Borut Šuklje

Vest je bila popolno presenečenje. Bila je brutalna in skorajda nepričakovana. Ni namreč povsem vsakdanje, da bi bili prav na dan parlamentarnih volitev v eni izmed evropskih držav obveščeni o aretacijah skupine, ki je imela namen uravnati volilni izzid, streljati na volilce in odvzeti svobodo aktualnemu predsedniku vlade. In prav se je zgodilo na volilno nedeljo, 16.oktobra 2016, v Črni gori.
Glavni direktor državne policije je tega dne, sredi volilnega popoldneva, ko se običajno objavljajo vesti o volilni udeležbi, uradno sporočil, da so aretirali skupino ljudi, ki so načrtovali prevzem parlamenta in aretacijo predsednika vlade Mila Đukanovića. Dodal je še, da naj bi skupina prihajala iz sosednje Srbije in naj bi jo vodil bivši komandant ene od specialnih enot srbske policije, Žandarji, Tomislav Bata Dikić.

Kasneje zvečer smo že imeli prve volilne rezultate. Stranka Mila Đukanovića je prepričljivo zmagala, vendar s premajhnim številom parlamentarnih mandatov za samostojno oblikovanje vlade.
In prav to, kako sestaviti novo vlado, je postala glavna politična tema. Ona o aretacijah mogočih pučistov je ostala nekako v ozadju. Kot da ne bi vedeli kaj početi z njo.

Dan ali dva kasneje je predsednik vlade Srbije, Aleksander Vučić, sklical sejo najbolje varnostno in obveščevalno najbolje obveščenih sodelavcev. In tudi njegovo sporočilo je bilo presenetljivo. Potrdil je, da so srbske varnostne službe spremljale več skupin, ki so želele vplivati na volitve v sosednji Črni gori ter skrbno spremljale dnevne navade in delovni urnik Mila Đukanovića. Nekje med svojim nastopom je Vučić dodal, da so bile aktivnosti teh skupin, ni bilo povsem jasno treh ali štirih, organizirane in financirane iz tujine, ter da ne želi, da bi se vse skupaj končalo kot primer Bagzi. Ta zadnji dodatek, za večino radovednih tujcev, diplomatov in ostalih, težko razumljiv, je bil obenem najbolj poveden.

Dvajsetega februarja leta 2003 zjutraj, se je po avtocesti, ki vodi iz Beograda proti Šidu in srbsko – hrvaški državni meji, peljal tudi takratni srbski predsednik vlade dr. Zoran Đinđić. Tako kot dostikrat v tistih nemirnih letih demokratične Srbije, se je z svojim spremstvom, peljal proti mednarodnemu letališču Surčin, od koder naj bi nadaljeval pot na obisk v Banja luko. Koloni črnih državnih vozil BMW je nenadoma in zaradi vseh varnostnih ukrepov povsem nepričakovano želel presekati pot, razmeroma majhen kamion znamke Mercedes. Težko nesrečo sta preprečila voznika enega izmed vozil v koloni, sicer uslužbenca VI. uprave Varnostno informativne agencije, ki sta bila zadolžena za Đinđićevo varnost. Še isto dopoldne se je sprožila usklajena akcija pojasnjevanja, da je šlo zgolj za običajen cestni prekršek in popolnoma nič drugega, da je ubogi Milenković v hitenju za dnevnim zaslužkom, pač spregledal množico policijskih vozil in vozil s spremstvom, da je verjetno izgubil orientacijo v prostoru in zato slabo ocenil, da vozijo po sredini prazne avtoceste, ter da enostavno ni videl množice plavih luči. Spomnim se vsaj enega izmed mojih uslužbencev na veleposlaništvu, ki me je krčevito prepričeval, da je vse skupaj zgolj nerodno naključje, ki ga je potrebno tudi nemudoma pozabiti.

Toda, Dejan Milenković, z vzdevkom Bagzi, ki ga je v svojem nastopu pred dnevi imenoval Vučić, je bil član tako imenoivanega surčinskega klana. Zanj mi je takratni srbski notranji minister Dušan Mihajlović pripovedoval, da je bil direktno vmešan v nekatere likvidacije, podpredsednik vlade Žarko Korać, pa da je šlo za poizkus atentata na Đinđića.
Kasneje se je izkazalo in potrdilo prav to. Tistega dne so skušali inscinirati avtomobilsko nesrečo in s težkim orožjem ubiti predsednika vlade. Razlogov zakaj, je bilo več, toda za današnji razmislek sta dovolj zgolj dva. Đinđić je bil prepričan, da mora srbska vlada sodelovati z mednarodnim sodiščem za zločine storjene na območju bivše Jugoslavije in še bolj prepričan, da je Srbija del Evropske unije.

