Zgodilo se je prej kot sem pričakoval. Pred slabim mesecem dni sem napisal, da bo vprašanje razglasitve izključne gospodarske cone na Jadranu pomembna tema razprave nove hrvaške vlade. Vendar sem prav tako ocenil, da jo bodo za nekaj mesecev preložili. Predvsem pa vsaj do odločitve in sodbe sodišča, ki ga je republika Hrvaška skupaj z Slovenijo zadolžila naj dokončno reši odprta mejna vprašanja med državama. Enostranska razglasitev izključne gospodarske cone na Jadranskem morju namreč pomeni prejudiciranje odločitve o meji. In prav tu sem spregledal, da so stvari povsem drugačne kot se zde ali kot žele biti prikazane. Predvsem pa veliko bolj pomembne in zavezujoče.
Prav to je bil razlog, da hrvaška vlada razprave o temi ni odložila temveč je o njej odločala že na svoji prvi seji , v četrtek 27. oktobra.
Razprava o morju je bila prva vsebinska točka prve seje nove hrvaške vlade. Ministrska razprava o gospodarski coni v Jadranskem morju je bila, prav zaradi posledičnega vnaprejšnjega določanja morske meje, predvsem nova obljuba nove hrvaške vlade o zavrnitvi podpisanega in v parlamentu sprejetega arbitražnega sporazuma z Slovenijo.
Predsednik hrvaške vlade, liberalni Andrej Plenković, je na uvodnem sestanku svojega kabineta zadolžil ministra za zunanje in evropske zadeve naj začne konsultacije s kolegi v vladah držav Evropske unije in evropsko vlado v Bruslju o zaščiti hrvaških interesov v Jadranskem morju. In točko je na dnevni red prav zaradi pomena uvrstil takoj za svojim poročilom o poteku seje Evropskega sveta, ter sporočilu, da se bo predsednica države Kolinda Grabar Kitarović udeležila pokopa nasilno ubitih žrtev Hude Jame. Takoj zatem je vlada naročila zunanjemu ministru naj opravi vse potrebne diplomatske aktivnosti povezane z Jadranskim morjem. Novi zunanji minister , Davor Ivo Stier, naj z svojimi evropskimi kolegi in Evropsko komisijo, preveri možnosti razglasitve in polne uporabe izključnega gospodarskega pasu v Jadranskem morju. Čeprav so bile informacije o nadaljnem poteku razprave skope, je bilo bolj ali manj očitno, da je bila to ključen političen dogovor prve seje nove hrvaške vlade.
Po vsebini je šlo za ponovitev podobne razprave hrvaške vlade izpred trinajstih let. Vendar z eno razliko. Leta 2003 je takratni predsednik hrvaške vlade, dr. Ivica Račan, še govoril, da je potrebno vsa dejanja in ukrepe v občutljivem Jadranskem morju, predhodno uskladiti z sosednjimi državami. Sedaj, 27.oktobra 2016 je bil prav ta del pozabljen. Novi hrvaški zunanji minister, sicer v času vlade Jadranke Kosor tudi pogajalec o sporazumu o arbitraži z Slovenijo, je le pripomnil, da je v času priprave nove pomorske politike v Sredozemlju, tudi čas za nove pogovore. In nič več.
Razlog za hitenje s to občutljivo temo je lahko samo eden. Pričakovanje ali celo vesti, ki jih je dobil uradni Zagreb, o prihajajoči in zavezujoči odločitvi mednarodnega arbitražnega sodišča, ki sta ga obe, slovenska in hrvaška država, pozvali k dokončni razsodbi poteka meja med državama. Tudi ali celo predvsem meje na morju.
Plenkovićeva vlada je, na omenjeni prvi seji, sicer določila rok enega leta, v katerem naj zunanje ministrstvo, ob potrebnem sodelovanju celotnega vladnega aparata, pripravi potrebne sklepe za odločanje . Pa vendar so vse potrebne odločitve o razglasitvi izključne gospodarske cone , vsaj od leta 2003,že pripravljene. Sedaj zgolj čakajo na pravi čas za novo politično potrditev. Najverjetneje dan pred ali dan po sporočeni razsodbi arbitražnega sodišča. Tudi zato je predsednik hrvaške vlade v enem od svojih prvih javnih nastopov poudaril, da Hrvaška ni in ne bo na nikakršen način »zavezana odločitvam dokončno kompromitiranega arbitražnega procesa«. Ter temu dodal, da »iščejo drugačne načine rešitve mejnih vprašanj«.
