Novi hrvaški zunanji minister, general Damir Krstičević, je odpovedal udeležbo na verjetno prvem mednarodnem sestanku svojega mandata. Odpotovati bi moral najprej na Dunaj in naslednji dan, v torek osmega novembra, v Sarajevo. Odpoved poti so mu predlagali predstavniki hrvaških tajnih služb. Razlog naj bi bila možnost njegovega pridržanja ali aretacije ob prečkanju hrvaško bosanske meje. Na začetku ni bilo jasno, kaj naj bi to pomenilo. Dokler, ni bil bolj določen v svojem enakem nasvetu, hrvaški minister za pravosodje, Ante Šprlje. Ministrskemu kolegu, Krstičeviću, je pojasnil, da bi mu lahko bila, ob prestopu bosansko hercegovske meje, vročena obtožba za vojni zločin storjen v mestu Mrkonjić grad.
Samo nekaj dni kasneje smo lahko zasledili novo vest, da naj bi bilo v Bosni in Hercegovini pripravljenih več sto obtožnih predlogov proti častnikom in generalom Hrvaške vojske. Da torej ne gre samo za dokazovanje odgovornosti posamičnih poveljujočih hrvaških častnikov v času jugoslovanskih vojn, temveč za veliko več. Za novo spraševanje o namerah hrvaške politike, vodene v Bosni in Hercegovini v devetdesetih letih, času krvavih vojn.
A se vrnimo najprej nazaj v razmeroma malo mestece Mrkonjić grad. Pravzaprav še prej na sestanek, na katerem se je vse začelo. Kjer najdemo tudi vzrok ali začetek sedanja odpovedi ministrove poti v Sarajevo.
Petega oktobra leta 1995 je takratni hrvaški obrambni mnister, Gojko Sušak v svoji zagrebški pisarni gostil načelnika general štaba hrvaške vojske Zvonimirja Červenka, predstavnike hrvaške vojske v Bosni in Hercegovini ter bosanskega zunanjega ministra Muhameda Šaćirbeja, armadnega generala Rasima Delića in še nekatere druge.
Delić je na Suškovo vprašanje, kaj bosanska vojska pričakuje od hrvaške armade, odgovoril, da skupno vojaško akcijo s ciljem priti na obalo Sane, ter zavzeti Sanski most, Bosanski novi, Prijedor in Mrkonjić grad.
Iz sklepov sestanka, ki sta jih podpisala poveljujoča generala Armade BiH , Delić in načelnik glavnega štaba Hrvaške vojske, Červenko, je vidno, da je dobila hrvaška vojska in tudi hrvaške enote organizirane v Bosni nalogo, zavzeti Mrkonjić grad, Podrošnićko polje in strateško pomembno hidroelektrarno Bočac, ki je z elektriko oskrbovala Banja luko.
Vsi dogovori sprejeti na sestanku pri hrvaškem obrambnem ministru so imeli svojo podlago v sporazumu o vojaškem sodelovanju, ki sta ga konec julija 1995 v Splitu podpisala predsednika dr. Franjo Tudjman in Alija Izetbegović. To je že bil čas intenzivnih priprav na začetek mirovnih pogajanj, ki so bila kasneje v ameriškem Daytonu. Skupne vojaške operacije hrvaške in bosanske vojske naj bi prisilile Ratka Mladića in Radovana Karadžića ter seveda tudi Slobodana Miloševića, da bi prišli za pogajalsko mizo brez pretiranih ozemeljskih zahtev.
Hrvaška vojska je 10. oktobra, torej samo nekaj dni po zagrebškem sestanku napadla Mrkonjić grad. Oborožene enote bosanskih Srbov so se razmeroma hitro umaknile proti Banja luki in z njimi tudi večina meščanov srbske nacionalnosti. A ne vsi.
