Dve neobičajni obvestili

Ne prvo ne drugo sporočilo ni bilo povsem razumljivo. Pravzaprav sta bili, vsaj na prvi pogled, bolj obvestili o dveh povsem različnih dogodkih. Povezovali sta ju le omembi dveh ruskih veleposlanikov, Anvarja Azimova in Aleksandra Čepurina. Pa vendar lahko in prvo obvestilo o ponovnem spraševanju, kje je končal veliki ruski vojaški raketni sistem, ki naj bi ga ruski trgovci prodali hrvaški vojski tik pred začetkom ofenzive Nevihta, 1995 leta, in drugo o prekomernem ruskem izkoriščanju naftnih in plinskih polj v Srbiji, razumemo zgolj, če ju ne beremo povsem neposredno. Prvo o raketnem sistemu S 300, je bilo vsaj zadnjih petnajst let prepolno najrazličnejših pojasnil, bolj primernih fabuli politično vohunskega romana kot odgovoru na najbolj splošno vprašanje, ali je orožje prišlo v Zagreb in kako je bilo plačano. In ker na drugega o izčrpavanju vojvodinskih naftnih in plinskih vrtin ter s tem povezanim nevarnim ekološkim onesnaževanjem, ne odgovarjajo s številkami in primerjavami, temveč z občimi trditvami o napadu na srbsko in rusko prijateljstvo.

30. maja 1995 smo lahko spremljali veliko parado, imenovali so jo mimohod, hrvaške vojske v zagrebškem naselju, Jarun. Osrednje mesto ob prikazu vojaške moči je pripadlo prav omenjenemu ruskemu raketnemu sistemu. Takrat to namreč ni bilo samo eno od razpoložljivih orožij, temveč orožje, ki je nosilo sporočilo, da je hrvaška vojska v času takratnih jugoslovanskih vojn, dobila odločilno premoč. Od tu naprej pa se začno skrivnosti. Najprej, ali je bil raketni sistem sploh uporaben, ali je torej bil dostavljen v celoti in nato kam je izginil? Prav to zadnje vprašanje naj bi, tik pred velikonočnim ponedeljkom, ki smo ga letos pričakovali isti dan in po julijanskem in po gregorijanskem koledarju, postavil veleposlanik Azimov. Skorajda prav v tistih dneh, ko so se v Beogradu pojavili prvi teksti o kar se da povečanem črpanju energentov in nevarnosti, da bodo srbska, natančneje vojvodinska, naftna polja izčrpana.
Azimov naj bi, pišem v pogojniku, ker je bila vest zavita v nejasnosti, zahteval uskladitev popisa ruskega orožja, ki je bil v času jugoslovanskih vojn, predvsem v letih 1992 – 1997, predan hrvaški vojski. Seveda naj bi ga posebej zanimala usoda raketnega sistema S 300 PMU. Nihče ni mogel prav jasno odgovoriti, zakaj se sedaj po toliko letih ponovno aktualizira prav ta raketni nakup, a je že samo spraševanje povzročilo veliko nelagodje.
Tako v Zagrebu kot v regiji.
Na Hrvaškem zato, ker so se ponovno odprle različne zgodbe, ki si jih aktualna oblast predsednika vlade Andreja Plenkovića, preobremenjena z drugimi težavami, nedvoumno ne želi. V regiji, predvsem v Beogradu, pa zaradi vprašanj, ali je Rusija res tako pomembno oborožila vojsko, ki je bila na drugi strani bojne linije. Pa tudi zato, ker očitno tečejo pogovori, naj bi sedaj, torej leta 2017, podoben sistem kupila Vojska republike Srbije.
Novoizvoljeni srbski predsednik in aktualni predsednik vlade, Aleksandar Vučić, je kot zanimivo ocenil dejstvo, da je bila v sosednji državi odprta nova medijska kampanja ter dodal, da ne posedujejo informacij, da bi Hrvaška imela takšen velik sistem, saj da ne gre za iglo, ki bi jo lahko skril pred javnostjo.
Pa je dobesedno skrit, tudi pred hrvaško javnostjo.

