Najlažji in politično najbolj želen odgovor bi bil, da je turškega predsednika samo premagala užaljenost zaradi nerazumevanja njegovih želja. To bi namreč pomenilo, da bi se njegovi dnevi jeze in žalitev evropskih partnerjev končali z ustreznim opravičilom in diplomatsko pozabo. A gre za nekaj več.
Začelo se je pred dnevi, ko je predsednik Recep Tayyip Erdogan napovedal prihode svojih najožjih sodelavcev, članov turške vlade, v posamezne evropske prestolnice. Običajno tako visoki predsednikovi odposlanci namenjeni, kot tokrat, v Bonn ali Den Haag, politični središči Nemčije in Nizozemske, prinašajo s seboj pomembna sporočila, zaradi svoje občutljivosti in zaupnosti, namenjena osebno voditeljem obiskanih držav. Pomen takšnih sporočil je s politično funkcijo kurirja še posebej poudarjen in ponavadi ima prinašalec običajno tudi pooblastilo za dodatna pojasnila napisanega.
Tokratni namen je bil drugačen. Erdogan je poslal svoje ministre v zanj pomembna evropska mesta z eno samo nalogo: kot prenašalci njegove politične volje naj spodbudijo veliko turško dijasporo k udeležbi na referendumu, s katerim želi Erdogan dobiti potrebno večino za ustavne spremembe, ki bi določale veliko večja pooblastila predsedniku Turčije. Pravzaprav bi mu omogočile, da bi skorajda dobesedno prevzel tudi funkcijo predsednika vlade, zakone razglašal mimo parlamentarne procedure, zgolj z dekretom, določal in sprejemal državni proračun ter imenoval zvezne sodnike. Ob tem, bi mu sprememba ustave omogočala ostati na oblasti še naslednjih 12 let.
Velikopotezni načrt krepitve predsednikove moči pa ima očitno težavo. Ni namreč povsem jasno ali bo dobil potrebno večino. Zato je bila v Ankari sprejeta ocena, da je potrebno, zelo neposredno nagovoriti vse tiste turške državljane, ki imajo dvojno državljanstvo in žive v državah Evropske unije. Saj bi lahko prav njihovi referendumski glasovi za, odločili izid glasovanja.
In prav tu se je zalomilo. Evropske države, najprej Nemčija in Nizozemska, so prepovedale organiziranje predvolilnih shodov in preprečile prihod Erdoganovih odposlancev.
S tem so zbudile strahovit predsednikov odziv.
Najprej je obtožil nemške oblasti nacizma, nato pa s podobnimi oznakami tudi celotno Evropsko unijo. Sledil je pomirjujoč bruseljski odziv in poziv k umiritvi strasti. Ob tem povabilu k novemu pogovoru se je pokazalo, da ne gre samo za predsednikovo užaljenost. Da gre za veliko več.
V torek, 14. 3. 2017 popoldan, je Erdogan odgovoril, da besede iz Bruslja nimajo nikakršne vrednosti. Ter temu dodal ključno obtožbo, ki pa že kaže na njegovo oceno, da lahko predsednikova jeza prinese tudi dejanske in boleče posledice. Erdogan je namreč zagrozil, da bo ponovno odprl balkansko begunsko pot z vsemi posledicami, ki jih bo ta odločitev povzročila.
Pa očitno samo to ni bilo dovolj. Takoj zatem je namreč obtožil Nizozemsko in njene državljane, da so krivi genocida in pokola osem tisoč ljudi v Srebrenici leta 1995. Ter jih pozval naj volitvah ne volijo tistih strank, ki so jim prepovedale zboravanja.
Očitno ocenjujoč, da bo na včerajšnjih nizozemskih volitvah desni populist Gert Wilders premagal pro evropskega aktualnega predsednika, liberalca Marka Rutteja. To bi bil, tako bi ga nedvoumno pojasnjeval, tudi del njegovega poziva nizozemskim volilcem turških korenin. Del njegove jeze.
Drugi del je bila obtožba za Srebrenico. Tu moram pojasniti.
Ko so ameriške obveščevalne službe sredi junija leta 1995 prestregle pogovore dveh srbskih generalov, Momčila Perišića, načelnika generalštaba jugoslovanske vojske in Ratka Mladića, komandanta bosansko-srbske vojske, je bilo jasno, da se pripravlja velika vojaška akcija.
