Odhod gospodarja

Zoran Milanović, bivši predsednik vlade in vodja velike social demokratske stranke, je izgubil parlamentarne volitve.

Nadvse površno in krivično ga je danes ocenjevati zgolj po tem porazu. Toda politika je pozabljiva in neusmiljena. Šteje samo zadnji dan. Milanović ni imel prav veliko nasprotnikov in  še manj je imel tistih prikritih dvomljivcev, ki bi si mu upali šepetati o drobnih  dvomih. Vsi so mu pritrjevali. One, ki mu niso je enostavno odstranil. Sedaj prav vsi skupaj tako politični oponenti in drobni strankarski uporniki kot njegovi goreči privrženci, zgolj čakajo njegov čimprejšnji odhod.

 

Z Milanovićem se končuje še eno, pravzaprav drugo, obdobje hrvaške politične sedanjosti. Prvo je bilo nedvoumno in povsem v  lasti dr. Franje Tudjmana. To drugo je bilo skorajda vse skozi povezano z njim. Najprej z njegovim zanikanjem, potem potiskanjem v pozabo in znova z novimi pokloni, pač odvisno od razmer in stranke, ki je prevzela oblast.

 

Prav v tem času preloma se je Milanović znal odločiti.

 

Iz razmeroma dolgočasne diplomatske službe v Bruslju se je vrnil v Zagreb. Vedel je, da je prav državna in ne evropska prestolnica mesto, kjer lahko naredi korak  iz enoličnega uradniškega vsakdana.  Na zunanjem ministrstvu je postal državni koordinator za zvezo Nato. Tako je tudi aprila leta 2000 osebno spoznal dr. IvicoRačana, takratnega premiera, ko mu je pripravljal govor za  eno od konferenc obrambne povezave. Ključno je bilo njuno naslednje, skorajda naključno srečanje tri leta kasneje. Takrat sta se prvič pogovarjala o domači politiki in takrat bližajočih se  parlamentarnih volitvah. Račan je nedvoumno znal oceniti razmere in tako verjetno tudi svoje skromne možnosti za novo zmago. Iskal je nove zaveznike, da bi lahko v primeru poraza pomladil vodstvo stranke in kot krivce za volilni poraz določil ministre svoje vlade.

 

Konec novembra 2003 je na volitvah slavil novi lider stranke, ki jo je oblikoval dr. Franjo Tudjman, dr. Ivo Sanader. Njegov nastop je pomenil popolno novost. Bil je povsem drugačen. Takoj je sprejel prav vse odločitve, ki se jih je Račan tako bal.

 

Sanader je sprejel evropska pravila. Se takoj jasno opredelil do pogubne Tudjmanove bosansko hercegovske politike, sklenil dogovor z vplivno glavno tožilko mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu, Carlo del Ponte ter doma srbski manjšini izrekel veliko voščilo Hristos se rodi.

Prav o vsem tem bi lahko odločal tudi Račan  toda ni mogel. Videl je na kakšen političen odpor in grožnje je naletel že ob poizkusu ureditve odprtih mejnih vprašanj s Slovenijo.  Kasneje je bil pri vseh odločitvah skrajno politično oprezen. Prav zato je bil nastop elokventnega in odprtega Sanaderja takšna novost. Zdelo se je, da bo vladal dolgo.

 

Prav v tem času, politično popolnoma neobetajočem za njegovo politično prepričanje,  se je očitno Milanović znova odločil prav. Na zunanje ministrstvo je poslal odpoved delovnega razmerja.  Želel se je zaposliti izven državne uprave. In najverjetneje ne bi imel prav veliko težav, saj je bil eden najboljših diplomantov zagrebške pravne fakultete, z razmeroma dobrim poznavanjem evropskega prava in primernimi državnimi izkušnjami.

 

Tu se začne njegov skokovit političen vzpon. Niso ga poklicali iz pisarne katerega od velikih lastnikov hrvaškega kapitala, niti ne iz predstavništva kakšne tuje multi nacionalke, ne, telefoniral mu je Ivica Račan, in ga povabil k sodelovanju.  Račan je bil prepričan, da lahko na novih parlamentarnih volitvah, konec leta 2007, ponovno zmaga. Pod dvema pogojema, prvim, da v vodstvo stranke kooptira povsem nove ljudi in drugim, da sam sicer ostane  predsednik stranke, toda ne več tudi predsednik vlade. Nameraval je razdeliti mandatarstvo nove vlade, ki bi jo sam  politično oblikoval, dejansko pa bi jo vodil Ljubo Jurčić, ugleden hrvaški podjetnik.

