Na zahodnem Balkanu sta bili po času zadnjih vojn samo dve obdobji optimizma. Prvo se je začelo skorajda sočasno z padcem režima Slobodana Miloševića, v prvih mesecih leta 2000. Predvsem države bivše Jugoslavije so imele en sam cilj. Ponovno vstopiti v Evropo. In naloga je izgledala časovno dosegljiva, rezultati skorajda oprijemljivi. Tudi postavljeni kriteriji polnopravnega članstva v Evropski uniji so bili, čeprav politično neznansko težko razložljivi domačim javnostim, sprejeti. Prav zaradi občutljivosti evropskih zahtev, popolnega sodelovanja z mednarodnim sodiščem za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije in razmeroma hitre vzpostavitve delujočih institucij države, so bili najbolj uspešni v tistih državah regije, ki so imele izrazitega političnega vodjo. Vodjo, ki je znal prevzeti rizike in sprejemati odločitve. Prvi je bil dr. Zoran Đinđić, karizmatičen predsednik srbske vlade, ki se je znal pogovarjati in pogajati. Politični nasprotniki so ga ubili marca leta 2003. Drugi je bil, dr. Ivo Sanader, predsednik hrvaške vlade, ki si je upal prelomiti s politiko dr. Franje Tuđmana in sprejeti potrebno sodelovanje s takratno glavno haško tožilko, Carlo del Ponte, ji predati osumljence in odpreti arhive. Hrvaška sodišča mu še danes sodijo zaradi vrste kasnejših koruptivnih dejanj, hrvaško Ustavno sodišče pa posamične sodbe razveljavlja. Tretji je dolgoletni predsednik vlad in države Črne gore, Milo Đukanović. Pred nekaj meseci so pripravljali njegovo odstranitev, povsem skladno z načelom, ni človeka ni problema.
Zahodni Balkan je bil prioriteta tako evropske kot ameriške politike. Kot tak zanimiv za vrsto gospodarskih prevzemov in investicij. Vedno nejevoljna in prav toliko stroga, Carla del Ponte, vsak njen obisk v državah regije je pomenil tudi dobeseden stres in strah za njene gostitelje, je začela pisati pozitivna poročila Organizaciji združenih narodov. Hkrati so se kljub živemu vojnemu spominu začeli novi diplomatski in politični ter gospodarski stiki med sosednjimi državami v regiji. Oblikovana je bila vrsta mednarodnih mehanizmov, ki naj bi to sodelovanje še krepili in predvsem ohrabrili njihove nosilce. Izgledalo je, da res lahko uspe. Da je mogoč skorajda istočasen sprejem v polnopravno evropsko članstvo obeh ključnih držav regije, Srbije in Hrvaške. Da je torej mogoče pričakovati hitrejšo in gospodarsko in varnostno stabilnost Zahodnega Balkana. A se je začelo obdobje evropske širitvene utrujenosti in sočasen postopen časovni odmik ciljev. Hrvaška je predvsem zaradi politike dr. Sanaderja in velikega kompromisa, ki ga je bila pripravljena narediti Slovenija, edina uspela in postala članica Evropske unije. Obdobja prvega optimizma je bilo konec.
Drugo obdobje je bilo še krajše. Začelo se je z obiskom nemške kanclerke Angele Merkel na sestanku iniciative Brdo – Brioni v Dubrovniku. Merklova je bila edina med odločujočimi evropskimi politiki, ki je lahko ocenila, da se države zahodnega Balkana vračajo nazaj, v nestabilnost. V Dubrovniku je predstavila nov program. Pravzaprav kar načrt novega gospodarskega zagona regije. In tudi pogoje te velike evropske investicije. Prvi je bil sposobnost posamičnih držav, da znajo pripraviti načrte in določiti načine izvedbe investicij v obsežne infrastrukturne projekte. Drugi je zahteval dobro meddržavno sodelovanje in razrešitev bilateralnih sporov. Tretji pogoj je razumel povezanost velikih državnih investicij in hitrejše rasti osebnega življenskega standarda državljanov držav regije. Vse skupaj je bila tudi svojevrstna omilitev časovnega oddaljevanja članstva v EU. Najavljen investicijski cikel, ki je dobesedno združil državnike regije v skupno iskanje predlogov in načrtov se je hitro ustavil. Nemčijo je pretresala evropska begunska kriza. Drugo obdobje optimizma se je končalo.
