Borut Šuklje

Zadnje predsedničino odprto pismo je bilo zgolj naključno naslovljeno na tri bruseljske naslove Jeana Clauda Junckerja, Donalda Tuska in Antonia Tajanija. Predsedniki evropske vlade, Sveta Evrope in evropskega parlamenta so bili kot naslovniki izbrani zgolj zaradi pričakovane odmevnosti napisanega. Dejansko je bilo četrtkovo pismo hrvaške predsednice, Kolinde Grabar Kitarović, namenjeno najprej hrvaški politični javnosti.

Predsednica je obtožila slovensko vlado, da je kriva velikonočnih zastojev na hrvaških mejah, saj da naj bi uporabljala evropsko uredbo o sistematičnem nadzoru evropskih meja, kot sredstvo prisile in izsiljevanja Republike Hrvaške. Razlog za takšna dejanja,pa naj bi bilo hrvaško nepopustljivo stališče o dokončni kompromitiranosti arbitražnih postopkov o poteku meje med državama. In v tem delu je bilo pismo namenjeno tudi slovenski javnosti. Namenjeno z razlogom in ne slučajno. Predsednica je enostavno želela proizvesti nov spor z Slovenijo.

Predsedničino pismo je vsebinsko nepomembno in bi ga lahko kot takega prezrl. Pa vendar je bilo pismo napisano zaradi povsem določenega namena. In ta namen je potrebno razkriti, da bi lahko prebrali njegovo nenapisano, a dejansko vsebino.

Seveda bi lahko predsednica napisala pismo zaradi preusmeritve pozornosti domače javnosti z aktualnih in neprijetnih hrvaških notranje političnih problemov.

Prekriti bi želeli verjetno vsaj tri.

Najprej popolno nejasnost in tudi zmedo glede nadaljne usode holdinga Agrokor ter s tem povezanega globokega vstopa ruskega političnega vpliva v regijo. Pa tudi, čeprav v veliko manjši meri, dolgov velikega hrvaškega trgovca do vseh, ki jim polnijo prodajne police. Določitev novega krivca, ki lahko ogrozi turistično sezono, torej Slovenije, bi bilo lahko prikladno orodje.
Tako kot, ob drugi veliki težavi. Že konec lanskega leta je bila namreč hrvaška vlada seznanjena z odločitvijo arbitražnega sodišča Uncitral v Ženevi glede spora hrvaškega in madžarskega naftnega trgovca, Ine in Mol. Hrvaška je tožila Mol, dejansko pa lastnika, madžarsko vlado, da je operacijo prevzema slabe polovice hrvaške družbe, izpeljala s pomočjo milijonske podkupnine namenjene takratnemu predsedniku vlade dr. Ivi Sanaderju.
Arbitražno sodišče je kot piše v sodbi, določilo, odločilo, razglasilo ter presodilo, da se vse zahteve Republike Hrvaške zavrnejo.

Februarja letos je hrvaška vlada vložila na švicarskem zveznem sodišču zahtevo za razveljavitev odločitve ženevskega arbitražnega sodišča. V torek, 18. 4. letos, je prišel odgovor. Švicarsko hladen. Popolen padec. Da so vse hrvaške zahteve zavrnjene in da mora vlada v Zagrebu takoj plačati deset milijonov eurov stroškov za delo arbitražnega sodišča. Sporočilo je takoj odprlo tudi novo vprašanje, ali je mogoče podobno neprijeten razplet pričakovati tudi v postopku arbitraže, ki naj bi bila glede istega primera končana prav te dni, pred Mednarodnim sodiščem za reševanje investicijskih sporov v Washingtonu.

Tretji notranje politični problem, ki bi mu lahko želeli zmanjšati vsakršno pozornost je napoved interpelacije proti finančnemu ministru hrvaške vlade, Zdravku Mariću, ker naj bi kot nekdanji visoki uslužbenec Agrokorja poznal težavno finančno sliko družbe, pa o tem ni pravočasno obvestil vlade. Interpelacijo naj bi namreč podprla tudi vladna koalicijska stranka. Da bi bila težava še večja je predsednik te iste stranke, hkrati tudi predsednik hrvaškega parlamenta, Božo Petrov, vložil kazensko ovadbo proti lastnikom prezadolženega holdinga. Vse skupaj bi, zlasti ob uspehu interpelacije, močno zamajalo hrvaško vlado Andreja Plenkovića.

