Leta 1958 je oboževan in prav zadosti slaven francoski filmski igralec, Alain Delon, pripotoval v Beograd, glavno mesto Jugoslavije. Namen njegovega obiska je bil popolnoma praktičen, skorajda posloven. Moral je posneti vlogo v filmu Marco Polo.
A je imel prav ta prihod, kot se je pokazalo kasneje, strahovite politične posledice. Ne zato, ker bi v takratni prestolnici Delon širil prepovedano literaturo, predaval o pravici do demokracije ali nujnosti do volilne izbire med različnimi političnimi strankami.
Prav nasprotno. Delon se je počutil v Beogradu dobesedno izvrstno, ne samo zaradi opravljenega filmskega dela, temveč zaradi novih znancev, ki so mu bili dodeljeni, da namesto njega posnamejo težavne in nevarne prizore.
Prvi se je imenoval Stevica Marković, drugi Miško Milošević tretji, Uroš Miličević. Po koncu beograjskega snemanja se je Delon odločil, da odpelje s seboj v Francijo, Miška Miloševića. Najprej zato, da bi mu delal družbo, tako drugačno od pariške, nato da bi bila prijatelja in povsem na koncu, da bi postal njegov telesni stražar. Stevica Marković se jima pridruži dve leti kasneje, ni povsem jasno ali kot prebeg ali že kot turist z veljavnim jugoslovanskim potnim listom, in je zato še manj jasno, ali je prišel v Pariz tudi z blago pomočjo jugoslovanskih tajnih služb.
Kakorkoli, Delon je takrat že posnel svoj prvi veliki film, s prvim kultnim režiserjem. Luchino Visconti mu je namenil glavno vlogo v prav tako pomembnem fimu Rocco in njegovi bratje. Za Markovićem so prihajali še drugi, Miša Slovenac in vrsta ostalih z bolj ali manj privzetimi in zvenečimi imeni, kot Vuk, King Kong, Mile Robija, toda največkrat imenovani kar »dobri« ali pa zlasti v policijskih krogih samo, »srbski fantje«. Delon je vsem odpiral vrata. In Markoviću, svojemu takratnemu nerazdružljivemu sopotniku tako odprl tudi tista najbolj usodna: vrata v spalnico francoskega ministrskega predsednika. Natančneje, mu je ta vrata, odprla kar predsednikova soproga sama. In prav tu se začne usoden političen zaplet. Beograjski fantje so namreč radožive pariške gospe, večinoma s soprogi na najbolj vplivnih mestih, dobesedno navduševali. Tako s pretepi kot s pitjem in balkansko neposrednostjo, tudi med rjuhami. Sem in tja, so kako od teh akcij tudi posneli. Francoske tajne službe so ocenile, da bi lahko posnetki, zlasti iz postelje žene ministrskega predsednika, bili preko jugoslovanske tajne službe prodani v Moskvo in to zaradi možnega vpliva na francoske volitve.
Pred dnevi, prejšnji petek, 07.05.2017 zvečer, sem tik pred začetkom volilnega molka pred nedeljskimi volitvami v Franciji, prebral sporočilo volilne pisarne predsedniškega kandidata, danes že predsednika države, Emmanuela Macrona. Neznani storilci, s povsem določenim namenom vpliva na izid francoskih volitev, so vdrli v predsednikov strežnik in kot se je dalo izvedeti takoj zatem, ukradli devet giga bajtov njegove elektronske pošte. To naj bi pomešali s ponarejenimi papirji, da bi, kakor so napisali v uradni izjavi, destabilizirali francoske predsedniške volitve in predvidljivo Macronovo zmago.
Vlomilci, vseskozi se je kazalo proti Moskvi, naj bi pripravili za javno objavo tri sklope podatkov.
Prvega, da želi Macron islamizirati Francijo in da naj bi zato podprl iniciative o raziskavah zgodovine severne in južne mediteranske obale.
Drugega, da ima na Kajmanjskem otočju prepolne tajne bančne račune ter tretjega, da je s pomočjo svoje soproge dobesedno goljufal na javnih soočenjih z Marine Le Pen.
Čeprav so uspeli razmeroma hitro ovreči vse obtožbe, predvsem o skrivnem denarju in predvolilnih goljufijah, je bila stvar skrajno neprijetna. Verjetno je bila zato ključna odločitev vplivnega časnika Le Monde, da ukradenih elektronskih vsebin do konca volitev ne bo objavil in da jih bo pred objavo temeljito preveril. Tudi zato, ker naj bi sledi kazale, da je bil vdor v računalnik Macronovega volilnega štaba opravljen iz ruske hekerske centrale, z imenoma Pawn Storm in ATP 28. Z zelo podobnim sosledjem kot pri Hillary Clinton.