Že naslednji dan so analitiki določili vsebino pogovorov in napovedali pripravo vojaške ofenzive proti Srebrenici, mestu pod zaščito OZN. Ob tem so vohunska letala U2 prinašala kupe fotografij, ki so dokazovale premike srbske težke oborožitve in kolone kamionov z cisternami, ki so, tudi to so posnetki dokazovali, prevažale proti Srebrenici velike količine pogonskih goriv. V vojaški bazi Potočari je bilo, kot zagotovitev zaščite Srebrenice nastanjenih nekaj več kot 400 nizozemskih vojakov. Moralo bi jih biti, takšna je bila prvotna ocena OZN, vsaj desetkrat več.
Na osnovi informacij, ki jih je dobival, je komandant nizozemskega bataljona, Thomas Karremans, med prijatelji Thom, sivolasi podpolkovnik v najboljših letih z gostimi sivimi brki, pozval svojega predpostavljenega francoskega generala Bernarda Janvierja naj v skladu z stopnjo nevarnosti sovražnega napada izda ukaz in angažira letalstvo. Generalov odgovor je bil odklonilen. Pojasnil je zgolj, da se vojaške enote bosanskih srbov organizirajo samo zato, da bi preprečile nadaljne ubijalske ekspedicije po srbskih vaseh, ki jih je vodil bošnjaški komandant Naser Orić.
Ne samo to, tudi osebni odposlanec generalnega sekretarja OZN, Yasushi Akashi je ocenil, da nevarnosti za Srebrenico ni in odšel na kopalni vikend v jugoslovansko vojaško letovišče Kupari, zelo blizu Dubrovnika. Prepričan, da je namen bosansko srbske vojske predvsem tako imenovana preselitev prebivalstva, drugačne vere, kulture in jezika iz območij, ki naj bi bila srbska.
Nato je sledil napad na Srebrenico, masaker in najgrozljivejši poboji Bošnjakov.
Ko danes Erdogan obtoži nizozemsko državo in nizozemske državljane, krivde za zločin v Srebrenici popolnoma zgreši dejanske krivce. Turški predsednik seveda pozna dejanski potek dogodkov.
Zakaj torej takšen jezen napad?
Da bi imeli odgovor, moramo nekatere dogodke zadnjih tednov premisliti na novo.
Najprej nenavaden sprejem evropske zunanje ministrice Federice Mogherini v srbskem parlamentu, kjer so njen pozdravni nastop preglasili poslanci stranke Vojislava Šešlja, s skandiranjem Srbija, Rusija, ne potrebujemo Evropske unije. Zatem, očitno odločitev uradne Moskve, da ne bo povsem mirno dopustila vstopa republike Črne gore ali namere katerekoli države zahodnega Balkana po članstvu v zvezi NATO.
Nenavaden poizkus predsedujočega predsedstva Bosne in Hercegovine, Bakirja Izetbegovića, kako prepričati mednarodno sodišče v Haagu k reviziji sodbe o srbskem genocidu v zadnjih jugoslovanskih vojnah. Izetbegović se je tega politično odmevnega in pravno zelo natančnega projekta lotil z vnaprejšnjim vedenjem, da bo izgubil. Saj za vložitev takšnega pravne zahteve ni imel izpolnjenih ne formalnih pogojev in ni imel soglasja predsedstva države. Vedel pa je , kakšne posledice bo to nejgovo dejanje imelo, ne samo v Bosni in Hercegovini, temveč v celotni regiji.
In ne nazadnje, saj je skrajno aktualno prav te dni, ne moremo prezreti političnega ozadja namer ruskega vstopa v ključne dele hrvaškega gospodarstva, z mehanizmi izterjave dolgov največje hrvaške gospodarske družbe Agrokor, ki jih ima do ruske državne banke Sberbank.
Erdogan je z torkovo obtožbo nizozemske države in nizozemskih državljanov za Srebrenico, povedal nekaj več. Kar je ali ni želel. Da si Turčija in Rusija, začenjata ponovno deliti vpliv na Balkanu. Rusija očitno gospodarsko in z vojaško pomočjo, Turčija predvsem politično in z zgodovinskim sentimentom.
Rusija vojaško oborožuje Srbijo, gospodarsko preko bančnih operacij prevzema vitalne dele hrvaške prehrambenega in trgovskega gospodarstva, določa, da ne bo dopustila vstopa v zvezo Nato Črni gori, Makedoniji in Bosni in Hercegovini.
Turčija želi krepiti svoj vpliv v Bosni in Hercegovini. Oboji z eno samo predpostavko, da se ameriška politika s predsednikom Donaldom Trumpom umika z Balkana.
In da imajo najvplivnejše države Evropske unije dovolj notranjih težav in bojazni s pričakujočimi parlamentarnimi volitvami, da bi se lahko prav resno ukvarjale s problemi držav zahodnega Balkana.
Borut Šuklje 