Junckerjevo sporočilo

Predsednik Evropske komisije Jean – Claude Juncker enostavno ni mogel razumeti, zakaj toliko jeze in gneva v odzivih hrvaških politikov. Presenečen je bil še toliko bolj, saj je bila povod vsega hudega zgolj njegova izjava, da morajo evropske države spoštovati dogovorjena pravila in pravni red. Med pogovori prejšnji teden v Ljubljani je Juncker zgolj opomnil, da sta Hrvaška in Slovenija sklenili mednarodno veljavni sporazum o rešitvi odprtih mejnih vprašanj in da verjame, da bosta obe strani v popolnosti in brezpogojno spoštovali odločitev arbitražnega sodišča. S tem ni sporočil popolnoma nič novega ali vznemerljivega.

Po vsebini je zgolj ponovil tisto, kar je, konec oktobra leta 2004, povedal v Zagrebu. Svojemu takratnemu gostitelju, predsedniku vlade dr. Ivu Sanaderju je, brez diplomatskega okrasja dejal, da je eden izmed pomembnih pogojev hrvaškega vstopa v EU spoštovanje mednarodnega pravnega reda in sodelovanje z mednarodnimi sodišči. Sanader je razumel in imel je zadosti državniške moči, da o tem ni dopustil velike notranje politične razprave. Pa je šlo takrat za zelo občutljivo vprašanje popolnega sodelovanja z mednarodnim sodiščem za vojne zločine storjene na področju bivše Jugoslavije in aretacijo generala Ante Gotovine.

Tudi zato je Juncker presenečeno bral odzive na svojo sedanjo omembo spoštovanja odločitve arbitražnega sodišča. Najprej odgovor podpredsednika in zunanjega ministra hrvaške vlade, Davorja Iva Stiera in takoj zatem tudi premiera, Andreja Plenkovića, ki sta mu sporočala, da je njegovo stališče povsem nepotrebno, nepomebno in nesprejemljivo, saj da je kompromitiran arbitražni postopek za Hrvaško končan.

Prav tu se moram ustaviti. Plenkovićevo trditev, da je bil proces arbitraže kompromitiran je namreč potrebno razumeti dobesedno. Pa seveda ne zaradi one skrbno pripravljene operacije prisluhov slovenskemu sodniku in pravnici ter še bolj natančnim iskanjem pravega časa javnega razkritja njunih pogovorov, in nato skorajda amaterskim plasiranjem posnetkov najprej v enega izmed beograjskih tabloidov, ki naj bi vse skupaj odkril. Ne. Bilo je dosti drugače.

Hrvaška odločitev o diskreditiranju arbitraže o meji z Slovenijo je bila sprejeta dosti prej. Ugledni hrvaški profesor mednarodnega prava, dr. Vladimir Ibler je v svojih pogovorih pred izdajo knjige spominov, govoril tudi o dolgoletnih pogajanjih o meji. Njegova ocena je bila, objavil jo je, skorajda istočasno z razkritjem zvočnih posnetkov pogovorov sodnika in pravnice, da se Slovenija in Hrvaška nista nikoli zares pogajali, da je šlo bolj za nekakšno prisiljeno mučenje, ki je imelo za posledico, da so se iz pogajalskih skupin umikali strokovnjaki in bili nadomeščani s politično ubogljivimi člani. Člani, ki niso znali ali želeli razumeti, da hrvaška stran nikoli ne sme pristati na arbirtažo temveč vztrajati zgolj pri eni in edini možni rešitvi mejnih vprašanj, zlasti v Piranskem zalivu, pred Evropskim sodiščem v Haagu. Zato je konec novembra 2009 tudi spraševal vodilne hrvaške politike, kdo bo kriv če bo sprejeta odločitev arbitražnega sodišča v škodo republike Hrvaške?

To je bil zgolj prvi korak v projektu odpovedi arbitraže. Odločitev o tem je bila sprejeta skorajda sočasno s podpisom in ratifikacijo sporazuma o arbitraži, ki sta ga v prisotnosti predsedujočega Sveta EU, Fredrika Reinfeldta, podpisala premier Borut Pahor in njegova hrvaška kolegica Jadranka Kosor.