Iskanje razlogov in dejanskega povoda novega predsedničinega pisma samo v smeri njene ambicije zakritja te težavne notranje politične realnosti nas ne bi pripeljalo do dejanskega vzroka, zakaj je napisala zadnje pismo. Naše potovanje bi se končalo še preden bi stopili na pot. Enostavno bi se zadovoljili s pojasnilom, da je takšno ravnanje v politiki občasna praksa in to veselje tudi potrdili z navedbo, da so vse navedene težave datumsko skorajda neposredno vezane na objavo pisma. Pravzaprav na pretekli teden.

Zato začnimo znova.

V začetku oktobra leta 2015 je bila Kolinda Grabar Kitarović gostja na srečanju članic Višegrajske skupine v madžarskem letoviškem mestecu Balatonfuered. V svojem nastopu je govorila tudi o mejah. Njena ocena je bila, da upa da bo dialog med državami ostal najpomembnejša točka reševanja medsebojnih težav in da je prav zato potrebno spoštovati schengenska mejna pravila. Temu je dodala oceno, da Madžarska in Slovenija zgolj uveljavljata dogovorjeno in da je to tudi odgovor na razmeroma slab odziv hrvaške države v času begunske krize.

Njen nastop je bil v nekakšnem sozvočju s tistim delom hrvaške politike, ki je po podpisu sporazuma o članstvu v Evropski uniji določil, kot naslednji cilj, vstop države v schengenski mejni režim.

Na to nalogo je oktobra 2013 hrvaškega predsednika vlade, Zorana Milanovića opozoril francoski predsednik, Francois Holland. Pomembna naloga. ki jo moramo opraviti vsi, je varovanje evropskih meja. Tudi za Hrvaško je to ključna naloga, mu je dejal.
Samo nekaj mesecev kasneje je na seji hrvaške vlade Milanović sporočil, da bo osebno kontroliral vse postopke hrvaškega vstopa v schengenski režim in dodal, da ima njegova vlada za modernizacijo in širitev mejnih prehodov, med jih naštetimi je omenil tudi prehod Obrežje, na voljo 120 milijonov evrov evropske pomoči.

Prve dni junija 2015 je Milanović po pogovoru o zunanjih evropskih mejah s predsednikom vlade Estonije, Taavijem Roivasom, napovedal, da bo Hrvaška že čez nekaj dni zaprosila za članstvo v schengenskem prostoru. Da je to dokončna odločitev.

Hrvaška schengenska namera se prav s to izjavo tudi nekako končala. Pravzaprav se je končala že nekaj mesecev pred tem. Pogovor z estonskim predsednikom je bil določen prepozno.

Sredi februarja leta 2015 je bilo v Bruslju srečanje predsednikov vlad držav članic EU. Sprejeli so skupno izjavo o borbi proti terorizmu. Del te izjave je bila tudi napoved možnosti temeljite kontrole na zunanjih schengenskih mejah. Milanović, ki je za izjavo seveda glasoval, je kasneje povedal, da gre zgolj za nepomemben dokument, ki Hrvaške ne zadeva. In nato dodal, da če bi bili takšni ukrepi, nekega dne, čez vrsto let, tudi dejansko uveljavljeni, bo to že čas, ko bo tudi Hrvaška članica te evropske varnostne zveze. Njegova dobesedna poanta je bila, da je vse skupaj na koncu zelo, zelo dolge palice. Seveda je Milanović spregledal, del izjave za katero je glasoval in je določala, da bo potrebno popolnoma izkoristiti obstoječi schengenski okvir in zaščititi schengenske meje. Je pa zato znova posebej poudaril, da ima republika Hrvaška na razpolago zadosti sredstev iz evropskih fondov za vključitev v schengenski projekt.

