Gre enostavno za dve različni razumevanji. In med njima je lahko nevaren nesporazum. S prav takšnimi posledicami.
V začetku tega tedna, zadnji januarski dan leta 2017, je zunanje politični odbor Evropskega parlamenta začel s skorajda rutinsko razpravo o stanju v Bosni in Hercegovini. Tudi samo poročilo o napredku države in njenih možnostih polnopravnega članstva v Evropski uniji, bi bilo bolj ali manj ponavljajoče se in najverjetneje sprejeto brez velikih dilem, če mu ne bi bil dodan razmeroma splošen amandma o federalizaciji Bosne in Hercegovine. Dopolnitev so vložili hrvaški evropski poslanci z namenom, kot so pojasniili, omogočiti enakopravnost vseh treh narodov, Bošnjakov, Hrvatov in Srbov, v Bosni in Hercegovini. In prav znotraj te zelo splošne in verjetno večini sodelujočih v pogovoru zunanje političnega odbora, tudi sprejemljivi zahtevi, ki govori o pravici do enakih možnostih in enakopravnosti vseh državljanov, se skriva nevaren nesporazum. Saj očitno ta isti predlog o federalizmu Bosne in Hercegovine, v sami državi razumejo popolnoma različno. V delu države, kot dejansko zagotovilo o enakopravnosti Hrvatov, v drugem delu pa le kot zahtevo po novi etnični federalizaciji in novem pritisku na nadaljni razkroj države.
Predsednica republike Hrvaške, Kolinda Grabar Kitarović je 13.oktobra 2016, v sklopu enega izmed svojih potovanj, obiskala tudi predsednika Evropske komisije Jeana Clauda Junckerja. Med pogovorom ga je obvestila tudi o novi hrvaški doktrini, da mednarodna skupnost ne sme in ne more razmišljati o zapletenih in težavnih razmerah v Bosni in Hercegovini samo z analizami socialnih in ekonomskih odnosov, temveč zlasti s premislekom o političnih odnosih v državi. Predsednica je pojasnila, da je Junckerja prosila in povabila k razmisleku o takšni ureditvi sosednje Bosne in Hercegovine, ki bo omogočila tudi dejansko enakopravnost vseh treh narodov .
Ne morem soditi, toda verjamem, da Juncker, obložen z množico drugih in aktualnih težav Evropske unije, ni povsem razumel namena razlage hrvaške predsednice o razmerah v sosednji državi. In verjetno so ga njegovi sodelavci prav tako šele kasneje obvestili o podobni pobudi, o institucionalni enakopravnosti Hrvatov v Bosni in Hercegovini, ki sta jo septembra leta 2013 vložila evropska poslanca Tonino Picula in Davor Ivo Stier. Bivši in aktualni hrvaški zunanji minister. Skupna točka obeh pobud, predsedničine in poslanske, je teza, da je mirovni sporazum sprejet v ameriškem Daytonu z različnimi amandmaji že spremenjen v tolikšni meri, da je potrebno ponovno oceniti, koliko in kako so te spremembe vplivale na konstitutivno enakost treh narodov v Bosni in Hercegovini. In predvsem na poslabšanje položaja Hrvatov.
Juncker je nekaj dni kasneje dobil tudi poročilo iz Zagreba, ki je določneje pojasnevalo namen predsedničinega bruseljskega obiska. Šlo je za oceno, Grabar Kitarovićeve, pravzaprav njeno pričakovanje, da se bo nova hrvaška vlada zunanje politično osredotočila na Bosno in Hercegovino, saj da to ni samo ustavna obveza v odnosu do Hrvatov živečih v sosednji državi, temveč predvsem hrvaški nacionalni interes. Predsednica je ocenila, da tisoč in en kilometer dolga meja , ki jo deli Hrvaška z BiH in notranja stabilnost sosednje države vpliva tudi na stabilnost Hrvaške. Ter temu dodala, da vlada v Zagrebu doslej ni znala zadosti uveljaviti dejstva, da je Hrvaška članica Evropske unije in zveze Nato, in da je prav sedaj najboljši čas, da se odločijo za igranje pomembnejše vloge pri razpravah o reševanju odprtih vprašanj znotraj Bosne in Hercegovine.