Sledila je operacionalizacija načrta. Bivši hrvaški minister pomorstva in zunanjih zadev, kasnejši veleposlanik, profesor Davorin Rudolf, je imel prve dni oktobra leta 2012 – nekaj manj kot tri leta pred objavo prisluhov telefonskih pogovorov sodnika in pravnice – predavanje z vabljivim naslovom, Meje sodobne Hrvaške. Najprej je ponovil občo tezo, da gre pri vprašanju meje v Piranskem zalivu predvsem za vprašanje teritorialnih pretenzij Slovenije. In nato nadaljeval z dvema sklepoma. Prvim, da obstaja možnost, da bo odločitev arbitražnega sodišča o meji na morju ugodna za Slovenijo. Da pa prav to lahko odpre skrajno nevarno vprašanje morske meje med Italijo in Hrvaško in razmejitve morja vse do otočka Palagruža. Njegov drugi sklep je bila bolj obsodba. Da so vsa dosedanja hrvaška pogajanja o morski meji z Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro, vodili nezadostno pripravljeni in površni pogajalci in tisti hrvaški politiki, ki niso pravi patrioti.

Nekako v tem času, konec leta 2012 in v začetku leta 2013, se je začel tudi vsebinsko pripravljati projekt odpovedi sporazuma o arbitarži.

Ne morem povsem in z vso gotovostjo trditi, saj nimam potrebnih dokumentov ali pričevanj, toda bili sta določeni tudi osebi, ki bosta prevzeli krivdo. Povsem v skladu z Iblerjevo in Rudolfovo oceno o hrvaških pogajalcih z premalo ljubezni do domovine.
Prvi naj bi bil, hrvaški veleposlanik Joško Paro, drugi pa predstojnik kabineta predsednika države, Stipe Mesića, Željko Dobranović.
Za oba so bili tudi pripravljeni dokumenti o okoriščanju z državnim denarjem. Oba sta sodelovala pri medržavnih pogajanjih. Paro je bil celo pomemben operativec tako pri sporazumu o meji, ki sta ga sklenila dr. Janez Drnovšek in dr. Ivica Račan ter podobnem podpisanem sporazumu predsednika dr. Franje Tuđmana in predsednika Bosne in Hercegovine, Alije Izetbegovića, kot pri pogajanjih o začasni točki razmejitvi z Črno goro.

S politično obsodbo obeh, Dobranovića in Para, bi se lahko začel proces odpovedi arbitraže. Ostalo je le še vprašanje, ali takoj zatem ponoviti predlog o rešitvi mejnega spora pred Evropskim sodiščem v Haagu.

Del odločujočih svetovalcev hrvaškega političnega vodstva je bil proti.

Zaradi dveh razlogov.

Najprej, ker bi bilo težko pojasniti zakaj arbitaržno sodišče ni, evropsko sodišče pa je primerna institucija . In nato, zato, ker je prevladala ocena, da bi bila hrvaška pozicija pred sodiščem otežena tako zaradi parafiranega sporazuma Drnovšek – Račan, kot še bolj, zaradi podpisanega , ratificiranega, v Sloveniji celo potrjenega na državnem referendumu, mednarodno veljavnega sporazuma o arbitraži.

To kar danes predlagata Sloveniji Stier in Plenković, je bilo kot ideja oblikovano leta 2014. Po odpovedi arbitraže, naj bi ponovno začeli z novim krogom bilateralnih pogajanj. Hrvaški predlog naj bi bil in je kot tak tudi verjetno pripravljen, naj državi ponovno oblikujeta mešane komisije strokovnjakov, ki naj najprej naredijo revizijo vseh dosedanjih pogajanj in jih s tem dokončno zavržejo, nato določijo faktično stanje in začno ponovno z razpravo o sredinski razmejitveni črti v Piranskem zalivu. Novost v predlogu je bila, da bi k sodelovanju povabili tudi dva tuja mednarodna pravnika, eksperta za morsko pravo.

