pogajanjih sklenil vladno zavezništvo, je bila nenavadna. Bila je dobesedno poteza igralca, ki verjame, da bo v naslednji igri zadel velik ali celo glavni dobitek. Pa se je vendar dalo tudi določiti razloge tako riskantne stave, kot je takojšnja prekinitev vladne koalicije. Povod odločitve je bil predlog najmočnejše opozicijske stranke o za razrešitvi finančnega ministra, ki naj bi vladi, parlamenbtu in javnosti zamolčal, ali celo pred njimi skrival, vso razsežnost in posledice padca velikega koncerna Agrokor. Predlog je dobil podporo tudi v vladni koaliciji., tudi zaradi kazenske ovadbe proti krivcem za polom velikega trgovca, ki jo je vložil kar predsednik hrvaškega parlamenta in predsednik vladne koalicijske stranke, Božo Petrov. Predsednik vlade, Plenković se je odločil dugače in popolnoma zaščitil finančnega ministra. Zato so znotraj koalicije iskali kompromis. Zadnji dogovor je bil,da bodo obravnavo točke o finančnem ministru umaknili z seje vlade. Pa se je zgodilo povsem drugače. Na vladni seji, 27.aprila letos, je predsednik kljub vsem dogovorom zahteval glasovanje in takoj po njem razrešil ministre koalicijske stranke. Pa razlog ni bilo njihovo drugačno glasovanje. Razlog je bila ocena takratnega notranjega ministra, Vlahe Orepića, da je zaradi razmer nastalih po razkritju stanja v velikem Agrokorju , ogrožena nacionalna varnost in da morajo ustrezni organi ukrepati. To pa v tistih zadnjih dneh letošnjega aprila ni bilo več samo mnenje notranjega ministra in šefa hrvaške policije, temveč dosti več. To je bil nov politični program, ki bi bil ob ustrezni promociji , skorajda nepriziven. Ne morem trditi, toda že naslednji dan, v petek 28.aprila 2017, kmalu po 5 uri zjutraj, naj bi policija začela z pogovori, tudi z lastniki Agrokorja. Plenković, ki je seveda vedel , da je tudi minister za pravosodje , Anto Šprljo, iz kvote koalicijske stranke, se je odločil, da bo projekt , italijani bi mu rekli Čiste roke ali kaj podobnega, preprečil. Pa ne zaradi lastnikov Agrokorja in vseh ostalih, ki bi jih obiskala policija, temveč zato, da je ustavil promocijo novega političnega programa. Predvidevam, da je vedel, da bi bil 28.aprila resda še vedno predsednik vlade, toda tisti predsednik, ki mora poslušati nova navodila drugih. Postal bi uslužbenec novega političnega programa.
Razrešitev ministrov koalicijske stranke je je torej bila Plenkovićeva igralniška poteza , toda takšna samo v enem delu. V tistem, da ni vedel kako bo takšna odločitev spravil skozi parlamentarno glasovane in obenem politično preživel glasovanje o usodi finančnega ministra in celotne vlade. Vendar je bila v drugem delu predsednikova odločitev povsem politična. Preprečil je oblikovanje novega političnega in tudi vladnega programa. Bolj ali manj je ostala samo neznanka, zakaj se je Plenković znotraj vse te nenavadnosti odločil tudi javno ignorirati predsednico države, Kolindo Grabar Kitarović? Bil je namreč edini, ki se ni udeležil sestanka predsednikov parlamentarnih strank, ki ga je sklicala zaradi nastalih razmer, ko je ostala država dejansko brez vlade.
Sledilo je nekakšno krpanje potrebnih parlamentarnih glasov za zavrnitev razrešitve finančnega ministra in izvolitev novega vodstva hrvaškega Sabora. Plenkoviću je uspelo z enim samim glasom večine.
Takoj zatem so bile lokalne volitve, katerih rezultati so določili ne samo volilne zmagovalce in poražence, temveč veliko več. Pokazali so na možnost še ene razlage Plenkovićeve odločitve o razrešitvi ministrov, koalicijske stranke Most.
In možnosti sta samo dve. Ali je predsednik vlade in predsednik največje hrvaške politične stranke predvideval takšen razvoj in skorajda razpad sistema obstoječih hrvaških političnih strank, ali pa je vse skupaj samo nagrada igralcu, ki si upa igrati in neumorno ter prekomerno staviti.
