Andrej Plenković je danes dobil mandat za sestavo nove hrvaške vlade. V samo nekaj mesecih je uspel prevzeti vladajočo stranko, takoj zatem umiriti nevarne notranje frakcijske spore ter prepričljivo zmagati na skorajda že izgubljenih parlamentarnih volitvah. V zadnjih dneh je končal, tudi nikoli povsem predvidljiva, pogajanja o novi vladni koaliciji.
Ključni del pogajanj o novi vladi je bil zaobšežen v eni sami zahtevi. Ta se je sicer kasneje, vsaj za javnost, izgubila v množici veliko bolj zanimivih kadrovskih pogovorov, a vseeno, z vso svojo težo, ostaja na mizi nove vlade. Koalicijska stranka Most je namreč Plenkoviću, kot nepriziven pogajalski pogoj o takojšnji razglasitvi izključnega gospodarskega pasu v Jadranskem morju, razširitvi meje hrvaških suverenih pravic tudi na cono izven teritorijalnih voda. Neposredna posledica takšne razglasitve bi bila tudi enostranska določitev morskih meja. Prav tistih, ki jih republika Hrvaška nima določenih ne s Črno goro, ne z Bosno in Hercegovino in ne s Slovenijo.
Nov hrvaški mandatar Andrej Plenković nedvoumno pozna ozadja teh pobud, ki so se občasno pojavljala vedno, ko se je končal del pogajanj o morskih mejah s katero od sosednjih držav.
Tako je bilo tudi poleti in jeseni leta 2003. Avgusta tega leta sem dobil z oznako zaupnosti označeno pismo takratnega vodje urada zunanjega ministra, kasneje tudi svetovalca predsednika vlade, sedaj veleposlanika Iztoka Mirošiča. Prosil me je naj na vladi, tako v Beogradu kot v Podgorici, preverim ali so obveščeni o hrvaških namerah.
Samo nekaj tednov kasneje je namestnik hrvaškega zunanjega ministra, Ivan Šimonović, bil je prvi šolski dan, sklical nujen sestanek s predstavniki ambasad akreditiranih v Zagrebu. Tema je bila samo ena. Slovenski političen in diplomatski odziv na hrvaški poizkus razglasitve gospodarskega pasu v morju. Gre zgolj za širjenje naše jurisdikcije v Jadranu, je trdil Šimonović ter označil reakcije Slovenije kot »neutemeljene in neprimerne«. Ter nadaljeval, da je pravno nevzdržna teza, da ima Slovenija teritorialni stik z odprtim morjem.
Takratni hrvaški poizkus razglasitve gospodarskega pasu seveda ni bil namenjen ne zaščiti jadranskih morskih bogastev ali proglasitvi zaščitenih ekoloških področij na morju. Bil je zgolj odziv na zaključena pogajanja in podpisan sporazum takratnih predsednikov vlad, dr. Janeza Drnovška in dr. Ivice Račana o določitvi meja med državama. Sosednja država je enostavno razglasila, da sporazum zanjo ne velja. Zato gospodarski pas, saj bi bila z njegovo razglasitvijo, vnaprej določena tudi morska meja. S Slovenijo, Bosno in Hercegovino in Črno goro. Brez nepotrebnih dolgotrajnih pogajanj, argumentov, zgodovinskih dejstev , zemljevidov in arhivov. Glede tega je bila hrvaška politika popolnoma enotna. Morda z eno samo izjemo. Akademik in profesor morskega prava, tudi minister, dr. Davorin Rudolf je konec julija 2012 v pogovoru za reški časopis Novi List, ocenil, da je bil podpisan sporazum o spremembi meje v malostonskem zalivu, predsednikov Hrvaške in Bosne in Hercegovine, dr. Franje Tudjmana in Alije Izetbegovića, za Hrvaško škodljiv, vendar ga je potrebno kot mednarodni sporazum spoštovati , »ratificirati in rešiti vprašanje morske meje vsaj z eno sosednjo državo.«
Ta pojasnila so bila kmalu zatem umaknjena.
Boža Petrova, predsednika stranke Most in novega predsednika hrvaškega parlamenta, sem pred dobrim mesecem poslušal v Splitu. Njegovo stališče je bilo, da ima Hrvaška pravico takojšnje razglasitve gospodarskega pasu v Jadranskem morju, ter da takšno svojo zahtevo razumejo predvsem kot namero nove hrvaške vlade za zaščito nacionalnih interesov. Pravzaprav je samo ponovil podobno stališče, ki ga je predstavil kot ključen pogoj za sklenitev koalicije tako z stranko Zorana Milanovića, kot Miroslava Karamarka, konec novembra 2015. Gre za najboljši političen predlog in poudarek ključnemu nacionalnemu interesu, so pritrjevali ugledni pravni strokovnjaki. Potem so na to temo malce pozabili, saj je bilo preveč težav s sestavo vlade Tihomirja Oreškovića in takojšnjimi spori v koaliciji.