Pogovor z Junckerjem je bil zgolj začetek te nove iniciative. Njeno oblikovanje lahko spremljamo nekako od začetka lanskega leta dalje, ko so v predsedničinih pisarnah začeli pripravljati novo strategijo do sosednje države. In ta priprava je bila nadaljevanje njene ocene povsem iz začetka njenega mandata, da je potrebno nadgraditi daytonski mirovni sporazum in omogočiti ves potreben institucionalni okvir za dejansko enakopravnost Hrvatov v Bosni in Hercegovini.
Predsednik parlamenta Hrvatov v BiH, dr. Božo Ljubić je takšno predsedničino pripravljenost razumel, kot takojšnjo možnost, da republika Hrvaška, takoj in nemudoma uveljavi vse mednarodne instrumente za ureditev Bosne in Hercegovine po načelih federalizma in pravice do legitimnega političnega predstavljanja svojega naroda. Hrvaški član predsedstva BiH in predsednik stranke HDZ BiH, politično izjemno spreten in vsaj v tolikšni meri tudi pragmatičen, Dragan Čović, pa je to namero Zagreba, razumel kot spodbudo za tesnejše sodelovanje s predsednikom Republike Srbske, Miloradom Dodikom.
S padcem vlade Tima Oreškovića je vse skupaj malce zastalo.
A kljub temu ni bilo nikakršno presenečenje, da je novi predsednik hrvaške vlade, Andrej Plenković, v svoji saborski predstavitvi ponovil, da bo njegova vlada vodila zunanjo politiko s ciljem uresničevanja ključnih nacionalnih interesov. Ter, da je znotraj tega tudi evropska prihodnost Bosne in Hercegovine, hrvaški strateški zunanje politični cilj. Plenković, ki si je nato za prvi zunanje politični obisk izbral Sarajevo je posebej poudaril, da je skrb za Hrvate v BiH , kot konstitutivnemu in enakopravnemu narodu, streteška naloga njegove vlade.
Komentator zagrebškega Jutranjega lista, Robert Bajruši ocenjuje, da sta Čović in Dodik resda tesno sodelovala tudi prej, da pa vendar takrat Čović in tamkajšnja stranka HDZ BiH nista mogla računati na podporo Zagreba, medtem ko sedaj lahko. In prav zato je na nedavni seji parlamenta Hrvatov v BiH, dr. Božo Ljubić povsem nedvoumno pojasnil, da iniciativo za federalizacijo Bosne in Hercegovine, razume kot politično določitev cilja, torej federalne enote s hrvaško večino v tej državi.
In prav tu je ta nevarna razlika.
Ali je federalizem razumljen kot možnost večje funkcionalnosti države in priznane pravice do enakopravnosti vseh, ali kot etnična federalizacija in nov začetek delitve Bosne in Hercegovine. Z nepredvidljivimni posledicami. In znotraj te razlike je tudi doberšen del najnovejše zgodovine regije. In znotraj tega tudi spomin na povabilo, junija leta 1978, takratnima srbskima političnima disidentoma Milovanu Đilasu in Dobrici Ćosiću, na tajne pogovore v Zagreb. Odšel je samo Đilas, sprejel ga je takratni hrvaški disident, dr. Franjo Tuđman s prijatelji.
Po vrnitvi je Đilas poročal Ćosiću o predlogu zagrebških sogovornikov, da je potrebno Jugoslavijo ozemeljsko razdeliti med Hrvaško in Srbijo in v tej razdelitvi prelomiti, bil je uporabljen prav ta izraz, Bosno in Hercegovino po liniji verske in etnične pripadnosti.
Evropski parlament bo o resoluciji o BIH glasoval sredi tega meseca. Pri amandmaju o federalizaciji bodo morali pomisliti tudi na vsa sporočila novejše balkanske zgodovine.
Borut Šuklje 