Stari baron d*Estournelle de Constant je napisal leta 1914 uvod v poročilo, ki ga je naročila Fondacija za mednarodni mir Carnegie. Komisija uglednih mož, predstavnikov Združenih držav, Francije, Rusije, Velike Britanije, Nemčije in Austro – Ogerske je pripravila poročilo o razlogih stalnih težav in sporov držav balkanskega polotoka. De Constant je napisal, da je mogoča rešitev meddržavnih sporov z uporabo instituta arbitražnih sporazumov o vprašanjih, ki jih medsebojno ne morejo same rešiti. In temu takoj dodal, da bodo morali vztrajati, da se bodo te države potem rešitev tudi držale.
Republika Hrvaška se boji, ne zgolj arbitražnega sporazuma s Slovenijo, sklenjenega ob sodelovanju Evropske unije in Združenih držav Amerike, temveč principa takšnega reševanja mejnih sporov z praktično vsemi svojimi sosednjimi državami. Tudi Črno goro in Bosno in Hercegovino. Z prvo zaradi velikih nahajališč plina v podmorju Boko kotorskega zaliva, z drugo zaradi dveh majhnih otočkov ob mestecu Neum. Pomeni, da bi Črna gora zaradi podmorskega pasu nahajališča plina, ki se vleče proti otoku Lastovo lahko razglasila svojo pomorsko cono. Ter podobno Bosna in Hercegovina zahtevala uveljavitev pravice do izhoda na odprto morje. Hrvaška je prekinila začeta pogajanja o možnosti arbitraže s Črno goro, obenem pa nikoli potrdila doseženega sporazuma o meji , ki sta ga podpisala predsednika dr.Franjo Tuđman in Alija Izetbegović. Odprta mejna vprašanja s Srbijo so posebna težava, deloma tudi zaradi meje na reki Donavi. Hrvaška namreč pred arbitražnim sodiščem, ki razsoja tudi o mejni črti na reki Muri zagovarja proti Sloveniji prav tisti princip razsojanja, ki ga v mejnem sporu s Srbijo izrecno zavrača.
Vlada republike Hrvaške je na svoji prvi seji, zadnje dni letošnjega oktobra, vsebinsko določila tisto, kar je predsednik Plenković poimenoval drugi načini reševanja meja. V primernem času želi razglasiti izključno gospodarsko cono v Jadranskem morju in tako brez pogajanj ali arbitražnih postopkov vnaprej določiti tudi meje. Tudi s Črno goro in tudi z Bosno in Hercegovino. Predvsem pa imeti orodje zanikanja pričakujočih odločitev arbitražnega sodišča o mejnih črtah s Slovenijo.
Seveda je potrebno podpreti in aktivno sodelovati pri vseh iniciativah namenjenim varovanju okolja v Jadranskem morju in skrbnemu gospodarjenju z morskim bogastvom. Vendar je to mogoče doseči le z medsebojnim dogovorom držav ob Jadranskem morju.
Predvsem pa je to mogoče zgolj in samo, ko bo znana odločitev Arbitražnega sodišča, ki dokončno določa morsko in ostale meje med obema državama, Slovenijo in Hrvaško. Leta 2003 je takratni slovenski predsednik vlade, Anton Rop sporočil Račanu, da bi morali pred morebitno hrvaško odločitvijo o razglasitvi izključne gospodarske cone v Jadranu ratificirati pogodbo o skupni državni meji, ki sta jo vladi dr. Janeza Drnovška in dr. Ivice Račana potrdili leta 2001, z znamenitim in vrsto let pogajanim sporazumom Drnovšek – Račan. Podobno je tudi danes. Hrvaška se lahko, v skladu s standardi EU in predhodnimi dogovori in soglasji, pogaja s Slovenijo o nameri razglasitve gospodarske cone v Jadranu, vendar šele po odločitvi in dokončni določitvi mejne črte, ki jo bo razglasilo za odločitev in presojo zaprošeno arbitražno sodišče.
Sloveniji pred tem ne preostane popolnoma nič drugega, kot da zavrne vse aktivnosti, ki bi posegale v prostor jadranskega morja pod njeno suverenostjo in jurisdikcijo. In o tem obvetiti tudi novo hrvaško vlado. Samo tako se bomo lahko izognili novim zapletom in težavam.
Borut Šuklje 