Uboj, ki ni bil naključje

Sredi tega tedna, v sredo sedmega decembra 2016, je hrvaška nacionalna televizija spomnila na enega najbolj pretreslijivih dogodkov hrvaške vojne, likvidacijo zagrebške družine Zec. Skopi televizijski vesti je bilo dodano mnenje, da je uboj očeta, matere in hčere Zec bila tragedija, ki pa jo velja razumeti tudi kot medijsko prenapihnjeno poročanje, ki naj bi bilo namenjeno prikrivanju podatka o štiristo umrlih otrocih, žrtvah veliko srbske agresije.

Da bi razumeli namen tega televizijskega sporočila, ki želi opravičiti pravico do ubojev, zaradi tega, ker ubijajo tudi drugi, se moramo vrniti petindvajset let nazaj. V čas, ki ga prav takšno poročanje hrvaške nacionalne televizije ponovno obuja in opravičuje.

Sedmega decembra 1991, malo po enajsti uri zvečer, je nekaj oboroženih mož, v uniformah podobnih vojaškim, vdrlo v družinsko hišo, na Poljaničkoj ulici 22, v Zagrebu. Iskali so Mihajla Zeca, uglednega zagrebškega mesarja, veletrgovca, ki je imel svoje lokale na veliki tržnici Dolac in z mesom oskrboval najboljše mestne restavracije. Težko je verjeti, da so oborožene vlomilce zanimale samo morebitne povezave, hrvaškega državljana srbske nacionalnosti, Zeca z upornimi Srbi v Kninu in da ni bil namen njihovega večernega pohoda, tudi bogatstvo, ki naj bi ga imel mesar, takrat tudi financer vladajoče hrvaške stranke HDZ, skritega. Mihajlo Zec je pobegnil v noč, a ne prav daleč. Ubili so ga z natančnim strelom v tilnik. Dva izmed otrok sta se uspela skriti v hiši. Mamo Marijo in mlajšo hči, Aleksando Zec, učenko osnovne šole Augusta Šenoe, pa so oboroženci zajeli in z vozilom, prirejenim za potrebe ropov in ugrabite, odpeljali do planinskega doma Adolfovac na Sljemenu. Tam so ju ubili in njuni trupli skrili v deponiji smeti.

Dan ali dva zatem so pripadniki zagrebške policije morilce aretirali. Izslediti jih ni bilo prav težko. Saj so pustili svoj podpis. Bili so pripadniki pol vojaške skupine, namenjene ne boju na fronti, temveč ustrahovanju in discipliniranju posameznikov v bojnem zaledju. Tomislav Merčep, ki je bil vodja enote je bil funkcionar vladajoče stranke predsednika dr. Franje Tuđmana in svetovalec v ministrstvu za notranje zadeve. Policija je vse zaslišala, pridobila priznanja in dokaze ter pripravila obtožni predlog. Vendar sta jih državni tožilec in sodišče tudi takoj izpustila iz pripora zaradi tako imenovane proceduralne napake, saj naj bi bilo njihovo priznanje umorov pridobljeno brez prisotnosti odvetnikov. Odločitev o izpustitvi ni bila sprejeta ne v tožilčevi ne v sodnikovi pisarni. Bila je politična.

Siniša Rimac, ki je ubil Mihajla Zeca in kasneje, na Sljemenu, tudi skušal preprečiti uboj njegove hčere je postal osebni varnostnik obrambnega ministra Gojka Suška in bil nato, zadnji dan maja 1995, odlikovan z visokim priznanjem predsednika države.

Političnih likvidacij kljub političnemu ukazu o molku in pozabi seveda nikoli in nobena oblast ne more zakriti. V predbožičnih dneh leta 1993 je takratni predsednik hrvaškega Sabora, kasnejši predsednik države Stjepan Mesić pokazal novinarju zagrebškega tednika Globus, Davorju Butkoviću, pisna priznanja likvidatorjev družine Zec. Vsa so bila skrbno policijsko zavedena in tudi vsa naknadno označena z oznako, državna skrivnost. V svoji božični izdaji je Globus objavil povzetke pričanj in opis ubojev, tekst o eskadronih smrti Tomislava Merčepa.

To ni bil običajen novinarski tekst. Bil je bolj poročilo o državnem nasilju kot delu politične paradigme, nasilju, ki mora biti predvsem dosledno in se zato ne more in ne sme spraševati o morebitni nedolžnosti žrtev, o posamezniku, ki mu bodo odvzeli največjo človekovo pravico, pravico do življenja. O nasilju, ki mora zgolj uresničevati partijske usmeritve, saj so te ne samo predstavljene, temveč so dobesedno postale objektiven zakon. Zakon nad zakoni, ki podeljuje tudi pravico do likvidacij posameznikov v imenu države.

