Velika slavnostna dvorana zagrebškega hotela Westin je bila neprijetno tiha. Brez običajnega šumenja glasov, žvenketa porcelana in zvokov nazdravljanja. Pa je bil velik diplomatski sprejem, no vsaj vabil je bilo najverjetneje razposlanih, tako z pošto kot z posebnimi kurirji, veliko. Robert Markaryan, ruski veleposlanik, je prve dni maja leta 2015 pripravil enega svojih zadnjih druženj. Povsem tako kot zapovedujejo vsa napisana in nenapisana diplomatska pravila. Opazoval sem ga tako samega in bil vesel, da se je morebitni skušnjavi opravičila izognil takratni slovenski ambasador Vojko Volk. In njegov prijateljski in topel objem z gostiteljem je še bolj povdaril praznino in odsotnost povabljenih. Predvsem hrvaških diplomatov, politikov in gospodarstvenikov. Njihova odsotnost je bila opazna tudi zaradi samo slabo leto pred tem podpisanega, za Hrvaško tako pomembnega, kreditnega sporazuma med velikim hrvaškim Agrokorjem, takrat tudi že lastnikom Mercatorja , in rusko državno Sberbanko. Povsem zanesljivo je Markaryan o tej praznini obvestil tudi svoje moskovske predstojnike.
Septembra lani je sledilo prvo opozorilo. Kljub svoji neposrednosti , pa tudi diplomatski nenavadnosti je bilo na pomembnih zagrebških naslovih, katerim je bilo namenjeno, skorajda prezrto. Tokrat sporočila niso raznašali ne za to usposobljeni kurirji niti ne oni diplomatski uslužbenci, ki znajo ravnati s tako občutljivo pošto. Novi ruski veleposlanik Anvar Sarvanovič Azimov, veleposlanik prvega reda, odlikovan z najvišjim odličjem ruskega predsednika Vladimira Putina je sporočal javno. Da Rusija spoštuje hrvaško odločitev o članstvu v Evropski uniji in zvezi Nato, vendar to ne more postati prepreka razvoju odnosov z njegovo državo. Saj, da je potrebno vedeti, da obstaja v Moskvi negativna slika o Hrvaški prav zaradi njene velike zahodne zunanje politične odvisnosti.In zaključil, da prihaja čas konca evropskih sankcij proti Rusiji in čas ko bo potrebno oceniti tudi hrvaško obnašanje v tem času ter da ocena ne bo dobra.
Prav način kako so bila ta stališča povedana je kazal, da je nekaj v ozadju. Da je potrebno videti in vedeti ne samo kaj so razlogi takšnega nastopa veleposlanika Azimova, temveč predvsem kaj je cilj teh skrbno pripravljenih stališč. Če bi bil njihov namen izboljšanje komunikacije ali razumevanja med vlado v Zagrebu in vlado v Moskvi, potem bi bila prenešena povsem drugače. Ali z posebnim veleposlanikovim pogovorom z zunanjo ministrico in predsednikom vlade ali z temu podobnimi diplomatskimi instrumenti. Pa niso bila.
Samo dva meseca kasneje je sledilo novo opozorilo. Azimov je ocenil, da je zaskrbljen glede prihodnjih odnosov med državama. Tokrat je bil znan vsaj razlog takšnega , skorajda vojaškega ,veleposlanikovega nastopa . Bilo je namreč neposredno po obisku novega predsednika hrvaške vlade, Andreja Plenkovića, v Ukrajini in njegovi ponujeni pomoči ukrajinski vladi. Plenkovićeva ponudba je bila , če jo povzamem, da ima hrvaška vlada veliko znanja z ponovno integracijo Slavonije po jugoslovanskih vojnah v devetdesetih letih in da prav z temi izkušnjami lahko pomaga Ukrajini pri ponovni vključitvi njenega okupiranega ozemlja.
Azimovi zaskrbljenosti je sledila takojšnja odpoved napovedanega hrvaško ruskega gospodarskega foruma. In vse je kazalo, da bi lahko pri tem tudi ostalo.Tudi zato, ker se je vlada v Zagrebu le odločila da bo v Moskvo poslala novega hrvaškega ambasadorja, uglednega in diplomatsko nadvse spretnega, Tončija Staničića. Da bo prav to pripeljalo do nekakašnega resetiranja odnosov in do začetka drugačnih pogovorov.
A je bila ocena napačna. Samo odpoved foruma je bila očitno premalo. Pripravljati se je začel načrt, ki bo nekaj mesecev kasneje zamajal hrvaško vlado. To je namreč že čas strateške ocene, da se se je Clintonovo in Obamino obdobje interesa za zahodni Balkan zaključilo, da se ameriška politika Donalda Trumpa umika iz regije in da je čas novih geostrateških vplivov v regiji. Tudi ruskih. Predsednik Putin sicer ponavlja, da je Rusija velesila, da sta njena strateška zunanje politična cilja Sirija in Ukrajina, vendar ob tem tudi doda, da pa jih seveda zanima predvsem vzrok interesa balkanskih držav za polnopravno članstvo v EU in da skrbno spremljajo vse napovedi o morebitnem članstvu teh držav v zvezi Nato.
Sredi februarja letos je sledilo zadnje dejanje. Veleposlanik Azimov je tokrat sporočil, da ima največje hrvaško podjetje Agrokor težave pri vračanju kredita , ki so mu ga odobrile ruske banke in da upa da bo Agrokor v vseh rokih izpolnil svoje obveznosti, saj novih ruskih kreditov ne bo dobil. Azimov je povedal vse kar je bilo potrebno. Po tem njegovem nastopu pa je tudi vidneje , da niso ključna vprašanja odnosa med banko in prezadolženim podjetjem. S tem nastopom , ki je dodobra pretresel in Agrokor in Hrvaško, je vprašanje dolga postalo tudi politično. In znotraj tega je tudi razumljivo, da ruskih bančnih upnikov, kot sami povdarjajo , ne zanimajo vprašanja zakaj in kako so odobrili kredite, še manj ali so poznali študije uglednih slovenskih ekonomistov in še najmanj zakaj niso odklonili tako občutljivo kreditno linijo. Zato gre bankirjem verjeti, da ni njihov cilj morebiten prevzem trgovskega dela Agrokorja, oziroma da jim je ta samo posredno zanimiv. Dejanski cilj , niso ne bančni ne finančni. Poplačilo dolgov je zgolj uradniški del celotne operacije. Dejanski cilj je strateški, dolgovi so zgolj uporabno orodje.Cilj so strahoviti hektarji obdelovalne zemlje, tako v Slavoniji , kot Baranji in tudi vsa tamkajšnja moderna in dobro organizirana prehrambena industrija, ki je v lasti koncerna Agrokor, na tromeji med Madžarsko, Srbijo in Bosno in Hercegovino. Zato prav te dni , hrvaška predsednica, Kolinda Grabar Kitarović ponavlja, da sta z Agrokorjem povezani tudi dve najpomembnejši vprašanji, zadržati stabilnost gospodarstva in celotne hrvaške države. Predsednik vlade Plenković pa , da je potrebno stabilizirati poslovanje Agrokora tudi zaradi gospodarske in finančne stabilnosti države.
Ostaja samo drobno vprašanje, ali bi lahko drugačen majski sprejem v hotelu Westin spremenil nadaljni tok dogodkov, ali je bil vse nadaljni potek vsaj v glavnih obrisih znan že ob podpisu posojilne pogodbe, aprila 2014.
Borut Šuklje 