Niko Marić je bil tistega oktobra star dobrih sedemdeset let. Bil je, tako v svoji knjigi Bosanski Hrvati piše Ivan Lovrenović, ugleden advokat in sodnik. In bil je Srb. Enote hrvaške vojske so ga zajele ob vstopu v mesto. Marić je pisal osebni dnevnik. Zadnja zabeležka je imela datum deseti oktober 1995 in tudi uro, 6.30 zjutraj. Spodaj je bilo nekaj stavkov. Navajam. Obstraljevanje z granatami od včeraj se nadaljuje. Bombe so padale celo noč. Sedaj je najhuje. S tem se dnevnik konča.
Aprila naslednjega leta je bila na zahtevo mednarodnih sil v Bosni in Hercegovini, odprta grobnica na mestnem pravoslavnem pokopališču. Po navedbah hrvaške vojske naj bi bili v njej, v skladu z ženevsko konvencijo, pokopani vojaki vojske bosanskih Srbov. V masovnem grobu so bili civilisti, tisti, ki se zaradi starosti niso uspeli umakniti iz Mrkonjić grada. Našli so sto enainosemdeset trupel. Med njimi posmrtne ostanke odvetnika Marića. Njegova ročna ura, znamke Seiko, se je ustavila 20. oktobra leta 1995.
Predvidevajo, da so za uboje odgovorni pripadniki 4. gardijske brigade hrvaške vojske, ki ji je takrat poveljeval general Krstičević .
Takoj je sledil nov krvav pohod Mladićevih vojakov in poboj ljudi hrvaške in muslimanske nacionalnosti v Donjem Vakufu.
Hrvaška vojska je svojo ofenzivo, zaradi različnih razlogov ustavila samo dobrih 20 kilometrov pred Banja luko.
Konec avgusta leta 2002, sem, tako najdem v svojih beležkah, poslušal vplivni beograjski radio B92. V enem izmed dnevnih komentarjev, navajam po zapisanem, so sporočili, da bo iz banjaluškega okrožnega sodišča na naslov Mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije, v den Haag, poslano obsežno gradivo z oznako Mrkonjić grad. V njem naj bi bila pričanja in dokazi o zločinu storjenem nad mrkonjiškimi Srbi. Že takrat je bilo tudi navedeno, da je med osumljenimi tudi upokojeni general Krstičević, zaradi povelnjiške odgovornosti. Kot sem razumel naj bi bil predmet poslan na haško sodišče, ki bi moralo oceniti težo dokazov in pričevanj ter šele nato oceniti ali se pravosodni postopki pred bosanskimi sodišči lahko nadaljujejo.
Dnevni časopis, Slobodna Dalmacija, ki izhaja v Splitu, je konec decembra 2013 objavil vest, da vrhovni tožilec Bosne in Hercegovine vodi postopek Mrkonjić grad. Da so med 27-imi osumljenimi tudi visoki častniki hrvaške vojske, med njimi tudi generali .
Takrat se je dalo oceniti, da se preiskava očitno nadaljuje.
Tako sem tudi razumel skorajda istočasno pripravljen poseben Protokol o sodelovanju pri kaznovanju vojnih zločincev, ki sta ga podpisala glavni državni odvetnik Republike Hrvaške, Mladen Bajić in vrhovni tožilec BiH, Goran Salihović. Protokol je določil pravico, da državi izmenjata potrebna gradiva in dokaze o storjenih vojnih zločinih, tudi za tiste osumljene, ki imajo dvojno državljanstvo ali pa živijo na Hrvaškem. Gre za zelo podoben Protokol, ki ga je Bajić podpisal z glavno tožilko Črne gore, Vesno Medenico in glavnim tožilcem republike Srbije, Vladimirjem Vukčevićem.
Iz hrvaškega državnega arhiva in Memorialnega dokumentacijskega centra Domovinske vojne je tožilstvo BiH, na podlagi podpisanega protokola, pridobilo tisoče strani listinskega gradiva.
Zato odpoved potovanja novega hrvaškega ministra Damirja Krstičević v Sarajevo ni samo ministrova osebna težava. Je več.
Je napoved začetka novega spraševanja o odnosih med dvema sosednjima državama, Hrvaško in Bosno in Hercegovino.
Veliko državniške modrosti bo potrebne, da bodo morebitni postopki ostali v mejah pravosodja in ne postali znova ključna tema političnih odnosov med državama.
Borut Šuklje 