Politična usoda hrvaškega predsednika vlade Andreja Plenkovića je skorajda dobesedno odvisna od odločitev in volje dveh uglednih gospa, poslanke Brune Esih in visoke uradnice tovarne Kraš, Marice Vidaković. Ni prav veliko razlogov, ki bi kazali, da sta se ali se medseboj poznata. Tudi ne druži ju prav veliko. Morda še najbolj mesto rojstva, obe sta rojeni v srednji Dalmaciji, ena blizu mesteca Benkovac, nad Zadrom, druga blizu Omiša, ob Splitu.
Njuna edina stična točka ostaja prav in samo Plenković. In to, da mu ne pustita spati. Da mu skorajda vsakodnevno razgaljata njegov veliki načrt obnovitve hrvaške vlade.
Po hitri odslovitvi ministrov, ki so pripadali ključni koalicijski vladni stranki, mora premier skozi parlamentarno proceduro in glasovanje zagotoviti zadostno novo večino za njihovo izvolitev. No, prav tu se je sedaj vključila še tretja gospa, predsednica Kolinda Grabar Kitarović, s pozivom in opozorilom, da je potrebno sedaj neposredno po lokalnih volitvah, ki so bile v nedeljo, preveriti, ali ima aktualna vlada še parlamentarno večino ter potrditi nove mnistre.
Grabar Kitarovićeva, ki ima sicer formalno najvišji naziv v državi, saj je predsednica, ima v trenutku Plenkovićevih težav, neprimerno manjšo moč, kot Esihova in Vidakovićeva. Usodo trenutne hrvaške vlade lahko zgolj spremlja, medtem ko jo drugi dve tudi določata. Ob tem tudi ne gre spregledati, da je v dneh neposredno po začetku vladne krize, v petek petega maja letos, predsednica v skladu s svojimi pooblastili sklicala sestanek s šefi parlamentarnih strank o aktualni politični situaciji v državi. Edini, ki se je opravičil z karseda uveljavljenim opravičilom, o vnaprej sprejetih mednarodnih obveznostih, in se seveda sestanka ni udeležil, je bil predsednik vlade in največje parlamentarne stranke, Andrej Plenković. S tem je predvsem pokazal, da želi in da je tudi prepričan, da lahko novo vladno večino pridobi sam, da torej ne potrebuje predsedničine pomoči. Ter pri tem ponavljal, da bo vse jasno in znano takoj po lokalnih volitvah. Bil je prepričan, da bo njegova stranka slavila. In res tudi je.
Plenković bi lahko bil veliki zmagovalec volitev in si s tem tudi malce odprl vrata k dogovoru o novi koaliciji, če ne bi bilo usodne gospe Esih. In njenega še bolj usodnega prijatelja, bivšega kulturnega ministra , Zlatka Hasanbegovića. Prav on je kot član najožjega vodstva Plenkovićeve stranke, prvi javno protestiral proti, kot je rekel, hazarderskemu izgonu ministrov koalicijske stranke, Most, in izgubi parlamentarne večine. Ter in prav to je bila odločujoča ocena, da želi predsednik vlade prisiliti svojo stranko v koalicijo z množico majhnih, programsko popolnoma različnih, predvsem pa levo sredinskih grupacij, ki imajo sedeže v hrvaškem parlamentu. Hasanbegovićevo mnenje je potrebno razumeti skozi njegov znanstveni opus in s poznavanjem povojne usode, mislim na 2. veliko vojno, njegove družine.
Njegov dedek, Sabrija Prohić je bil med obema vojnama velik trgovec, z za tiste čase razmeroma velikim bogastvom, tako v Bosni in Hercegovini, kot na Hrvaškem in v Srbiji. Po koncu vojne je poizkušal pobegniti preko Italije v Argentino, bil ujet in usmrčen. Vso družinsko imovino so nove oblasti zaplenile, ženo Safeto Prohić pa zaprle. Vnuk je bil v vladi Tomislava Karamarka imenovan za kulturnega ministra.
Takoj je odprl polje ideološkega boja, z dvema tezama, da je antifašizem floskula in tezo relativiziranja ustaštva in ustašev kot herojev in mučenikov. V zadnjih razpravah na sestankih vodstva Plenkovićeve stranke je predvsem poudarjal, da zastopa politične vrednosti utemeljitelja stranke, dr. Franje Tuđmana in da ima podporo nezadovoljnih, a trenutno še prikritih, članov stranke. In da se bo zato, torej tudi v imenu izvorne Tuđmanove doktrine, kot kadidat na lokalnih volitvah, pridružil neodvisni listi , Brune Esih.