Lahko bi pričakovali, da bo konec leta 2015 in prve mesece leta 2016, ko je postala tudi Hrvaška del glavne begunska poti, vlada te države ponovno obudila schengenske načrte. Pa ni bilo tako. Milanović je predstavil nov političen načrt. Bil je razmeroma preprost. Hrvaška bo imela za begunce odprte meje in bo tudi odprla velik sprejemni center blizu meje s Srbijo. Vendar bo tudi ustrezno poskrbela za njihov hiter odhod v Slovenijo. Znotraj tega novega političnega okvirja so se pojavile prve politične ocene o nujnosti promocije takšnega načina reševanja begunskege poti v tudi v Sloveniji. Ne povsem naključno in verjetno ne brez vedenja takratnega hrvaškega notranjega ministra, Ranka Ostojića, se takrat tudi v slovenski javnosti pojavijo gesla o tem, da je schengen mrtev, da naj Slovenija odpre meje in tako enostavno podaljša pot hrvaških vlakov polnih beguncev do Republike Avstrije. Da je torej hrvaška vlada iznašla odlično rešitev, ki jo lahko uveljavi tudi Slovenija, saj da so vsi evropski dogovori in zaveze, tudi schengenski ostali brez veljave.

Sedaj se lahko ponovno vrnem k predsedničinemu pismu. Kolinde Grabar Kitarović seveda ne skrbijo samo avtomobilske kolone na mejah in njihov vpliv na hrvaški turizem. Ve, da so in bodo dosti daljše tiste, ki se oblikujejo večino dni visoke poletne sezone pred vstopom na hrvaške avto ceste. In, ki bi jih lahko hrvaška vlada dobesedno preko noči rešila z uvedbo vinjet.

Predsedničina težava je povsem drugje. Ona enostavno ve, da Hrvaška ne želi in ne more postati del skupine schengenskih držav. In prav to je tisto, kar želi s pismom poslanim v Bruselj in obtožbami Slovenije prekriti.

Ponavljam.

Republika Hrvaška ne želi in ne more postati del šengenskega prostora. Ne more, ker ne more povsem prelomiti z pomembnim delom državne doktrine pokojnega hrvaškega predsednika, dr. Franje Tuđmana, da je večnacionalna Jugoslavija razpadla in da prav tako ne bo mogla preživeti niti večnacionalna Bosna in Hercegovina. Da jo je torej potrebno razdeliti na hrvaški in srbski del. Torej z vsebino predsednikovih pogovorov s Slobodanom Miloševićem, takratnim srbskim predsednikom.

Oblikovanje republike Herceg Bosne in njeno direktno financiranje iz hrvaškega proračuna je bil samo del tega načrta.

Drugi razlog, da ne želi vstopa v schengenski prostor, je v razmeroma preprostem, a nerešljivem dejstvu, da ima republika Hrvaška nedoločeno mejo tako z Bosno in Hercegovino kot z republiko Srbijo. Čeprav je sporazum o meji z BiH podpisal Tuđman osebno, ga ni nikoli priznal. Pogajanja s Srbijo o meji pa ostajajo na mrtvi točki.

Hrvaška težava in problem predsedničinega pisma torej ni v Sloveniji. Grabar Kitarovičeva je najprej podcenila stališče slovenskega predsednika, Boruta Pahorja, ko je v pogovoru z Matejo Babič Stermecki, sredi decembra leta 2015, poudaril, da se nam ne sme zgoditi, da bi kdo ocenil, da naša država ni sposobna izvajati svojih odgovornosti in nas bi zato izločil iz Schengena. To je »geopolitično vprašanje par excellence, to je interes najvišje kategorije«, je dejal Pahor. Zato hrvaška predsednica Pahorju, s katerim se sicer zelo pogosto srečujeta, ni omenila priprave pisma. Zanj smo bolj ali manj naključno zvedeli dan preden ga je odposlala.

Še bolj so podcenili predsednika slovenske vlade dr. Mira Cerarja in njegovo odločitev, da je varovanje schengenske meje nujno, saj da je druga izbira lahko samo, da nas v schengenu ne bo več.

Očitno je v Zagrebu obstajala ocena, da bo javni pritisk na slovensko vlado dovolj močan, da bo počasi opuščala svoje mednarodne zaveze. To bi bil tudi edini način, da se schengenske meje ponovno prestavijo na Karavanke in Škofije. Tako kot nekoč.