Novo izvoljena, prva slovenska demokratična vlada, je konec leta 1990, skorajda neposredno pred začetkom jugoslovanskih vojn in razpadom Socialistične federativne republike Jugoslavije, ocenila, da je obrambna in politična zveza Slovenije in Hrvaške, dobra odločitev in obramba pred vsemi najavami in znaki prihajajoče vojne.
Prav v teh januarskih dneh leta 1991 sta obrambni in notranji minister republike Slovenije, takrat še s starimi nazivi republiška sekretarja, Janez Janša in Igor Bavčar, obiskala Zagreb. Njuna gostitelja sta bila hrvaški minister za obrambo, general Martin Špegelj in minister za notranje zadeve, Josip Boljkovac. Tema sestanka je bil dogovor o pripravi skupnega strateškega načrta o skupni obrambi pred pričakovano agresijo takratne Jugoslovanke ljudske armade. Sporazum je predvideval, da bi morali obe republiki v primeru vojaške intervencije zvezne armade, takoj proglasiti suverenost, nemudoma odpoklicati vse svoje politične predstavnike v federaciji, prekiniti vplačevanje v vojni proračun in uskladiti svoje obrambne aktivnosti. Ob tem pa tudi zaseči vse imetje federacije na svojem ozemlju in zahtevati intervencijo mirovnih sil OZN.
Skorajda istočasno z zagrebškim sestankom vplivnih ministrov, so se pojavile tudi prve ocene, da je Špegelj izgubil svoj pomen in moč znotraj hrvaške vlade zaradi razkritja vojaške obveščevalne službe, akcijo vdora v novo nastajajoče hrvaške obrambne in policijske strukture je vodil general Aleksandar Vasiljević, o njegovi vpletenosti hrvaške nakupe orožja.
Pa temu ni bilo tako. Špegeljev konflikt s predsednikom dr. Franjo Tuđmanom je bil predvsem posledica ministrovega doslednega zagovarjanja dogovora s slovenskim kolegom Janšo.
V Sloveniji enostavno ni bilo prepoznano, da Tuđman ne more pristati na kakršnokoli obliko obrambnega sodelovanja s Slovenijo. Prav nasprotno. Oblikovali so se celo načrti konfederalnega sporazuma med republikama, ki so bili nato tudi v zadnjem trenutku umaknjeni.
Zato je bil Tuđmanov odgovor, bilo je pozno ponoči 26. junija 1991, na vprašanje slovenskega predsednika Milana Kučana, ali se bosta Slovenija in Hrvaška branili skupaj, da se Hrvaška ne bo mešala v vojno med Srbijo in Slovenijo, presenetljiv samo na prvi pogled.
Josip Boljkovac, udeleženec zagrebškega sestanka konec januarja 1991, je takoj po svojem ministrskem imenovanju v novi hrvaški vladi, junija 1990 obiskal Beograd. Sprejel ga je zvezni sekretar za notranje zadeve Petar Gračanin. Kasneje sta se pogovoru pridružila tudi šefa vojaške in civilne obveščevalne službe, general Marko Negovanović in Zdravko Mustać. Boljkovac izkušen obveščevalec je ponavljal trditev, da demokratična Hrvaška priznava legitimnost Jugoslavije, da nima separatističnih namer in da je za enakopraven dogovor in da torej ni razlogov za spor in prepir. Da bi še dodatno podprli njegovo oceno sestanka, so takratni jugoslovanski obveščevalci uprizorili še eno srečanje. General Mihajlo Pavičić, po nacionalnosti Hrvat, visok agent jugoslovanske vojaške obveščevalne službe mu je šepetaje povedal, da je bil njegov nastop odlično ocenjen in da mora Hrvaška vztrajati pri konfederalnem konceptu države, saj da je tak državni ustroj sprejemljiv tudi za večino oficirjev Jugoslovanske ljudske armade. Pa tudi to ni bilo dovolj. V Beogradu so ocenili, da je potrebno Boljkovca še naprej razvajati z všečnimi informacijami. Tako mu je
Gračanin le nekaj dni kasneje posredoval strogo zaupno informacijo, da naj bi srbsko podzemlje sprejelo odločitev o njegovi likvidaciji in kasneje še vrsto podobnih sporočil, predvsem o tem, kdo v njegovi ali Tuđmanovi bližini je agent in izdajalec. Osnovni namen te celovite predstave je bil potrditi sporočilo, da zvezna armada ne bo napadla Hrvaške, da torej ni nikakršnih razlogov za oboroževanje in oblikovanje hrvaške policije in vojske.
