Borut Šuklje

Sporočilo se je takoj in popolnoma izgubilo med množico pomembnih vesti. Bilo je skorajda nepomembno, eno tistih, ki so zabeležene in tudi takoj pozabljene. In resda je bila zgolj drobna vest. Da se je v torek 11. oktobra 2016 v Washingtonu mudil predsedujoči Sveta ministrov Bosne in Hercegovine, Denis Zvizdić. Ni šlo za naključen obisk, niti ne za običajno protokolarno srečanje balkanskega politika s predstavniki ameriške administracije. Obisk je pomenil več kot samo to.

Začelo se je v poletnih mesecih. Bilo je očitno, da dobiva napovedani referendum v Republiki Srbski svoj politični zagon. Predsednik Milorad Dodik ga je želel uporabiti ne samo kot ponovno napoved morebitnega izjavljanja o življenju v samostojni državi, temveč tudi kot orodje za zmago na oktobrskih lokalnih volitvah. Njegov položaj je bil dodobra omajan, tudi zaradi sumov o korupciji in osebnem bogatenju. Pa je napovedan referendum o praznovanju nacionalnega dne republike Srbske dejansko ponovno pomenil predvsem spraševanje o skupnem življenju Srbov, Hrvatov in Bošnjakov v skupni državi.

Predsednik Dodik je dobival sporočila o nesmoternosti in nepotrebnosti referenduma predvsem iz Berlina in Washingtona. Nemška kanclerka Angela Merkel je obenem vodila potrebno iskanje evropskega soglasja za prilagoditev asociacijskega sporazuma Bosne in Hercegovine ter Evropske unije. Narejen je bil korak naprej. Toda očitno ne dovolj velik. Evropska unija ni razumela pomena Dodikovega referenduma. Tudi zato, ker ima Francija druge zunanje politične prioritete, predvsem v Afriki in na Bližnjem vzhodu, ker je angleški interes na Balkanu zlasti Turčija in ker ima Italija zelo razvidne gospodarske interese v republiki Srbski.

Danes vemo, da so Dodika prepričevali naj odpove referendum. Pa ne zaradi vprašanja o praznovanju nacionalnega dne in ignoriranju sodbe Ustavnega sodišča Bosne in Hercegovine ter s tem povezanim nevarnim rušenjem delujočih institucij. A ga niso prepričevali prav vsi.

Tik pred referendumom se je dalo slišati, da je bil v Banja luki nenavaden, a ne nepričakovan sestanek predsednika Dodika in namestnika ruskega ministra za zunanje zadeve Alekseja Meškova. Oba sta stara znanca. Nazadnje sta se srečala v Banja luki , februarja 2014, ko je Meškov še govoril o mirni stabilni in razvijajoči se Bosni in Hercegovini. Zadnje sporočilo je bilo očitno drugačno. Da Dodik, ne potrebuje ne srbskega predsednika vlade Aleksandra Vučića, ne Nemčije, ne Amerike in še najmanj Evropske unije. Naj izpelje referendum in da ima pri tem rusko podporo.

Od tu naprej vesti niso povsem zanesljive. Predvsem ne v točki zaključka pogovora. Kažejo pa na veliko verjetnost, da politično spreten Dodik ni bil zadovoljen zgolj z garancijami ruskega glasnika, pa čeprav namestnika zunanjega ministra, in da je želel več. Garancije in neposredno podporo predsednika Ruske federacije, Vladimira Putina. In ta ga je nekaj dni kasneje tudi sprejel.
Nočni sestanek v Moskvi je bil najprej sporočilo, da so ruske oblasti našle novega balkanskega zaveznika v predsedniku republike Srbske. Zato ni povsem nič nenavadnega, da je bil pred dnevi odpovedan dolgo napovedovani obisk predsednika ruske vlade Dmitrija Medvedova v Beogradu in Srbiji. Z Dodikom je bil verjetno sklenjen dogovor, da bo naredil vse potrebne korake pri blokadi iniciative Bosne in Hercegovine za članstvo v zvezi Nato in da za povračilo dobi rusko podporo pri referendumu. Ruska država ne more Republiki Srbski pomagati niti gospodarsko niti finančno. Dodiku so lahko ponudili le politično podporo, predvsem na volitvah. In ne samo lokalnih, temveč tudi, ali celo predvsem, na parlamentarnih volitvah v letu 2018.