 

In verjetno bi tako tudi bilo, če ne bi Račanu diagnosticirali hude bolezni. Kmalu za tem je umrl.

 

Stranka, v kateri je imel skoraj plebiscitarno podporo, je ostala brez predsednika. Vnaprejšnja  favorita za izpraznjeno voditeljsko mesto sta bila le dva. Račanova namestnica Željka Antunović in vplivni ter spretni Milan Bandić, zagreški župan.

 

Milanović se je zopet odločil prav. Bilo je veliko presenečenje, ko je, sredi aprila 2007 na enem izmed spletnih portalov objavil svojo kandidaturo. Presenečenje predvsem zato, ker se je vedelo, da je bil Račanu blizu, da bi najverjetneje v morebitni novi vladi tudi bil kandidat za katero izmed ministrskih mest, toda da bi želel prevzeti stranko, je bilo veliko preveč. A prav to poreveč je bilo potrebno.

 

Milanović je samo nekaj mesecev kasneje postal predsednik najmočnejše opozicijske stranke. Za podpornike strankarskih poražencev ni bilo več prostora v novem vodstvu. Milanović je začel z odstranitvami in oblikovanjem vedenja o zgolj enem gospodarju in zgolj enem zavezujočem prav. Zato se je tudi razmeroma razšel z Račanovo idejo o političnem in gospodarskem liderju vlade ter odslovil Ljubo Jurčića. Zadnja etapa razhoda je bila v najboljši maniri dobre politične satire ali pa dobrega vojaka Švejka. Vest je želel sporočiti prvi, brez Jurčićeve vednosti seveda Milanović sam, in je to tudi storil. Toda skromno a odmevno medijsko sporočilo je povsem zasenčila Jurčićeva artistična akcija, ko je vest o razhodu z Milanovićem, dal posneti kar med velikim klanjem svinj, med odprtimi živalskimi torzi, krvjo in njo poškropljenimi predpasniki.

 

Vse skupaj se je Milanoviću sicer malce opletalo med nogami, ko je konec novembra 2007 izgubil volitve. A je hitro, v vodstvu stranke ni imel več oponentov, začel govoriti o zmagi, ker da je stranka sicer izgubila volitve a dobila veliko več glasov kot na volitvah leta 2003. Sanaderju, kot volilnemu zmagovalcu, ni nikoli čestital.

 

Začelo se je novo obdobje njegove vlade, saj so  Sanaderja  vse bolj stiskale velike korupcijske afere. Zato je nenadoma odstopil in vlado prepustil svoji dolgo letni namestnici in zaupnici Jadranki Kosor. Bila je dobra premierka, ki ji je uspelo skleniti sporazum o arbitraži z slovensko vlado Boruta Pahorja in pripeljati Hrvaško v EU. Toda za javno mnenje in volilce to nista bili prvi temi. To je ostala korupcijska zapuščina. Prav v tem času se je moral Milanović še enkrat odločiti.

Tedanji predsednik države Stipe Mesić, s katerim sta takrat osebno prijateljevala, ga je nagovarjal naj kandidira na predsedniških volitvah, Mesiću se je namreč iztekal drudi mandat, in naj parlamentarne volitve in vodstvo stranke prepusti Milanu Bandiću. Ko ga je Milanović zavrnil se je Mesić odločil, ni bilo jasno, ali zaradi svoje osebne ambicije ali zaradi zavrnitve, oblikovati tako imenovani tretji politični blok, koalicijsko povezavo manjših strank, in sodelovati na volitah v novi parlament.

 

Milanović je takrat zmagal.

 

Letos se mu ni izšlo. Naredil je  prav vse strateške napake in se povsem napačno odločal. Onih, ki bi mu to lahko povedali ni bilo več. Zanesljivo zmago je gladko izgubil.

 

In vse ostalo je bilo  pozabljeno. Čakajo samo  še njegov dokončen političen odhod.