Veleposlanica in vrtnar zunanjega ministrstva

Podobnega primera ne poznam. Šlo je za svojevrstno posebnost, skorajda povsem nepoznan način sprejema povabljenih gostov. Ki bi bil lahko zgolj naključen in kot tak nezanimiv vsem nam, ki ga sedaj, naknadno, zgolj opazujemo. Če ne bi v svoji načrtni nerodnosti povsem neposredno kazal na način sodelovanja in stopnjo zaupanja dveh diplomacij, diplomacij dveh sosednjih držav.

Povsem na začetku tega tedna, v ponedeljek 19.12.2016, je slovenska veleposlanica v Zagrebu pripeljala na hrvaško zunanje ministrstvo, na dogovorjen sestanek, pooblaščeno delegacijo slovenskega zunanjega ministrstva. Vsa tovrstna srečanja so vnaprej dogovorjena s posebnimi diplomatskimi notami, v katerih sta, po uvodu v katerem so izražene najboljše želje in globoko spoštovanje, potrjena in kraj in ura pogovora, ter nato našteti vsi člani delegacije, z imenom, priimkom in funkcijo, ki jo v matičnem ministrstvu opravljajo. Udeležence običajno pričakajo uslužbenci protokola in jih odpeljejo v prostor namenjen pogovorom, ki jim običajno sledi ali izjava za javnost ali skupna tiskovna konferenca.

Ta decemberski ponedeljek je bilo vse povsem drugače. Najprej so gostje malce postopali pred vrati hrvaškega ministrstva, da bi jih kasneje spustili skozi velika in lepa vhodna vrata stavbe ministrstva na zagrebškem Trgu Nikole Šubića Zrinskega, kjer jih je prisotni vratar legitimiral, popisal in jim odvzel osebne dokumente. Sledili so pogovori, takšni kot so lahko bili po takšnem sprejemu.
Takšen sprejem pa ni bil naključen. To je bil odgovor. Zato se moramo, preden vržemo prvi kamen, vrniti dober mesec nazaj.

14. novembra so imeli v Bruslju, zunanji ministri držav Evropske unije enega svojih rednih sestankov. Prvič je na njem sodeloval tudi novoimenovani zunanji minister hrvaške vlade, Davor Ivo Stier. Slovenski zunanji minister Karl Erjavec je ob koncu sestanka v svoji izjavi povedal, da sta se s Stierom srečala prvič in tudi na njegov predlog dogovorila za njegov obisk v Ljubljani. To so povsem običajna srečanja , največkrat na začetku mandata in najpogosteje v sosednjih državah, namenjena osebni predstavitvi in izrazom želja po nadaljnih dobrih odnosih. In nič več. Še posebej ker temeljni meddržavni problem, določitev mejne črte in pravico slovenskega dostopa do odprtega morja , rešuje mednarodno arbitražno sodišče in o tem do izreka sodbe ni niti primerno niti potrebno izmenjevati mnenj. Je pa zato toliko bolj nujno, prav v času pričakovanja razsodbe arbitražnega sodišča, okrepiti diplomatsko in politično zaupanje med državama. Takrat se je tudi že vedelo, da Stier ni zgolj zunanji minister, temveč, da je tudi podpredsednik vlade, zelo pomemben član vlade. In v slovenski diplomaciji je vsaj nekaj posameznikov, ki so z njim sodelovali v pogajanjih o vsebini arbitražnega sporazuma. Zato je bilo popolnoma presenetljivo Erjavčevo nadaljevanje in pojasnjevanje namena obiska. Hrvaškega kolega čakajo teran in kranjska klobasa, je dodal slovenski zunanji minister, saj da ne sme menjati menija, ki so ga v Ljubljani ponudili tudi Stierovem predhodniku, Miru Kovaću, ko je prišel prvič na obisk v Ljubljano.
Danes verjetno izvrstnega kraškega vina ne bi omenjal več, saj je v sredo, pred dvema dnevoma, Evropska komisija sporočila, da obžaluje, da se Hrvaška in Slovenija v dveh letih nista uspeli dogovoriti o skupni rešitvi vprašanja terana in obenem ocenila, da bi bilo Hrvaški ob določenih pogojih potrebno omogočiti omejeno uporabo imena teran.