Prav to obdobje med nedavnimi lokalnimi in novimi parlamentarnimi volitvami je za Bosno in Hercegovino ključno. To bo čas političnega spopada dveh opredelitev. O državi Bosni in Hercegovini članici Evropske unije in obrambne zveze Nato ali o državi, ki ne more biti članica ne EU in še manj Nata.

Evropska unija bo morala najti drugačen politični angažma v BiH. Evropski komisar za širitev, Johannes Hahn, daje zelo spodbudna sporočila. Predvsem se zdi, da ve, da samo najrazličnejše evropske agende za mlade niso zadostne za rešitev problemov v Bosni in Hercegovini, da je še manj zadosten del od 550 milionov evrov vrednega investicijskega paketa namenjenega celotni regiji in tudi, da je zgolj časovno povsem neopredeljena možnost polnopravnega članstva v EU za državljane enostavno predaleč in nedosegljiva.
Potrebno je poiskati nov način. Saj je vprašanje opredelitve Bosne in Hercegovine tudi eno ključnih varnostnih vprašanj Evrope.

Zato prav sedaj postaja zopet aktualna iniciativa, ki jo je, še kot predsednik vlade , leta 2010 posredoval Borut Pahor.
Delovno smo jo naslavljali Solun 2, vsebinsko pa je šlo za predlog o sklicu posebnega sestanka Evropskega Sveta na temo evropske širitve na Zahodni Balkan. V tistem letu je Pahor imenoval tudi posebnega poročevalca za Bosno in Hercegovino. Bivši predsednik države Milan Kučan, ki je sprejel to, politično tako občutljivo povabilo, je ob koncu naloge napisal posebno, takrat zaupno, poročilo, ki je v ključnih delih povsem aktualno tudi danes. Kučan je poročilo predstavil tudi takratnemu predsedniku Sveta EU, Hermanu Van Rompuyu in v pogovoru s predlogom, da je potrebno za Bosno in Hercegovino pripraviti posebno časovnico s terminsko opredeljenimi koraki, saj da pri BiH ne gre samo za približevanje EU temveč tudi za proces graditve države.

Kljub vsemu je Pahor ostal s svojo pobudo osamljen. Zelo izrazito ga je podprla nemška kanclerka Angela Merkel, nekoliko manj takratni francoski predsednik Nicolas Sarkozy.

Evropska unija mora, če želi biti uspešna v političnem spopadu z opredelitvijo, da BiH ne more niti sme biti članica EU in zveze Nato, prenehati zgolj s posamičnimi politikami agend in začeti z resnim političnim angažmajem. Da ne bi bil narobe razumljen, seveda so pomembni vsi in vsak posamičen projekt pomoči mladim, občutljivim družbenim skupinam, iskalcem zaposlitve, vendar je to premalo. Potreben je celovit projekt, ki bo časovno opredeljen in znotraj katerega se bo političen napredek v pogajanjih čutil tudi v boljšem življenju vsakega posameznega državljana. Zelo hitro, brez sprememb daytonskega mirovnega sporazuma, bi se dalo pokazati da je moč radikalno zmanjšati zapleteno in prepleteno državno administracijo, zmanjšati število kantonov in poudariti pomen delujočih institucij. In hkrati narediti boljše, privlačnejše pogoje za investicije, za boljše življenje.

Zato drobna vest o obisku Denisa Zvizdića v Washingtonu ni zgolj drobna vest, je več, je sporočilo o evropski Bosni in Hercegovini.