Konec aprila 1996 naj bi takratni vplivni hrvaški obrambni minister, Gojko Šušak, podpisal potrdilo Petru Pernički, trgovcu z orožjem, da mu je republika Hrvaška dolžna 200 milijonov dolarjev za raketni sistem S 300. Prav to potrdilo, je bilo tudi osnova za tožbo, ki jo je proti Hrvaški , leta 2002, vložilo off shore podjetje Winsley Finance Limited.
Državni odvetnik Mladen Bajić je takrat vsa pridobljena dokazila označil za ponarejena. Vendar je Pernička pričal, da je obrambni minister podpisal dokument o dolgu predvsem kot dodatno sredstvo zavarovanja, ki naj bi ga zahtevali ruski partnerji. Kakorkoli ostaja samo eno bolj ali manj zanesljivo dejstvo, da je raketni sistem, vsaj deloma, dejansko prišel na Hrvaško, z vrsto transportnih letal, ki so pristajala ali na letališču Krk ali v Puli. In bila nato prepeljana v Zagreb. A je že konec leta 1996 eden izmed posrednikov nabave objavil sum, da raketnega sistema ni več v državi. Sledile so preiskave, v času vlade dr. Ivice Račana, celo nekakšna arbitraža o dolgu, in nato, junija 2008, tajno srečanje glavnega hrvaškega vojaškega logista Vlada Zagorca s posebnim odposlancem predsednika države, Stipe Mesića, v dunajskem hotelu Sas Radisson. Zagorac je takrat že iskal avstrijsko politično zatočišče, saj je na Hrvaškem tekla preiskava o načinih porabe denarja namenjenega oborožitvi. Mesićev odposlanec, srečanje v hotelski sobi so avstrijske tajne službe posnele, je Zagorca spraševal tudi o raketah ter mu posredno obljubljal pomoč hrvaškega pravosodja pri odmeri kazni ali celo vlogo skesanca. Pa ni dobil nikakršnih pomembnejših informacij. Morda eno. Da so bile rakete naročene, ne pa tudi plačane. In da se je, tako piše v avstrijskem avdio posnetku, Stari, zagorac misli na predsednika dr. Franjo Tuđmana, kmalu po njihovi dobavi premislil in zahteval naj raketni sistem umaknejo. Tako naj bi se tudi zgodilo. Celoten sistem je bil, tako je dr. Ivo Sanader potrdil Mesiću, leta .2004 odpeljan izven Hrvaške.
Prav zato je še bolj zanimivo, zakaj je prav sedaj, pomladi leta 2017, prav ta tema znova tako aktualna. Odgovor je nadvse preprost: zaradi spomina. Natančneje zaradi ponovne obuditve spomina.

Pred slabim mesecem, 29. marca 2017, sem v časniku Novi list bral zanimiv intervju bivšega hrvaškega veleposlanika v Moskvi, Boža
Kovačića. Njegova ocena je bila, da republika Hrvaška ne sme pozabiti na čas prepovedi uvoza orožja, na čas jugoslovanskih vojn in da predvsem ne sme pozabiti, da je lahko bil velik del, kljub moratoriju, kupljenega ruskega orožja, mogoč le z odobritvijo kremeljskih oblasti . Da je bila prav zaradi tega, zahvaljujoč temu orožju, pravi veleposlanik, Hrvaška vojaško uspešna. A da se zdi, kot da bi predstavniki oblasti na to pozabljali.

Ruski veleposlanik v Srbiji, Aleksandar Čepurin je takoj demantiral in kot je rekel, še enkrat poudaril, da Rusija ni nikoli dobavljala orožja državam bivše Jugoslavije, torej tudi Hrvaške, ter da ni nikoli kršila mednarodnih norm in embarga. Ni pa veleposlanik prav veliko komentiral ocen vplivnega srbskega dnevnika Blic, da ruska državna družba Gazpromnjeft, ki je pred leti privatizirala srbsko naftno industrijo, z radikalnimi metodami dobesedno uničuje srbska nahajališča nafte in plina. Da so podvojili načrpane količine in da zaradi načinov eksploatacije ekološko uničujejo Vojvodino in Srbijo.

Obe nenavadni obvestili, ne o hrvaškem nakupu ruskega raketnega sistema ne o skrajnih načinih izkoriščanja srbskih nahajališč nafte in plina, nista novi.
Vprašanja o sistemu raket so se ponavljala vsaj od leta 1995 naprej. Prav tako smo že leta 2013 lahko spremljali vesti o nenavadni zamenjavi cevovodov, ki da je lahko namenjena zgolj velikemu in nevarnemu povečanju črpanja energentov ter da je rudna renta, ki jo plačujejo novi lastniki državi Srbiji, minimalna.

Zakaj se danes ponovno aktualizirata?

Predvsem zaradi spomina. Da je bila Rusija tista, ki je Hrvaški najbolj pomagala v času vojne. In seveda tudi zaradi ustreznega odziva sedanje hrvaške vlade, najprej pri načinih poplačila dolgov, nastalih ob širitvah sedaj podržavljenega koncerna Agrokor, do obeh velikih ruskih državnih bank in nato zaradi novih načrtov ruskega kapitala na Hrvaškem.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s