In nato je petindvajsetega novembra minister Stier obiskal Ljubljano. Obseg obiska, ki bi moral biti zgolj vljudnosten in predstavitveni, se je nenadoma začel širiti. To ni bil dober znak. Pri tovrstnih pogovorih namreč prav veliko vsebine ne gre pričakovati. Bil pa prav ta obisk dobra možnost za diskretno vprašanje o njegovi oceni, Stier jo je omenjal julija 2010 enem izmed intervjujev, da je takratna hrvaška premierka Jadranka Kosor naredila z sporazumom o arbitraži odličen posel za Hrvaško. Pa o njegovih spominih na pogajanja in pripravo sporazuma, saj je bil ključni in najbolj zaupen hrvaški pogajalec, in o dobri in pomembni blagovni menjavi med državama, pa o odnosih z bivšim hrvaškim predsednikom vlade dr. Ivo Sanaderjem in seveda o njegovi pravkar objavljeni knjigi z naslovom Nova hrvaška paradigma. V njej napravi razliko med dvema ključnima državnima paradigmama. Dr. Franje Tuđmana, o nacionalni enotnosti in suverenosti, v času ko je bila razmejitev med prijateljem in sovražnikom povsem jasna in dr. Ive Sanaderja, v kateri je dominiralo soglasje o vstopu v Evropsko unijo in članstvu v zvezi Nato. Obe sta skrajno pomembni piše Stier, ki obdobje predsednika Stipe Mesića pušča povsem na obrobju pozabe, ter nadaljuje da danes ne Tuđmanova ne Sanaderjeva paradigma ne dajeta več rezultatov, zato je potrebna nova o integraciji in enotnosti.

Takratni ljubljanski pogovor seje iz vljudnostnega obiska spremenil v polemiko o arbitraženem sporazumu in arbitražnem sodišču, in to na povsem nepotrebni tiskovni konferenci obeh ministrov, ki ji je bila ob koncu ponovno dodana ona še bolj nepotrebna domislica o kranjski klobasi in teranu. Minister Stier ni mogel oditi iz ljubljanskega obiska prav navdušen. Kljub temu, da je lahko pokazal, da so gostitelji ponovno spregledali dejstvo, da hrvaška politika običajno povsem načrtno inicira spore z Slovenijo, da bi odvrnila, predvsem mednarodne poglede od bistveno bolj občutljivih odnosov in nesporazumov, ki jih ima s Srbijo ter Bosno in Hercegovino. In Stierov obisk je bil skorajda neposredno po novem predlogu hrvaške predsednice Kolinde Grabar Kitarović, o novi federalizaciji Bosne in Hercegovine ter zaostritvi odnosov s Srbijo.

Zato sem napisal, da bodimo previdni, predno ob zagrebškem načrtnem zapletu z osebnimi dokumenti in skrajno nenavadnem odnosu do povabljenih slovenskih diplomatov ter bonbonjero hrvaške veleposlanice v Slovenije, vržemo prvi kamen in obsodimo krivca.

Pa vendar ne moremo zagrebškega dogodka razumeti samo znotraj opisanih nesporazumov in klobas in črnega vina. Gre za več.
Zagrebško legitimiranje slovenske veleposlanice in delegacije slovenskega zunanjega ministrstva je bil predvsem znak, da hrvaška diplomacija prestavlja odprta vprašanja odnosov s Slovenijo na obrobno agendo. Manj pomembno med pomembnimi vprašanji.

Da bi se lahko zgodilo prav to in da je potrebno pazljivo uravnavati medržavne odnose in zaupanje, mi je pred leti, v času slovenskega referenduma o potrditvi arbitražnega sporazuma pripovedoval veleposlanik Iztok Mirošič. Verjetno eden izmed tistih diplomatov, ob svetovalcu predsednika Boruta Pahorja, Marku Makovcu, ki zelo dobro pozna in seveda sedaj hrvaškemu ministru Stieru, ki zelo dobro poznajo ozadje priprave sporazuma o arbitraži. Tudi tisti del, ki je v zadnji redakciji izpadel. Del, ki je določal, da je potrebno celoten arbitražnbi postopek, vključno z razsodbo in določitvijo končne mejne črte med državama, vključno s slovenskim stikom z odprtim morjem, zaključiti, pred hrvaškim polnopravnim članstvom v Evropski uniji. Saj bodo morda kasneje nastopile težave z priznanjem sodbe arbitražnega sodišča. Danes se dogaja prav to. In sedanja rešitev zato ni v ponavljanju prilike o klobasi in teranu, temveč v načrtni in sistematični določitvi stališča, da bo meddržavna meja z odločitvijo arbitražnih sodnikov in v skladu z podpisanim in ratificiranim sporazumom dokončno določena.
Ali drugače, kako preprečiti takšno zapiranje vrat hrvaškega zunanjega ministrstva in krepiti, tudi mednarodne pozive, da bo potrebno sporazum in razsodbo uresničiti.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s