Prav zaradi tega se po objavi ni zgodilo nič. In tožilci in sodniki so še naprej molčali.

Pa vendar se je, prav kot potrditev dejstva, da se političnih ubojev ne da zakriti in skriti, nekaj vendarle zgodilo. O tem ostaja pričanje uglednega zagrebškega novinarja, Denisa Kuljiša.

Decembra 1995 je dobil pismo z vabilo na kosilo. In ob njem tudi sporočilo, da je modreje vabilo sprejeti kot pa naključno odleteti v nebo z avtomobilom, v ali pod katerega je nekdo slučajno odložil nekaj kilograma eksploziva. Skupaj s pokojnim urednikom tednika Nacional, Ivom Pukanićem, – ubili so ga trinajst let kasneje 2008, prav z uporabo podtaknjenega eksploziva v avtomobilu – sta torej odšla v eno od restavracij v predmestju hrvaškega glavnega mesta. Gostitelj, Tomislav Merčep je takoj začel je z grožnjami in kosilo spremenil v povezan proces mučenja. Šlo je za ponavljajoče, slabe pol ure dolge časovne bloke, groženj, spremljanih z nemimi pogledi prisotnih likvidatorjev. Vmesni prostor med posamičnimi bloki so bili zapolnjeni z Merčepovimi monologi o veličini in zgodovinskosti njegovega poslanstva. Pa tudi s svojevrstnimi sporočili Kuljišu, da »on ni ukazal uboja družine Zec, čeprav je na Hrvaškem veliko zajcev, in tudi ti boš končal kot Zec, ti in tvoji otroci, saj ste vsi zajci, ki bi jih moji borci že zdavnaj potolkli, če bi jim ukazal, pa jim ne bom, ker ko se bom odločil vas bom pobil sam, jaz Merčep….« Kuljiš piše, da je po nekaj urah torture, med katero so natakarji stalno nosili na mizo juho in jagnetino in razne pečenke, odšel na toaleto. Sledil mu je eden od likvidatorjev. Obtožil ga je, da so mu povzročili veliko škodo z novinarskimi teksti, da naj bi bil med ubijalci družine Zec. Potem je iz žepa potegnil nekakšno izkaznico in mu jo pokazal. »Vidiš, to je izkaznica specialne policije, lahko ti naredim kar hočem. In poglej to, to je izkaznica lastnika računa v švicarski banki, katero lahko dobe samo lastniki z največjimi vloženimi zneski. Kaj pa meni lahko kdorkoli naredi, kaj mi lahko stori, meni ? Misliš, da lahko ti, novinarček? Lahko te takoj ubijem, mar ne?«

Po nekaj urah se je kosilo končalo. Povabljeni so se vrnili v mesto. Vendar so iz strahu molčali. Bilo je jasno, da imajo Merčepovi zaščito države.

Tomislav Merčep je bil pred dobrim letom, maja 2015, obsojen na pet let in šest mesecev zapora, ker svojim podrejenim ni preprečil mučenj in likvidacij civilistov. Kot je bilo vidno iz sodnega spisa je njegova enota ugrabila in mučila dvainpetdeset posameznikov ter jih triinštirideset ubila.

Vesti, ki jo je v sredo (07.12.2016) objavila hrvaška državna televizija o medijski o medijski nabuhlosti poročanja o likvidaciji družine Zec, tako ne morem razumeti izven konteksta dogodkov in časa jugoslovanskih vojn. Zato jo razumem kot poizkus rehabilitacije pravice do državnega nasilja, do upravičevanja uveljavitve zakona nad zakoni, do opravičevanja državnih likvidacij zaradi doslednosti v prepričanju, da je za dosego končnega cilja dovoljeno prav vse.

Včeraj vložena obtožnica, pred mednarodnim sodiščem za vojne zločine v Haagu, proti generalu Mladiću in zahteva po njegovi dosmrtni zaporni kazni je obsodba prav istega razumevanja pravice do ubojev, zaradi katere je umrlo ali bilo ubitih toliko sto in sto ljudi – o katerih govori tudi vest hrvaške televizije- otrok, samo zato ker so govorili različen jezik, imeli drugačne običaje ali verjeli v drugega boga.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s