Zelo zgodaj zjutraj, po ameriškem času, je takratni zunanji minister Bosne in Hercegovine, Muhamed Šaćirbej, zaupnim novinarjem sporočil vest, za katero je želel, da bi bila čimprej, kot udarna novica objavljena v vodilnih svetovnih medijih. Povedal je, da so se mirovna pogajanja o koncu vojne v Bosni končala brez uspeha . Da se bodo torej predsedniki Srbije, Bosne in Hercegovine ter Hrvaške, danes že vsi pokojni, Slobodan Milošević, Alija Izetbegović in dr. Franjo Tuđman, še istega dne vrnili domov. To je pomenilo, da se bodo krvavi vojni spopadi začeli znova. Šaćirbej je, da bi potrdil verodostojnost svojega sporočila, temu dodal, da zaradi neuspeha pogajanj, odstopa.
Večina jih je bila prepričana, da je Šaćirbejeva vest dejanski opis poteka sesatnkov zadnje noči v ameriški letalski bazi v mestu Dayton, v zvezni državi Ohio. Tisto jutro, pred skoraj natančno enaindvajsetimi leti, 21. novembra 1995, so ji verjeli tudi najožji sodelavci takratnega ameriškega predsednika, Billa Clintona. Glavni ameriški pogajalec na teh pogovorih, ki naj bi končali vojno v Bosni, je bil Richard Holbrook. V svojih spominih piše, da ga je zelo zgodaj zjutraj, klical, David Martin, dopisnik ene od velikih ameriških televizijskih mrež, CBS. Potrebujem zgolj potrditev novice, ki jo bomo kot udarno objavili čez nekaj minut, je dejal Holbrooku, da so daytonska pogajanja končana. Holbrookov odgovor takrat enostavno ni mogel biti drugačen. Rekel mu je, da ne ve kaj jim je sporočil Šaćirbej, a sporočite, da smo v popolni krizi.
In tako je bilo tudi objavljeno. In tako so jo razumeli tudi Clintonovi svetovalci v Washingtonu: pogajanja so propadla. Eden izmed sodelavcev ameriškega predsednika je kasneje povedal, da so bila mnenja o takšnem rezultatu različna. Notranje politični svetovalci so razumeli, da v tem primeru, predsedniku ne bo potrebno sprejeti težke odločitve o napotitvi ameriških vojakov v Bosno, ki bi jo moral, če bi pogajanja uspela. Ameriško javno mnenje, tako so kazale raziskave, namreč takšni odločitvi niso bile naklonjene, in nove ameriške volitve so bile zelo blizu. Hkrati pa so vsi razumeli, da je bilo v uspeh pogajanj vloženega veliko znanja, diplomatskih spretnosti in ameriškega ugleda.
Prav v teh zgodnjih jutranjih urah, 21.novembra 1995, se je zgodil preobrat ali vsaj prvi korak k drugačnemu koncu dneva. Nekaj minut čez osmo uro sta se povsem nepričakovano sestala Tuđman in Milošević. Pravzaprav je srbski predsednik odšel k hrvaškemu predsedniku z novim predlogom. Ameriške službe so seveda natančno spremljale vsako izgovorjeno besedo in jo še bolj natančno analizirale. Milošević je predlagal, da podpišeta mirovni sporazum tudi, če bi Izetbegović zapustil pogajanja. Oziroma, kot je nekaj deset minut kasneje predlagal tedanjemu ameriškemu državnemu sekretarju Warrenu Christopherju, naj bi dali Izetbegoviću čas in možnost kasnejšega podpisa sporazuma, ki bi ga sedaj in takoj podpisala s hrvaškim predsednikom.
Milošević in Tuđman sta imela neke vrste poseben odnos. Vsaj od prvih pogovorov marca 1991 v dvorcu Josipa Broza Tita, v Karađorđevu. Tema njunega takratnega srečanja je bila delitev Bosne in Hercegovine, za katero je bil Tuđman prepričan, da gre za umetno tvorbo in da je njegovo poslanstvo obnovitev hrvaške banovine iz leta 1939.
Milošević, oborožen s spretnostmi takratnih jugoslovanskih tajnih služb, je Tuđmana servisiral z raznimi potrebnimi govoricami ali celo papirji, ki naj bi dokazovali, da bo mednarodna skupnost takšno odločitev o delitvi Bosne, bolj ali manj podprla. Tako, dr. Jože Pirjevec v svoji knjigi, Jugoslovanske vojne 1991 – 2001, kot primer takšnega oskrbovanja s prepričljivimi papirji, ki naj bi utrjevali prepričanje hrvaškega predsednika o dejanski možnosti delitve sosednje države, navaja nekakšen dokument, ki naj bi bil pripravljen v zvezi Nato.
