Težava Federice Mogherini

Tisti, po vsem vsakodnevno običajen, torek 3. oktobra 1995 se je makedonski predsednik Kiro Gligorov, po za to državo popolnoma nerazumno natančnem urniku, odpravil v svojo pisarno v centru Skopja. Pred njegovo rezidenco sta ga v protokolarnem vozilu čakala dolgoletni voznik Aleksander Spirovski in varnostnik, Ilčo Teovski. Edino kar bi lahko v tem, ponavljajočem se dogodku predsednikovega odhoda v službo, zmotilo morebitnega natančnega opazovalca, je bila navada Gligorova, da je sedel na sovoznikov in ne varnejši zadnji sedež. Vse ostalo je bilo natančno predvidljivo. Tudi trasa poti. Po Vodnjanski ulici do bulevarja Mita Hađivasiljeva do Makedonske ulice. In prav tam se je zgodilo. Predsednika države so nameravali ubiti, ubiti brutalno zanesljivo. Z ob cesti parkiranim avtomobilom, znamke Citroen, Ami 8, prepolnem eksploziva. Gligorov je po nekakšnem čudežu preživel.

Konec decembra sem prebiral njegov prvi intervju, ki ga je dal po atentatu, v skopskem jutranjiku Nova Makedonija. Brez nepotrebnega olepševanja je predsednik, kot bi skušal udariti, povedal resnico. Da bo imel poizkus njegovega uboja vidne politične posledice. Da so atentat izvedli v, tako za Republiko Makedonijo kot za celoten zahodni Balkan, zelo občutljivem trenutku, ko je njegova država prišla v zaključno fazo normalizacije odnosov z svojimi sosedami. In da je bil njegova likvidacija načrtovana prav v času, ko se razmere v regiji umirjajo in se dokončno oblikujejo nove balkanske politične stvarnosti. Prav zadosti je bilo resnih razlogov, da me ubijejo tisti, ki jim ne ustrezajo niti mir, ne stabilnost in ne demokracija.

Obsežna preiskava atentata na predsednika ni prišla prav daleč. Pravzaprav se je končala pri odkritju zelo natančnih podrobnosti zgodovine avtomobila bombe, da je imel kumanovsko registarcijo, da je bil preprodan na nekakšnem sejmu in da kupec ni puščal sledi.

Drugi del rezultata preiskave je bil bolj zasluga natančnih bralcev in novinarjev. Samo nekaj mesecev pred poizkusem uboja predsednika Gligorova je namreč pri eni izmed londonskih založb, izšel slabih štiristo strani obsegajoč roman, z ne prav vabljivim naslovom Vojni ples. Knjiga bi se verjetno izgubila med obiljem literature podobnega žanra, med vrsto trilerjev in vohunskih romanov. A je bil za poznavalce zanimiv avtor, dolgoletni dopisnik, analitik, britanskega BBC , tudi poznavalec zahodnega Balkana, Tim Sebastian. Fabula je razmeroma preprosta. Opisuje atentat na predsednika mlade makedonske države s pomočjo avtobombe. Britanski polkovnik, romaneskni junak, Tom Blake, sicer kaznuje ubijalce, a takoj tudi sam postane neželeljena priča.

Danes seveda ne moremo oceniti koliko nepotrebnih prič je bilo po dejanskem atentatu na Gligoreva odstranjenih. Moramo pa oceniti, kateri so tisti razlogi, zaradi katerih so želeli predsednika ubiti, saj brez tega težko ocenjujemo današnjo, zelo občutljivo, nezmožnost oblikovanja nove makedonske vlade in popolno politično nestabilnost te države.
Po razglasitvi makedonske neodvisnosti je takratni predsednik dobesedno zahteval soglasje o treh političnih dejstvih.
Najprej, da bo šele s polnopravnim članstvom Makedonije v Evropski uniji in zvezi Nato zaključen proces osamosvojitve države in določitve njenih zunanjih meja.
Nato, da je potrebno oblikovati politiko dobrih odnosov s sosednjimi državami tudi zaradi prikritih ali povsem neposrednih pretenzij na makedonsko ozemlje.
In tretje, da so ZDA pomemben strateški partner, tudi zaradi svojega odnosa, oblikovanega že v času ameriškega predsednika Woodrowa Wilsona, do manjših nacij in drugačnosti od politike takratnih velikih evropskih sil, ki so sledile samo svojim strateškim interesom. ZDA so obenem povsem praktično in hitro, že leta 1993, razporedile skoraj 12.000 vojakov mirovnih sil na makedonske meje. Gligorov je prav s takšno politiko lahko ohranil državo izven krvavih jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih. Obenem pa je natančno vedel, zato je povdarjal to natančno in enakomerno prijateljsko politiko do sosednjih držav, brez tajne diplomacije specialnih odnosov z eno sosednjo državo proti tretji. Saj se težave, katerih posledice spremljamo prav danes tudi v makedonski krizi, na Balkanu začnejo z oblikovanjem nacionalnih držav in kasnitvijo albanskega nacionalnega gibanja, ki se oblikuje šele koncem devetnajstega stoletja, z nacionalnim programom in idejo življenja v skupni etnični državi Albancev. Ta zakasnitev je bila pomembna saj so v tem času in Srbi in Hrvati in Romuni, Bolgari in Grki praktično že oblikovali svoje moderne države, ki so zaradi različnih razlogov vsaj deloma prekrivale tudi zamišljen prostor skupnega življenja vseh Albancev. Celotnega prostora, kjer cvetijo rdeča jabolka, deloma tudi prostora današnje Makedonije.

Danes je temelj spora med obema makedonskima političnima tekmecema, dosedanjim premierom Nikolo Gruevskim in pretendentom na njegovo mesto Zoranom Zaevim, prav vsebina podpisanega sporazuma predstavniki albanskih političnih strank v Makedoniji. Predsednik države, Gjorge Ivanov, ne želi predati mandata za sestavo nove vlade Zaevu, ker naj bi s tem predal oblast v roke tistim, ki rušijo suverenost, teritorijalno celovitost in neodvisnost Makedonije.

V omenjenem sporazumu, oblikovan je bil že januarja letos v Tirani, naj bi bila tudi zaveza po takojšnji spremembi ustave in določitvi albanskega jezika kot uradnega jezika na področju celotne države ter spremembe državne zastave, grba in himne.

Prav zaradi zgodovinskih strahov, ki jih napovedi takšnih sprememb vedno znova prebujajo, rešitev nove makedonske politične in državne krize ni prav nič enostavna in še manj prav blizu.

Težava Federice Mogherini, EVROPSKE ZUNANJE MINISTRICE, OB NJENEM OBISKU SKOPJA, je bila zgolj ena. PRIČAKOVALA JE HITRO IN TAKOJŠNJO REŠITEV.