Lokalne volitve so namreč pokazale, da so obstoječe , tudi tradicionalno močne, hrvaške parlamentarne stranke v notranjem razpadu. Da dejansko ne obstajajo več kot realna politična moč. Socialdemokrati, ki so v prejšnjem mandatu vodili vlado, niso samo poraženci lokalnih volitev, temveč tudi stranka velikega dvoma o lastnih sposobnostih in še večjega dvoma o politični pronicljivosti svojega predsednika. Zato ni bila presenetljiva včerajšnja zahteva vidne poslanke stranke, naj predsednik enostavno odstopi in pusti stranki prostor in čas revitalizacije. Podoben razcep lahko skorajda javno opazujemo zadnje dni v stranki liberalnih demokratov. Ustanoviteljica je bila karizmatična in vplivna Savka Dapčević – Kučar, do včeraj jo je vodil bivši gospodarski minister Ivan Vrdoljak. Pozno zvečer je namreč odstopil. Vrdoljak je imel stike z Plenkovićem. Že pred odslovitvijo stranke Most iz vladajoče koalicije sta se previdno ogledovala. Samo načrt je bil malce drugačen. Ne Plenković, ne Vrdoljak očitno nista pričakovala tako hitrega izbruha krize v koncernu Agrokor in vsega kar je sledilo. Zato sta ocenjevala, da bi stranki lahko začeli morebitne pogovore o vladnem sodelovanju po lokalnih volitvah. Kakorkoli, najkasneje v petek 2.junija letos, je bil sprejet dogovor o novi koaliciji, ki naj bi bil objavljen ta torek. Pa se je očitno nekomu zelo mudilo. Vest je bila skorajda takoj objavljena. Plenković jo je rabil kot potrditev izjav, da mu bo uspelo sestaviti novo vlado in se izogniti predčasnim parlamentarnim volitvam. Vrdoljak se je nekako poizkušal braniti , tudi z sporočilom poslanim sredi sobotne noči, da je njemu zgolj za uspeh nove izobraževalne reforme ter, da samo zato sklepa novo politično zavezništvo. Vse skupaj je imelo takojšnje posledice na nedeljskih volitvah. Kandidatka Vrdoljakove stranke in socialdemokratov, tudi bivša ministrica Anka Mrak Taritaš, jih je, v Zagrebu, izgubila. Predsednik stranke je odstopil saj za svoj dogovor z Plenkovićem ni dobil podpore. Kljub temu je novo vodstvo stranke , samo nekaj ur kasneje, napovedalo nove pogovore o vstopu v koalicijo. Ob istočasni napovedi večine njihovih poslancev , da takšne odločitve in morebitne nove vlade,v Saboru ne bodo podprli.
Stranka Most, dosedanji vladni partner je izgubila volitve v svoji centrali, v mestecu Metković in si celi politične rane. Nekoč močna kmečka stranka je danes nepomebna . Podobno tudi vrsta ostalih parlamentarnih strank.
Plenković , njegova stranka je bila nesporna zmagovalka lokalnih volitev, je kot igralec politično nagrajevan. Očitno se mu tako nepredvidljiva stava na takojšen odpoklic koalicijske stranke in njenih ministrov obrestuje. Trenutno je edini hrvaški politik , ki ima realno moč odločanja. In prav zato bo naredil vse in podpisal vse kompromise ali dal vse obljube, da bi ,čeprav z zelo tanko in krhko vladno večino preživeti nekaj naslednjih mesecev. Morda še manj. Saj bo potem njegova moč v državi še večja.
Zadnje dni letošnjega aprila se je v hrvaških medijih nenadoma pojavila vest, da je mednarodno arbitražno sodišče, ki razsoja o meji med Slovenijo in Hrvaško končalo svoje delo, ter da bo svojo razsodbo , zelo podobno rešitvi, ki sta jo podpisala dr.Janez Drnovšek in dr. Ivica Račan, razglasilo kmalu. Informacija je bila bolj ali manj, vsaj glede rezultata dela sodnikov,proizvod ustreznih zagrebških služb. Govorica, bi rekli. Toda mednarodno sodišče je dejansko končalo z svojim delom. In morda bo že konec tega meseca tudi obvestilo vladi obeh držav, Hrvaške in Slovenije, o svoji odločitvi. In to bo tista točka , ki bo , v odločitvi, da je potrebno mednarodno razsodbo zavreči in ignorirati, popolnoma poenotila stranke hrvaškega parlamentarnega loka. Poenotila okoli najmočnejše stranke. Poenotila okoli Plenkovića.
Borut Šuklje 