Zato so bila sporočila ob nedavnem obisku glavnega tajnika zveze Nato, Jensa Stoltenberga, 2. in 3.februarja, v Sarajevu in Prištini, zanimiva, vendar predvsem dobronamerna in ljubezniva. Njegove ocene, da je stabilnost regije pomembna za stabilnost cele Evrope, je seveda natančna, vendar je bila namenjena predvsem oblastem v Washingtonu in Moskvi. Prvim, dva dni po obisku je Stoltenberg govoril z novim ameriškim predsednikom Donaldom Trumpom, da so dve svetovni vojni, obdobje hladne vojne in zadnje vojne v Jugoslaviji dokazale, da vpliva evropska stabilnost tudi na varnost ZDA. Moskvi s sporočilom, da zveza Nato želi, da imajo države regije dialog in normalne odnose z Rusijo. Da pa bodo kakršne koli subverzivne aktivnosti Rusije, poizkusi vpletanja v notranje politične ali celo procese demokratičnih volitev v teh državah, ustvarili ozračje zaskrbljenosti. Stoltenberg je odgovarjal na dve oceni. Prvi lahko sledimo od konca septembra leta 2014, ko je ruski zunanji minister Sergej Lavrov, na 69. seji Generalne skupščine OZN, ocenil, da bi članstvo Črne gore, Makedonije in še posebej Bosne in Hercegovine v zvezi Nato, razumeli kot napačno politiko in provokacijo severnoatlantske vojne zveze. Rusija želi biti vprašana pred kakršno koli tovrstno odločitvijo držav zahodnega Balkana.
Bivši predsednik vlade Črne gore, Milo Đukanović, je bil v nedavnih izjavah še bolj določen. Poizkus njegove likvidacije v noči po lansko letnih parlamentarnih volitvah je ocenil kot zadnji poizkus preprečiti članstvo Črne gore v zvezi Nato. Obenem je bilo to tudi sporočilo, pravi Đukanović, vsem državam v regiji, ki so v različnih fazah procesa integracije v evropske strukture, da nobena od njih ne more sprejemati takšnih odločitev zgolj na temelju lastnih nacionalnih interesov. Torej tudi sporočilo EU in Nato, da se ne moreta širiti na Balkan brez soglasje tretje strani, Rusije.
Zahodni Balkan znova postaja nevarno žarišče napetosti. Vzrok je predvsem eden. Ni več ne političnega ne razvojnega cilja. Zato je bila Stoltenbergova ocena predvsem ljubezniva in dobronamerna. Države regije ponovno ostajajo same. Evropska širitvena utrujenost je večja kot je bila. Ameriški politika do regije bo morda vsaj v načelnih obrisih znana, šele po muenchenski varnostni konferenci, ki se je bo udeležil tudi nov zunanji minister Rex Tillerson, ki verjetno pozna regijo, če ne drugače pa vsaj iz pogovorov s svojim prijateljem in sodelavcem, Željkom Runje, bivšim podpredsednikom ruske podružnice ExxonMobilom, sicer rojenim v mestu Sinj, blizu meje z sosednjo državo Bosno in Hercegovino.
Hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović je lani jeseni ponovno promovirala tezo o federalizaciji Bosne in Hercegovine. Politično namero je določila kot pravico do enakopravnosti vseh treh konstitutivnih narodov v BiH, Bošnjakov, Srbov in Hrvatov. Vendar je bila večinoma, tako v uradnem Zagrebu kot med odločujočimi poltičnimi predstavniki Hrvatov v sosednji državi, razumljena predvsem kot nov predlog etnične federalizacije. Zelo nazorno je način realizacije predsedničine pobude , na nedavnem zasedanju hrvaškega narodnega parlamenta v Mostarju,opisal Josip Jerković. Upam je dejal, da bo v notranji preureditvi Bosne in Hercegovine, uspelo hrvaški federalni enoti, priključiti tudi največji del bosanske Posavine in posamezne dele republike Srbske. Jerković je samo v zelo razumljivem jeziku povedal približno enako kot je v vplivnem mesečniku, Foreign Affairs, objavil bivši angleški diplomat v Bosni, Timothy Less. Njegova ocena je, da bi bila napaka ignorirati voljo volilcev, ki so nezadovoljni z multietničnim status quo in zato zahtevajo spremembe. Da je bila priznanje neodvisnosti bivših jugoslovanskih republik z obstoječimi mejami napaka in da bi morala nova, Trumpova politika, sedaj dovoliti fragmentacijo obstoječih držav ter posledično tudi tesne politične in ekonomske vezi teh delov z večjimi sosedi. Da bi se v zadnji fazi lahko takšne teritorialne enote oddvojile od obstoječih držav in pripojile državam maticam. Pred tem pa bi namestili, piše Less, mirovne vojaške enote na mejah velikih Albanije, Hrvaške in Srbije.
Lessova sporočili sta, da je na Balkanu mogoče spreminjati meddržavne meje tudi brez vojn, ter da spoštovanje mednarodnih zavez, pogodb ali podpisanih medržavnih sporazumov ni več povsem samoumevno. In obe sta nevarni.
Prav znotraj tega pozabljanja na podpisano in dogovorjeno, ne gre spregledati, odločitve hrvaške vlade, da ne bo spoštovala razsodbe arbitražnega sodišča OZN (UNCITRAL) v Ženevi, ki jo je vlada v Zagrebu začela proti madžarski naftni družbi MOL. In jo konec decembra lani tudi izgubila. Tudi tokrat , kot v podobem zagrebškem zanikanju arbitraže z Slovenijo,naj bi bil kriv arbiter. Toda ne madžarski temveč hrvaški. Takoj po sporočeni sodbi so namreč v Zagrebu ugotovili, da je bil sodnik, ki so ga sodišču predlagali sami, dr. Jakša Barbarić v konfliktu interesov, saj je v neki drugi tožbi proti Molu zastopal hrvaško naftno družbo Ina, ter da je prav zaradi sodba ženevskega sodišča problematična.
Evropa letos čaka na odločilne parlamentarne volitve v Nemčiji in Franciji. Administraciji obeh, za države zahodnega Balkana, tako pomebnih držav, na svoji diplomatski mizi ne moreta sprejemati težavnih pošiljk. Predvsem pa sporočil o sporih in konfliktih v regiji.
Ali vesti o nespoštovanju bruseljskih pogajanj med Beogradom in Prištino in politični nezmožnosti oblikovanja nove makedonske vlade. Dubrovniški sestanek je bolj ali manj pozabljen. Sporočilo Angele Merkel ob koncu zadnjega sestanka evropskih državnikov na Malti, da ne bodo vse države sodelovale na istih integracijskih ravneh, je potrebno razumeti dobesedno. Kot o Evropi večih hitrosti. Pa tudi Evropi, ki spoštuje dogovorjeno in prinaša na skupno bruseljsko mizo rešitve in ne novih problemov. In o tem kako in kje bodo tekle, sicer nevidne, meje med Evropami različnih hitrosti. Republika Slovenija ima lahko znotraj tega en sam cilj. Slovenija mora ostati del najbolj povezanega jedra evropskih kontinentalnih držav.
Borut Šuklje 