Na tej točki je bil izklkjučen iz vladajoče stranke. Esihova je bila izvoljena v hrvaški parlament, kot neodvisna poslanka. Je predavateljica na šoli hrvaške državne zgodovine in zavezana vprašanjem povojnih pobojev. Aprila letos je presenetila, predvsem Plenkovića, s svojo najavo kandidature na lokalnih volitvah. Ocenila je, da ima možnost biti izvoljena za županjo glavnega mesta, Zagreb. Saj je, kot je dejala, avtentična predstavnica tistega dela vladajoče stranke, ki sledi utemeljitelju in vodji, dr. Franji Tuđmanu.
To je bilo preveč tudi za umirjenega Plenkovića.
Ne samo najava županske kandidature mimo njegovega soglasja, temveč predvsem zaradi očitne ocene, da sam ne predstavlja vseh delov velike vlaadjoče stranke. In na tej točki se je odločil, da bo imenoval svojega zagrebškega kandidata, ter pokazal svojo moč. Odločil se napačno.
Esihova in Hasanbegović sta oblikovala svoj volilni štab v majhni kavarni, na vogalu zagrebške Frankopanske ulice, v neposredni bližini hrvaškega narodnega gledališča, sicer prijetnem lokalu z nenavadnim imenom Zakaj ne?. In na volitvah popolnom premagala kandidata močne in organizirane in premožne stranke aktualnega predsednika vlade. V nedeljo, 21. maja 2017, zvečer, kmalu po objavi prvih rezultatov je Esihova napovedala tudi oblikovanje nove skupine v parlamentu. Dvojici poslancev, njej in Hasanbegoviću, naj bi se pridružil tudi hercegovski general, prav tako izvoljen na listi vladajoče stranke, Željko Glasnović. To je pomenilo, da ima Plenković v hrvaškem parlamentu, pred najodločilnejšim glasovanjem svoje politične kariere, tri glasove manj. Da torej ne more izvoliti novih ministrov in dokazati parlamentarne večine, ki podpira aktualno vlado.
Zato ni bila presenetljiva včerajšnja ponudba majhni in razmeroma nepomembni hrvaški kmečki stranki, naj z vstopom v vlado prevzame vsa prazna ministrstva in izbira mesta državnih sekretarjev.
To je bil zgolj odziv na novo presenečenje.
Odprto pismo predsednika liberalne stranke Ivana Vrdoljaka predsedniku vlade. Presenečenje, ki je bilo toliko večje, ker se je v zadnjem mesecu dalo iz najboljših virov slišati, da naj bi prav liberalna stranka postala del nove vladne večine. Vrdoljak piše, da vlada Andreja Plenkovića ni sposobna rešiti težavnih državnih vprašanj. In da prav zato, pa tudi zaradi možne katastrofe hrvaškega gospodarstva, pošilja vladi dramatično opozorilo, da so dobavitelji velikega, sedaj klečečega , koncerna Agrokor, pred gospodarskim zlomom.
Pismo je bilo objavljeno skorajda neposredno po vrnitvi zunanjega ministra Davorja Ive Stiera iz Moskve. Na njegovih pogovorih z ruskim zunanjim ministrom je bila dejansko samo ena velika tema. Dolgovi Agrokorja ruskim državnim bankam. In ostala je brez pričakovanega odgovora.
Lavrov je zgolj povedal, da pričakuje, da bo Hrvaška vrnila izposojeni milijardi dolarjev in dodal, da seveda ne vidi nikakršnih političnih ozadij tega velikega finančnega zapleta in torej posledično še manj ocen o zavestnem vstopu ruskih državnih bank v Agrokorjeve nakupe, tudi slovenskega Mercatorja. Da bi torej že ob podpisu kreditnih linij vedeli, da bo prišlo do zloma koncerna in da bodo bankam ostali možni prevzemi velikih hrvaških posesti zemlje ob hrvaško srbski in bosansko –hercegovski meji.
Predvsem pa je bilo Vrdoljakovo pismo objavljeno tudi kot odziv na nastope druge Plenkovićeve usodne gospe, Marice Vidaković. Njen formalen naziv je skorajda nepomemben, je samo visoka uslužbenka tovarne čokolade, Kraš Zagreb. In verjetno je prav to, ko je bil še čas za pogovor in dogovor, zapeljalo predsednika vlade.
Gospa je povsem brezkompromisna. Tako kot je določala zamenjave predsednikov uprav Kraša, ki ji niso ustrezali kot sedaj, ko vodi koordinacijo predstavnikov podjetij, ki dobavljajo Agrokorju. Ocenila je in Plenkoviću povedala, da njegove odločitve ne prinašajo rešitev in da se lahko zaradi tega zgodi velik pretres hrvaškega gospodarstva.
Nastopi obeh gospa, Esihove in Vidakovićeve, napovedujejo nove hrvaške parlamentarne volitve.
Borut Šuklje 