Milošević je namreč Tuđmana obvestil, da ima v rokah dokument zahodne obrambne alianse, po katerem naj bi slednja zagovarjala pregon muslimanov iz Evrope. Da je torej pot do mednarodnega priznanja tako Velike Srbije kot Velike Hrvaške odprta.
O odnosu Tuđmana in Miloševića je v začetku tega meseca, v intervjuju za hrvaški tednik Nacional, govoril tudi bivši hrvaški predsednik Stjepan Mesić. Zanimivi sta dve dejstvi. Prvo o sestanku v zagrebški Visoki ulici, po Tuđmanovem povratku s Karađorđeva. Mesić pravi, da jim je Tuđman takoj na posebnih vojaških kartah predstavil Miloševićevo ponudbo. Hrvaška naj bi dobila vse ozemlje Bosne in Hercegovine, ki je bilo v mejah Banovine iz leta 1938, ter mesta Kladušo, Cazin in Bihać.
In drugo dejstvo.
Mesić trdi, da sta Tuđman in Milošević komunicirala do zadnjega dne dela hrvaškega predsednika, po posebni telefonski liniji, katere aparat je bil nameščen v predsednikovi pisarni na Pantovčaku.
Izetbegović je bil najverjetneje obveščen o teh posebnih stikih in pogovorih hrvaškega in srbskega predsednika iz začetka devetdesetih let. In Tuđman in Milošević sta v njunih stikih videla svoj osebni državniški uspeh. Milošević, ker jih je razumel kot dogovor o Veliki Srbiji, Tuđman, ker jih je imel za potrditev svoje teze o nemožnosti obstoja Bosne in Hercegovine, o možnosti oblikovanja novih državnih meja večje Hrvaške ter tudi o tem, da so prav ti pogovori zadostno zagotovilo, da takratna jugoslovanska armada ne bo napadla Hrvaške.
Izetbegović je morda celo celo vedel, da ti stiki niso bili naključni. Ali pa je bil celo obveščen, da so bili vsaj vsebinsko, zgolj nadaljevanje podobnih pogovor iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.
Dobrica Ćosić, piše v svojih dnevnikih, Piščevi zapiski 1969-1980, o obisku, kot se da razbrati, maja ali junija 1978, bivšega Titovega političnega in vojnega sopotnika, kasnejšega zapornika in disidenta, Milovana Đilasa, v Zagrebu. Sestal se je tudi s kasnejšim hrvaškim predsednikom, Franjom Tuđmanom. In se kot piše Čosić, vrnil v Beograd razočaran. Njegovi hrvaški sogovorniki namreč, kot je pripovedoval Ćosiću, niso verjeli v smisel obstoja Jugoslavije, temveč zagovarjali njeno razdelitev med Hrvaško in Srbijo, razumevajoč odcepitev in samostojnost Slovenije. Kot je pojasnjeval Đilas, naj bi po mnenju zagrebških sogovornikov »Velika Hrvaška« segla globoko v srbski Srem, prelomila Bosno in Hercegovino in jo razdelila po verskih in etničnih principih, nekako po načelu, da se je potrebno obnašati, kot da muslimani ne obstajajo.
Prav zato je Izetbegović razumel mirovna pogajanja v Daytonu predvsem kot trdno ameriško in evropsko zagotovilo o nedeljivosti Bosne in Hercegovine in njenem priznanju kot enovite države.
Ko je tisto jutro 21. novembra 1995 izgledalo, da bodo pogajanja propadla in da se bodo vojne in uboji in ropi in pregoni in posilstva v Bosni nadaljevali, je sledil še en preobrat. In ponovno ga je naredil Milošević. Obljubil je, da bo v naslednjih dneh discipliniral politično vodstvo bosanskih Srbov in Radovana Karađića prisilil v naknaden podpis daytonskega sporazuma ter obenem pristal v postopek enoletne arbitraže za Brčko. Tuđman se je strinjal. Omogočiti moramo mir, je ponavljal v svojem daytonskem apartmaju.
Jutro se je prevesilo v zgodnje dopoldne, bilo je nekaj minut čez deseto, ko je Izetbegović povedal, da to ni pravičen mir toda po kratkem premoru, ko nihče ni vedel, kakšen bo naslednji stavek, od katerega je bila odvisna usoda mirovnega sporazuma dodal, toda moj narod potrebuje mir.
Samo dobro uro kasneje je ameriški predsednik Clinton sporočil, da imajo državljani Bosne in Hercegovine možnost, da iz strahot vojne stopijo v obljubo miru.
Borut Šuklje 