24. marca 2017 je Le Penovo, oblečeno v eleganten črn kostim, v Moskvi sprejel nasmejan Vladimir Putin. Seveda nista omenjala deset milijonskega evrskega posojila, s katerim naj bi, pred tremi leti, ruske banke pomagale gostjini stranki. Se pa je Marine Le Pen sklicevala na nujnost razvoja odnosov z Rusijo v luči, kot je dejala, dolge zgodovine, ki povezuje obe državi in ker Putin predstavlja novo vizijo sveta.
Če to drugo razumemo kot potreben poklon gostitelju, je prvi stavek potrebno razumeti v kontekstu evropskih sankcij do Rusije. Le Penova je s tezo o dolgi zgodovini, ki da povezuje obe državi, pravzaprav spomnila na čas, ko nemški cesar Vilijem II, leta 1890 ni želel obnoviti sporazuma o nevtralnosti z ruskim carjem Aleksandrom III. Rusiji je kot edina velika zaveznica ostala Francija. Seveda je bilo za takratno tesno sodelovanje in velike francoske kredite, ki jih je takrat dobila Rusija veliko razlogov, vendar je za razumevanje sporočila Le Penove Putinu, zadosti en sam. To je bila obljuba, da bo v primeru predsedniške zmage, ukinila sankcije do Rusije. Zato je tudi lahko nadaljevala, da je prav ona, Le Pen, tista predsedniška kandidatka, ki s Putinom deli vizijo sodelovanja in ne servilnosti.
Le Penova je bila nedvoumno politični lider, kateri bi njen moskovski sogovornik želel na mestu francoske predsednice. Ali so ji pri tem pomagali z vdorom v e pošto novega predsednika Macrona in poneverjanjem vsebin njegovih pisem, pa najbrž ne bomo nikoli povsem zanesljivo izvedeli.
Tako kot ne bo nikoli povsem jasno, kaj se je zgodilo z Delonovima beograjskima prijateljema, Stevico Markovićem in Milošem Miloševićem. Saj je v tistih letih težko najti mejo med realnimi dogodki in vsemi namišljenimi dodatki, ki so bili na njih pripeti. Mejo med dejanskostjo in svetom pretresljivega romana Miodraga Bulatovića, o ljudeh s štirimi prsti, o temačnih in tragičnih sencah jugoslovanske emigracije. Pa vendar vsaj nekaj vemo.
Stevica Marković je posnel orgije gospa francoske visoke družbe in tudi podobne fotografije soproge francoskega ministrskega predsednika, Claude Pompidoua. Francoske tajne službe so bile prepričane, da so fotografije predsednikove žene namenjene politični destabilizaciji pete republike. Da bodo via Beograd prodane Moskvi in tako postale uničevalno orodje izsiljevanja Georgesa Pompidoua in tudi njegovega političnega mentorja, francoskega predsednika Charlesa de Gaullea.
Kot navidezni ruski posredniki in kupci fotografij naj bi se pojavili člani korziške mafije. Njihov šef, Francois Marcantoni je zelo verjetno imel potrebne stike s francoskimi tajnimi službami.
1. oktobra 1968 so na enem izmed pariških smetišč našli razmesarjeno Markovićevo truplo. Policijska preiskava je bila brez posebnih rezultatov nadvse hitro končana. Markovićev beograjski prijatelj Milošević je verjel, da je dober filmski igralec. Bil je prepričan, da bo boljši kot Delon in se z eno od bogatih ljubimk preselil v Ameriko. Kmalu zatem so ga našli pretepenega in ustreljenega v kopalnici svoje nove muze, Barbare Thomason, sicer soproge fimskega agenta Mickeya Rooneya. Tudi njo so prav tako s prestreljeno glavo našli v isti kopalnici. Tudi tokrat je bila policijska preiskava končana hitro.
Včeraj je ameriški predsednik Donald Trump nenadoma zamenjal direktorja FBI, Jamesa Comeya. Razlog zamenjave je bilo tudi direktorjevo pričanje pred senatnim odborom za pravosodje in njegova ocena, da se počuti nelagodno ob misli, da so morda prav preiskave elektonske pošte predsedniške kandidatke in najverjetnejše volilne zmagovalke, Hillary Clinton, vplivale na izid ameriških predsedniških volitev. S tem je Comey ponovno politično aktualiziral vprašanje ruskega vpliva tudi preko povezav z najožjimi sodelavci sedanjega ameriškega predsednika, na rezultate ameriških volitev.
Ustreljeni Miloš Milošević je v Ameriki posnel le nekaj drobnih vlog. Prva malo večja je bila v filmu z predvsem danes, pomenljivim naslovom: Rusi prihajajo, Rusi prihajajo.
Borut Šuklje 