Sedaj je bil v koalicijskih pogajanjih očitno dosežen dogovor. Iz posameznih javno objavljenih delov pogovorov lahko sklepam, da predlog o izključnem gospodarskem pasu ostaja ena od prednostnih nalog nove hrvaške vlade. Najprej s sprejemom vladnega sklepa o zadolžitvi posameznih ministrstev naj začno, tudi »glede na odzive iz leta 2003« pripravljati potrebna gradiva, ter nato z začetkom pogovorov z drugimi zainteresiranimi državami o tem, kdaj bi bilo primerno razglasiti takšno odločitev o razširjeni hrvaški jurisdikciji v Jadranskem morju.
Mandatar, ki je danes dobil pravico sestaviti novo vlado, Andrej Plenković, seveda dobro pozna vse posledice takšnega dejanja. Zato lahko predvidevam, da bo poizkusil koalicijsko zavezo o razglasitvi gospodarskega pasu časovno čim bolj oddaljiti. To bi bilo razumno dejanje predsednika vlade, ki želi urediti tudi desetletja odprta vprašanja meja z sosednjimi državami.
Vendar takšna politična namera ne bo zadosti.
V začetku naslednjega leta namreč lahko pričakujemo odločitev, ki bo zavezujoča in dokončna. Razsodbo haškega arbitražnega sodišča o določitvi meje med Slovenijo in Hrvaško. Slovenija poudarja nujnost in dokončnost izvršitve arbitražne razsodbe, Hrvaška pa odločitev arbitražnega tribunala in pozivov Evropske komisije ne želi spoštovati in poudarja, da ni več del arbitražnega postopka.
O tem so govorili pogajalci nove hrvaške vladne koalicije na svojih nedavnih sestankih. Iz javno dostopnih izjav lahko sestavimo nekakšno celoto pogovorov o arbitraži. Ocenjeno je bilo, da izjava sodišča, da bo nadaljevalo z delom in določilo meje med državama, za Hrvaško ni sprejemljiva. Saj je zapustila sporazum in dogovor o arbitraži razglasila za neveljaven, saj je bilo kršeno načelo nepristranskosti. Obenem naj bi bili, lahko sodim po objavljenem gradivu, že v samem sporazumu o arbitraži elementi, ki jih je mogoče različno tolmačiti oziroma so bili direktno pisani zaradi zahtev Slovenije. Arbitraža ne more nadomestiti rednih postopkov pred mednarodnimi sodišči, zato pomeni zgolj poizkus političnega pogovora. Božo Petrov, novi predsednik hrvaškega parlamenta, je prepričan, da je bila pri pripravi dokumenta, Sporazuma o arbitraži, Hrvaška izsiljevana in tako pripeljana v podrejeno razmerje, zato bi morebiten pristanek na razsodbo arbitražnega sodišča pomenil zavestno ignoriranje stroke in korak k veleizdaji.
Andrej Plenković je zadosti politično moder in diplomatsko izkušen, da ve kakšni bodo odzivi po razglasitvi odločitev arbitražnih sodnikov. Zato tudi ponuja nove rešitve, o tem naj se spor o meji preseli pred pristojno mednarodno sodišče v Hamburgu ali den Haagu ali naj se začno, s točke nič, novi meddržavni pogovori o meji. Obenem tudi ve, da takšni predlogi nimajo resne teže, da so bolj namenjenjeni umiritvi notranje političnih pogovorov ter da bodo po razglasitvi sodbe arbitražnega sodišča povsem brezpredmetni. Najmanj pa premalo vplivni za popularne zahteve po nespoštovanju sodišča in zahteve po takojšnjem razpisu referenduma o veljavnosti sodbe ter takojšnji razglasitvi izključne gospodarske cone v Jadranskem morju.
Hrvaška svojega odklonilnega stališča do arbitraže ne bo spremenila.
Za Slovenijo bo razsodba sodišča zavezujoča in določitev mejne črte v skladu z ratificiranim sporazumom dokončna. Tudi zaradi zavrnitve najprej doseženega dogovora Drnovška in hrvaškega predsednika vlade Nikice Valentića, nato podpisanega sporazuma z dr. Račanom in hrvaškega umika iz vrste začetih bilateralnih pogovorov s Slovenijo.
Andrej Plenković je zadosti izkušen, da verjetno ve, da bo to najtežji del njegovega predsedovanja hrvaški vladi. In moral se bo odločati in poiskati rešitve, ki ne bodo pripeljale do novih zapletov v odnosih med državama.
Modro bi bilo pričakovati, da bo slovenska vlada, takoj po čestitki, ki jo bo premier dr. Miro Cerar poslal Plenkoviću v Zagreb, sklicala vrsto posameznikov, ki so sodelovali pri nastanku Sporazuma o arbitraži in ki imajo zadosti znanja in izkušenj tudi za oblikovanje odgovorov, kaj vse bo država Slovenija morala storiti po razglasitvi sodbe Arbitražnega sodišča in določitvi meddržavne meje z Republiko Hrvaško.
Borut Šuklje 