Skokovit vzpon Miroslava Lajčaka na lestvicah kandidatov za novega generalnega sekretarja OZN je bil presenetljiv samo za nepozorne. Saj ni bil ne nenaden in še manj naključen. Bil je le skrbno načrtovan. Seveda ne kot kandidatura za prav to prestižno politično mesto, temveč kot možnost uspeha razmeroma majhne evropske diplomacije v tekmovanju za najvplivnejša evropska in svetovna mesta odločanja.
Moj spomin o Lajčaku začenjam pred skoraj petnajstimi leti. Informacije in analize takratnih prelomnih dogodkov so bile na vrhu agend najzaupnejših sestankov tako v Bruslju kot v Moskvi in Washingtonu. Predsednik države Srbije, ki ni želel priznati poraza na volitvah, je bil, skupaj z družino, zabarikadiran v svoji rezidenci. Po dramatičnem merjenju moči med dvema dodobra oboroženima enotama, ena ga je varovala, druga zahtevala njegovo aretacijo, je bil odpeljan v državni zapor. Seveda pa bi lahko bilo tudi povsem drugače. Da bi z državnim udarom znova prevzel oblast. V tistih letih, takoj po letu 2000 in koncu krvavih vojn na Balkanu, je bilo poznavanje regije, način ocenjevanja političnih sprememb ter znanje o tem, kaj bo v naslednjih dneh in mesecih sledilo, ena izmed najbolj iskanih političnih in tudi finančnih informacij.
Prve dni maja leta 2001 je takratna kanadska veleposlanica v Beogradu sklicala, kot je dodala, skrajno zaupen, sestanek v svojih prostorih. Predvsem zato, ker naj bi bila njena pisarna protiprislušno varna ter tako in drugače varnostno zanesljiva. Povabljenih nas je bilo nekaj veleposlanikov. Tema pogovora je bila samo ena, ali bo novi srbski predsednik vlade, dr. Zoran Đinđić, imel dovolj moči ter navkljub nesoglasjem in nestrinjanju takratnega predsednika države, dr. Vojislava Koštunice, izročil Miloševića Mednarodnemu sodišču za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu.
In prav tu, na tem pogovoru, se začne moja današnja ocena, kdo lahko postane novi generalni sekretar svetovne organizacije, zmagovalec predstavitev in ocenjevanj, ki jih prav sedaj spremljamo. Nekatere stvari, tudi v zunanji politiki, pač imajo svoje zakonitosti in se, tudi če niso načrtovane, začenjajo s potovanjem, ko cilj poti še ni povsem natančno določen. Na omenjenem pogovoru, v kanadski ambasadi, je imel večino odgovorov na vprašanja, kaj se bo ali se lahko še zgodi, slovaški veleposlanik Miroslav Mojžita, ki je prav takrat zaključeval svoj mandat. Imel je neposredne stike z vsemi akterji stare miloševićevske in nove demokratične politike. Dobesedno zasipal nas je z odličnimi informacijami in ocenami. Nekje na koncu pogovora, težko bom pozabil, s kakšnim občudovanjem ga je gledala gostiteljica, je tudi povedal, da odhaja in da je na njegovo mesto imenovan novi ambasador, mora biti nekako tvojih let, se je obrnil k meni, Miroslav Lajčak. In to je bilo tudi vse. Takoj je bilo jasno, da Mojžitov naslednik ni imenovan slučajno. Lajčak je bil namreč svetovalec slovaškega politika Eduarda Kukana, posebnega odposlanca generalnega sekretarja OZN za Balkan. Njegovo imenovanje je bilo del načrta zunanje politike države, ki je želela ohraniti pozicije, ki jih je postavil Mojžita.
Miroslava Lajčaka sem kmalu zatem spoznal. Bil je skrbno urejen, z dosti prestrogimi očali za svojo starost, natančno zloženimi pisali Montblanc ter s povsem suverenim nastopom. O državi, ki se je najprej imenovala Zvezna republika Jugoslavija, kasneje Srbija in Črna gora ter še kasneje Srbija, je vedel veliko. Bil je dober ambasador, eden najpomembnejših v tistih letih, ko se je v Srbiji zdelo, da če se dotakneš tal, čutiš, kako se vrti Zemlja.
V Beogradu si v času vlade dr. Zorana Đinđića lažje srečal najvplivnejše svetovne politike kot pa v Bruslju ali Washingtonu iz preprostega razloga, ker so vsi prihajali v regijo iskat ocene, kaj lahko sledi po koncu vojn. Lajčak je bil, tudi zaradi dobrih odnosov z ameriškim ambasadorjem Billom Montgomeryjem, vabljen na večino srečanj. Takrat sva začela tesneje sodelovati. Vedno znova me je presenetilo ne njegovo dobro poznavanje posameznih tem, o katereih sva govorila, temveč njegova ocena, da bo v državah regije po koncu mandata tudi ostal, saj da je takšna njihova vladna politika. Da je Slovaška premajhna, da bi s spoznavanjem posameznih držav začenjali vsake štiri leta znova.
Tako ga je konec leta 2005 poklical na pogovor karizmatični in nadvse vplivni Javier Solana, visoki predstavnik Evropske unije za zunanjo in varnostno politiko. Lajčaku je predlagal, naj sprejme mesto posebnega bruseljskega odposlanca za Črno goro. To je bil uspeh ne samo Lajčaka, temveč tudi načrtne politike Slovaške, ki je vedela, kaj želi. Z novim odposlancem, ki se je preselil v Podgorico, sva ohranila stike in se v Podgorici, Dubrovniku ali Neumu tudi redno srečevala. Nazadnje takoj po svečanem aktu, ko je predsednik Milo Đukanović razglasil novo samostojno državo. Takrat je Lajčak že vedel, da se bo najverjetneje preselil v sosednjo državo, Bosno in Hercegovino. In spet ni šlo za naključje. Imenovan je bil, to je bil velik uspeh razmeroma mlade države, za visokega predstavnika OZN za Bosno in Hercegovino. Samo dve leti kasneje je bil izvoljen za slovaškega zunanjega ministra ter decembra 2010 poslan v Bruselj kot generalni direktor direktorata za Rusijo, vhodne sosede in zahodni Balkan v evropsko zunanje ministrstvo. Kmalu po novem letu 2012 mi je pomagal pri organizaciji potrebnih srečanj za lastnike velike agroindustrije v evropskih institucijah. Po koncu vseh sestankov sva se sprehajala po belgijski prestolnici, govorila o dnevnih stvareh in se odločala, kje bova popila kozarec vina. Prav takrat me je znova presenetil z vestjo, da ga je klical pričakovani zmagovalec slovaških parlamentarnih volitev Robert Fico in mu ponudil, čeprav ni bil član njegove stranke, mesto podpredsednika vlade in zunanjega ministra.
Ko sva pred dobrim letom govorila v njegovem vladnem kabinetu, je že sprejel odločitev, da bo kandidiral za mesto generalnega sekretarja OZN. Danes kaže, da bi to lahko bilo tudi res. In obenem prav sedaj, ko se zaradi novih sporov in meddržavnih obtožb Balkan ponovno vrača med vroče točke političnih dnevnih redov, izvoljen tisti kandidat, ki regijo dobro pozna.
Zato nenaden vzpon Miroslava Lajčaka na lestvici izvoljivih kandidatov ni presenetljiv. Je zgolj načrtovan. Lajčak ima vse možnosti, da postane novi generalni sekretar najvplivnejše svetovne organizacije.
Borut Šuklje 