Predsednikova težava

Nihče ni bil prav zares prepričan, da bo zares prišla. Vse drobno šepetanje o tem, da bo Angela Merkel prišla na sestanek, bi kot takšno lahko ostalo. Ni bilo prav veliko ne političnih in ne varnostnih razlogov, da bi se najvplivnejša evropska ženska tistega lepega julijskega dne, leta 2014, pridružila srečanju predsednikov držav jugovzhodne Evrope v Dubrovniku. A je prišla. Nasmejana, polna optimizma, oblečena v klasično krojen kostim peščenih barv, se je pred knježjim dvorcem , prelepim gotsko renesančnim poslopjem, rokovala in pozdravljala z meščani in turisti. In Merklova je natančno vedela, zakaj je na srečanje predsednikov držav Balkana prišla. Njena sporočila so bila, skorajda dobesedno, motivacijska gesla. Kanclerka je predsednikom govorila o obnovi regije, o spodbudnih znakih novega sporazumevanja in razumevanja držav, ki so se še, skorajda včeraj, pogovarjale samo z orožjem in grožnjami, o pričakovanju nove politične dinamike v Bosni in Hercegovini ter pomenu političnih pogajanj Beograda in Prištine, Srbije in Kosova, ter o pričakovanja hitre rešitve spora Makedonije in Grčije, o novem miru in stabilnosti. Izgledalo je, da bo prav na tem mestu, po izreku vseh dobrih ocen in želja tudi končala svoj nastop, z onim rutinskim dodatkom klasičnih evropskih politikov o podpori balkanskim državam pri njihovih evropskih pogajanjih in željah po članstvu v Evropski uniji. Pa ga ni. Prav tu ga je šele začela. Povedala je, da so za ljudi, državljane in državljanke, samo obljube o evropski prihodnosti premalo. Da jim je potrebno danes dokazati, da je mogoče živeti boljše, da je mogoče tudi več zaslužiti. Kanclerka je govorila o posamezniku in njegovi pravici do dobrega življenja, tudi če je rojen in živi na Balkanu. In dodala ključno stvar. Da obstajajo evropski mehanizmi, finančni in strukturni, ki do tega boljše lahko pomagajo. Predsednike sodelujočih držav je pozvala naj pripravijo načrte in projekte potrebnih infrastrukturnih projektov, obnove cest in železnic, usposobitve rečnih plovnih poti, povezanosti energetskih sistemov, ki jih bo Evropska unija odločilno pomagala izpeljati. To je bil predlog novega razvojnega zagona regije, evropskega new deala za Balkan.

Dober mesec kasneje, konec avgusta leta 2014, je Merklova sklicala nov sestanek liderjev balkanskih držav. Takrat v Berlinu. Konferenčna miza je bila prepolna načrtov. Predsedniki vlad držav regije so sodelovali v iskanju najboljših in najbolj povezovalnih projektov. Srbski predsednik vlade, Aleksandar Vučić je predstavil projekt rekonstrukcije želežniške proge Beograd – Sarajevo, načrte za novo avtocestno povezavo Niša in Prištine ter oris obsežne modernizacije cestnega in železniškega koridorja med Srbijo- Črno goro in Albanijo.

Samo dobri dve leti kasneje, sredi januarja leta 2017, so politične razmere v regiji, dosti drugačne. O skupnih razvojnih projektih se govori malo. Ideja evropskega new deala je založena. Nemška kanclerka in francoski predsednik, Merklova in Holland, sta obremenjena z letošnjimi državnimi volitvami in posledicami velikega begunskega vala.

Pred dnevi so nameravali ponovno vzpostaviti, torej ne modernizirati, niti obnoviti, niti na novo zgraditi, zgolj vnovič poslati vlakovno kompozicijo iz Beograda proti Prištini. Vlak se je moral pred administrativno mejo z Kosovom ustaviti in vrniti v Beograd. Če pustimo ob strani, da so bili vagoni popisani z parolami, da je Kosovo srbsko, za katere se je natančno vedelo kakšen odziv bodo izzvali, ter da so oblasti na Kosovu zahtevale naj kosovska posebna policijska enota prepreči prihod vlaka , potem nam ostane zgolj nekaj temeljnih dejstev.
Prvo, bolj ali manj zelo težko razumljivo v današnji Evropi, da je bilo potrebnih osemnajst let za poizkus, in še to neuspešen, za nov začetek železniškega potniškega prometa med dvema mestoma. Drugo, da bi za to, ne prav dolgo pot vlak potreboval deset ur. Ter tretjo, da je bila nameravana pot vlakovne kompozicije razumljena kot največji varnostni rizik, s katerim se je osebno ukvarjal in izdajal operativne ukaze, kosovski predsednik Hashim Thaci.

In z vlakom se ni ukvarjal samo predsednik Kosova. V Beogradu so, 14. januarja 2017, sklicali sejo Sveta za nacionalno varnost. Z eno samo temo, o neuspešni vlakovni poti. Predsednik Srbije, Tomislav Nikolić je po sestanku, skrajno zaskrbljen povedal: »Da bi bilo zaradi incidenta – takrat so se namreč že razširile, nikoli potrjene vesti, da je bila proga na ozemlju Kosova minirana – lahko več deset mrtvih.« Ter nadaljeval, »da so kosovski policisti gledali Srbe preko puškinih cevi in da se bo naslednja podobna akcija končala zelo slabo. Saj, da če bodo pobijali Srbe, bomo,« je rekel predsednik, »tja odšli vsi, ne le naša vojska.« Tej napovedi o mogoči novi vojni sta sledila le še dva stavka, da se bo vojski, ki bo odšla braniti Srbe pridružil tudi sam, ter da je zanj pomemben bruseljski politični dialog s Prištino končan, dokler se ne razčistijo zadeve z vlakom.
Nikolićeva izjava je bila nepotrebna. Tako formalno kot vsebinsko. Razumeti jo je bilo potrebno zgolj in samo kot predvolilno napoved. Predsedniku se namreč izteče mandat že čez nekaj mesecev pa še vedno ne ve, ali bo dobil podporo svoje stranke za ponovno kandidaturo. Ne ve, kakšna bo odločitev, edinega, ki lahko odloči, Aleksandra Vučića.

Najverjetneje je Nikolić neuspešno pot vlaka razumel kot možnost pokazati svojo odločnost. In predsednikova izjava je lahko zgolj to. Saj svet za nacionalno varnost ne sprejema odločitev o napotitvah vojske, saj je predsednik države tudi vrhovni komandant šele, ko je v državi proglašeno vojno stanje. Pa tudi po leta 2013 podpisanih bruseljskih sporazumih bi bila napotitev srbske vojske na Kosovo razumljena kot znak agresije. Ne samo v Bruslju, tudi v Washingtonu.

Aleksander Vučić, ki je bil v sredo 18. januarja že v Davosu, na strateško prestižnem in pomembnem srečanju evropskih in svetovnih politikov ter evropskega in svetovnega kapitala ve, da ima kot premier Srbije moč zgolj dokler je Srbija država, ki jo razumejo kot faktor stabilnosti in varnosti v regiji.

Pa vendar ostaja vprašanje, kje je razlika in kaj se je politično tako spremenilo v odnosih med državami regije med poletjem leta 2014 in začetkom leta 2017? Med iskanjem skupnih razvojnih projektov in novimi sporočili o orožju?
Odgovor je preprost.

Razlog je v založenem in pozabljenem načrtu Angele Merkel.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s