Bagzija, je policija seveda priprla, vendar je samo dan ali dva kasneje z vsemi oprostilnimi papirji zapustil beograjske zapore in odšel neznano kam. Sporočeno je bilo, da je bilo vse skupaj zgolj nesrečno naključje. Slab mesec kasneje so premiera Đinđića ubili.

V tem kontekstu sem razumel Vučićev kratek stavek, da ne želi , da se ponovno zgodi Bagzi.

Sedaj imamo že tri potrebne elemente za presojo.

Bile so parlamentarne volitve, specialne enote črnogorske policije so istega dne, v nedeljo 16.oktobra aretirale skupino, ki je imela načrt določiti volilni izzid ter tretji del, da je premier Vučić sporočil, da je obstajalo več organiziranih skupin z istim namenom, pri katerih so našli denar in potrebno opremo. Ter dodal vse o Bagziju, kot priliko o namenih, atentatih in nemirih.

V torek so Vučićeve navedbe komentirali poslanci srbskega parlamenta. Eden izmed njih, Čedomir Jovanović je bil z oceno zelo določen. Da se proti Srbiji že leta vodi brutalna vojna, s katero naj bi preprečili, da bi država postala del Evrope, da misli da ta vojna prihaja iz ruskega vzhoda ter da so bili tudi Đukanovićevi nasprotniki oskrbovani z denarjem iz istega naslova.

Moj prijatelj, eden najbolj znanih beograjskih odvetnikov, sicer tudi bivši notranji minister, Božo Prelević, mi je v času, ko se je črnogorska vlada pridružila evropskim sankcijam proti Rusiji, zaradi vojaške okupacije polotoka Krim, pripovedoval o svojem pokojnem očetu. Zavednemu Črnogorcu, borcu druge velike vojne in oficirju z najvišjimi vojaškimi čini v jugoslovanski vojski. Če bi se nenadoma zbudil in vstal iz groba, tako je začel Prelević, in slišal da smo se uprli prijateljem Rusom, bi povsem zanesljivo zaradi srčne kapi in žalosti tudi takoj ponovno umrl.

Prigodo ponavljam zato,da bi pokazal pod kako težavno in verjetno tudi težko razumljivo odločitev se je podpisal v imenu države Črne gore, Milo Đukanović. Odločil se je za Evropo. In za članstvo države v zahodni obrambni povezavi. Vse v času, ko si je uradna Moskva že lastila pravico določati, katere države zahodnega Balkana so lahko članice evropskih povezav.

Predstavniki oblasti v Podgorici, glavnem mestu Črne gore, da članstvo države v obrambni zvezi Nato ni usmerjeno proti nikomur in še najmanj proti Rusiji ter da ostaja v veljavi strategija po kateri so dobri odnosi z Moskvo ena izmed ključnih prioritet. Ponavljala se je ocena o neodgovornosti ključnih črnogorskih politikov.
Tudi Lavrovov privatni obisk tej državi konec julija letos, ko je imel kratek dopust zalivu Boka kotorska, ni prinesel nič novega. Vplivni ruski zunanji minister se namreč ni srečal ne s kolegom zunanjim ministrom, ne s predsednikom vlade Đukanovićem. Ostajala je le svojevrstna ruska zahteva naj oblasti v Podgorici preverijo svoje zunanje politične odločitve o članstvu v Evropski uniji in zvezi Nato, na referendumu.

Bilo je bolj ali manj jasno, da oktobrske parlamentarne volitve v Črni gori ne bodo mogle biti samo običajno, demokratično, preverjanje volje državljanov o tem, ali naj mesto oblasti ponovno prevzame stranka Mila Đukanovića ali naj isto prepusti svojim političnim nasprotnikom.

Zadnje parlamentarne volitve v Črni gori so bile tudi veliko glasovanje o podpori politiki članstva države v Evropski uniji in zvezi Nato.