In prav to je želel slišati predsednik Tuđman.
Špegelj je konec decembra 1990, samo teden ali dva pred sestankom z Janšo, predstavil Tuđmanu načrt, tako imenovanega radikalnega odgovora na morebitno agresijo jugoslovanske armade. Ocenil je da je JLA nesposobna voditi notranjo vojno tako zaradi starosti vojakov, kot zaradi nacionalne sestave in nezadostne usposobljenosti vojakov ter oficirjev. Špegelj je zagovarjal koncept hitrega oboroževanja nove hrvaške vojske in časovno čimprejšnjo izravnavo vojaške moči z jugoslovansko armado. Predsednik mu ni verjel.
Bil je namreč prepričan, da lahko samo dogovor s Srbijo razreši krizo; da Srbija in Hrvaška držita v rokah ključe za vse probleme, da imajo vsi ostali zgolj stranske vloge in da se bodo zato morali podrediti tistemu o čemer se bosta Srbija in Hrvaška dogovorili.
Po vojaški agresiji na Slovenijo in začetku vojne je Tuđman v Zagrebu sklical svet za nacionalno varnost, na katerem je obrambni minister zagovarjal tezo, da je potrebno ukrepati v skladu z dogovorjenimi obveznostmi. Ostal je bolj ali manj sam. General Branko Mamula, zvezni sekretar za obrambo, piše v svojih spominih, da je bil prisoten, ko je Tuđman poklical Kadijevića in ga osebno prepričeval, da on ne želi vojne in da ni in ne bo dopustil, da bi ga Slovenci zvlekli v konflikt.
Samo nekaj dni pred tem telefonskim pogovorom, 23.junija 1991, so v beograjskem hotelu Park pili jutarnjo kavo, akademik Dušan Bilandžić in generala takratne zvezne armade, Ivica Kukoča in Fabijan Trgo. Akademiku, bivšemu visokemu oficirju in občasnemu Tuđmanovemu zaupniku sta sporočila, da bo jugoslovasnka armada v naslednjih dneh napadla Slovenijo in da ne vesta, kaj to lahko pomeni za Hrvaško. Bilandžić je takoj zatem, takrat je bil neke vrste ambasador Hrvaške v Jugoslaviji, poklical Tuđmanovo vplivno osebno tajnico Zdravko Busić in jo prosil za nujen sestanek s predsednikom. Tuđman ga je sprejel nekaj po enajsti uri zvečer na teniških igriščih Hotko, v zagrebški Jurjevski ulici. Tam so Tuđmanu, ki je rad igral tenis, običajno tudi postregli z večerjo, vinom in ribo, in tam je sprejemal najbolj zaupne sodelavce.
Bilandžić mu je prenesel vsebino beograjskega pogovora z generaloma. Tuđmanov odgovor je bil, da gre za neumnosti in da je možnost vojaške intervencije absolutno izključena. »Toda, Franjo, kaj boš naredil, če obstaja samo en procent možnosti napada na Slovenijo«, je vztrajal Bilandžić in dobil identičen odgovor, da je to nemogoče, da sta mu to zagotovila tako Veljko Kadijević kot Slobodan Milošević.
Po začetku vojne v Sloveniji je Tuđman sklical sestanek državnega političnega vodstva. V uvodu je razložil, da je jugoslovanska armada razdeljena na manjši jugo unitaristični in večji pro srbski del. In da je med njima ključna razlika, ki je vidna tudi v odnosu do Slovenije. Da manjši jugo unitarističen integralističen del, kateremu pripada tudi Kadijević ne bi pustil Slovenije iz Jugoslavije, prosrbski del armade pa bi jo. Pomeni je nadaljeval, »da je prišlo do dogovora med srbsko in slovensko politiko, da se bo jugoslovanska armada umaknila iz Slovenije. Slovenija je torej odpisana in zato se bo vse usmerilo proti Hrvaški.« Tuđman je bil prepričan, da se bo to stanje, ne vojne ne mira, kot ga je označil končalo v mesecu ali dveh. In zaključil, da tisti, ki ne razume politike njegovih pogajanj z Miloševićem in še bolj tega, da je edini možen cilj v končnem sporazumu s Srbi, enostavno ni politično zrel.
General Martin Špegelj, hrvaški obrambni minister je naslednji dan odstopil. Januarski sestanek, bil je prav te dni leta 1991, je bil pozabljen.
Borut Šuklje 