Po vsem je bilo potrebno samo počakati primeren trenutek začetka operacije. Sledil je nastop slovenskega zunanjega ministra na lokalni kabelski televiziji in njegovo omenjanje arbitražnega sodišča. Hrvaški načrt se je deloma spremenil. Ocenjeno je bilo, da je lažje pridobiti telefonske prisluhe pogovorov slovenskega sodnika in pravnice, kot sprožiti zapleten postopek dokazovanja krivde Para in Dobranovića.

Hrvaški proces izstopa iz sporazuma o arbitraži je bil pripravljan vsaj od leta 2010 naprej.

Konec avgusta leta 2015, predsednica Kolinda Grabar Kitarović , zgolj ponovi, da bosta morali mejno vprašanje rešiti Slovenija in Hrvaška sami.

Zato je danes še toliko bolj pomembno vprašanje, ali je bila res splošna Junckerjeva izjava o spoštovanju sodniške odločitve lahko povod za tako nediplomatsko reakcijo obeh ključnih voditeljev hrvaške vlade?

Predsednik evropske komisije je na pogovorih s predsednikom slovenske vlade, dr. Mirom Cerarjem, ob presenetljivi omembi svojega odnosa do arbitražnega sporazuma, prav tako nepričakovano odprl tudi drugo temo, nadaljnega razvoja Evropske unije. Tistega, čemur je prve dni septembra 2011 na pogovoru v vodstvu nemške vladajoče stranke, finančni mnister Wolfgang Schaeuble dejal oblikovanje evropskega jedra, kaclerka Angela Merkel pa, na istem sestanku, vzpostavitev Evrope dveh hitrosti. In mesec dni kasneje, takratni francoski predsednik, Nicolas Sarkozy, model Evrope dveh hitrosti.

Saša Vidmajer je napisala ključnen odgovor. Da bo konec meseca na velikem praznovanju v Rimu, Merklova predstavila načrt dveh ali treh EU. In da se meja Evrope dveh hitrosti večidel ujema s staro zahodno- vzhodno zgodovinsko zarezo, cezuro med ustanovnimi in višegrajskimi članicami.

Vprašanje, ki nas zanima danes je skorajda usodno.

Ali bo Slovenija, članica EU in zveze Nato, članica držav schengenskega sporazuma in evropske monetarne unije, ostala del najbolj razvite jedrne skupine evropskih držav? Kot sem razumel predsednika vlade dr. Cerarja, z njim sem govoril v soboto pozno popoldne, so bila Junckerjeva sporočila optimistična. Ocenjujem, da je bil prav tako izjemno pomemben nedavni obisk predsednika Boruta Pahorja v Berlinu in spodbudna ocena odločujoče Angele Merkel. Slovenija mora imeti v tem prelomnem času političen konsenz odločujočih poltičnih strank, pozicije in opozicije, o tem, da moramo ostati del najbolj povezanega, jedrnega dela kontinentalne Evrope.

In prav znotraj tega je potrebno razumeti hrvaške odzive na Junckerjeva sporočila o spoštovanju arbitražnega sporazuma. Ti odgovori namreč niso bili namenjeni samo njemu, temveč tudi ali celo predvsem Sloveniji. Da bi spodbudili podobne odgovore in dokazali, da je tudi Slovenija v tistem drugem delu Evrope, ki želi zgolj prinašati nerešene težave, spore in konflikte na skupno evropsko mizo. S tem bi tudi arbitražni sporazum postal zgolj eden izmed množice nerešljivih sporov v regiji.

Zato velja, kot so v eni izmed zaupnih analiz napisali ključni svetovalci slovenskega zunanjega ministrstva, prav sedaj temo arbitraže in sporov s sosednjo Hrvaško umakniti iz javnosti in se posvetiti drobnemu, a skritemu delu iskanja evropskih zaveznikov tudi za rešitev tega desetletja trajajočega spora. Kot dela tistega političnega napora, ki je potreben za mesto pri najbolj vplivnem evropskem omizju.