Milorad Dodik, predsednik Republike Srbske je znova, kot že nekajkrat, in tako kot vsakič, z vsem potrebnim stopnjevanjem napetosti, napovedal nov referendum o datumu praznovanja dneva državnosti. Ta je že bil določen, a ga je Ustavno sodišče Republike Bosne in Hercegovine razveljavilo. Dodik je že prej vedel, da se bo to zgodilo, saj v vsaki državi obstaja natančno določena procedura določanja tako zavezujočega praznika. Hkrati je zavedal, da bo ponovno lahko predlagal referendum in da bodo sledili politični odzivi, ker ta neposredna referendumska vprašanja nikoli niso bila odločujoča. Bila so zgolj neke vrste zastor za postavitev odločilnega vprašanja.
Najbolj odločilno vprašanje je bilo postavljeno maja 2006. Takrat je Dodik predlagal, da bi morala Bosna in Hercegovina afirmirati pravico do samoodločbe. Temu je mesec ali dva kasneje dodal, da referendum o odcepitvi ne bo nikoli na dnevnem redu, ker seveda ni avanturist, da pa ne more v celoti izključiti možnosti, da v določenem trenutku ne bi bilo referenduma o statusu entitete Republike Srbske. Takšna obrazložitev se je ponavljala v enakomernem časovnem ritmu.
Aprila 2011, ob napovedanem referendumu o policiji, ni bilo jasno ali bo temu sledilo tudi novo vprašanje o statusu Republike Srbske. Pa dve leti kasneje, da lahko na miren način, z glasovanjem v parlamentu, sprejmejo odločitev o svoji samostojnosti in jo kasneje potrdijo na obvezujočem referendumu. Sedaj leta 2016, je referendum o praznovanju dneva državnosti zgolj neke vrste generalna vaja za najpomembnejše odločanje.
Dodik pravi, da je k takšni odločitvi politično zavezan, najprej zato, ker je Bosna in Hercegovina ostala po razpadu Jugoslaviji nasilno enotna, nato zato ker je država funkcionalno nedelujoča in na koncu zaradi politične odločitve njegove stranke sprejete konec aprila lani. Gre za strankarsko deklaracijo z naslovom Republika Srbska –svobodna in samostojna bodočnost in odgovornost. V njej piše, da če ne bodo ko konca leta 2017 vidni procesi in tudi merljivi rezultati uspostavljanja pozicij Republike Srbske, v skladu s 4. aneksom Daytonskega mirovnega sporazuma, mora Skupščina Republike Srbske razpisati referendum o samostojnem statusu Republike. In skladno z izzidom glasovanja predlagati Federaciji Bosne in Hercegovine mirno razdružitev in istočasno obojestransko priznanje.
Decembra leta 1995 je bil imenovan Svet za uresničevanje miru, ki naj bi nadzoroval uresničevanje Daytonskega sporazuma ter imel pristojnost visokega mednarodnega predstavnika za Bosno in Hercegovino. Le dve leti kasneje je visoki predstavnik dobil tudi banska pooblastila, ki mu omogočajo direkten poseg v kakršnokoli politično odločitev, tudi takojšno razrešitev kateregakoli političnega predstavnika v Bosni, ki bi deloval v nasprotju z mirovnim sporazumom.
Veleposlaniki, predstavniki držav, članic Sveta so sestali ta torek, 30. avgusta 2016, in pojasnili, da bi septembrski referendum pomenil nespoštovanje avtoritete državnih pravosodnih organov in Daytonskega sporazuma, saj naj noben referendum ne bi mogel spremeniti dejstva, da so odločitve Ustavnega sodišča dokončne in obvezujoče.
Svet ni mogel sprejeti odločitve o prepovedi, zaradi nasprotovanja ruskega veleposlanika, je pa obvestil o svojih stališčih visokega predstavnika Valentina Inzka. Pravzaprav ga je opozoril na njegova pooblastila. Tudi to bi lahko umestili v že znane in ponavljajoče se odzive skrbnikov daytonskega pravnega reda. In vse bi se tako ali drugače izteklo tik pred koncem meseca septembra z odpovedjo referenduma.
Vendar nihče ni pričakoval ponedeljkovega presenečenja, tudi Dodik ne.
Predsednik glavnega odbora hrvaškega narodnega parlamenta Bosne in Hercegovine, Božo Ljubić, je čestital vsem Hrvatom in Hrvaticam 23. obletnico nekdanje paradržave Hrvaške republike Herceg Bosne.
Ljubić , ugleden bosanski politik hrvaške nacionalnosti, je dejansko vrnil čas nazaj. Ko sem ga poslušal, o tem naj Bosna in Hecegovina postane funkcionalna država ob zavarovanju polne enekopravnosti vseh treh konstitutivnih narodov, ter o povezani zahtevi po potrebni ustavni reformi, ki bo temeljila na načelih federalizama, kjer ni izključena tudi obnova hrvaške republike Herceg Bosne, se mi je zdelo, kot da se začenja znova. S pomembno razliko, da danes nihče ne želi nove vojne in še manj, da bi bil takšno norost sposoben financirati.
Sredi julija 1991 se je takratni predsednik Hrvaške dr. Franjo Tudjman srečal s predstavniki zunanje političnega odbora nemškega parlamenta. Njegovo sporočilo je bilo, da morajo razumeti v kakšnih mejah je leta 1918 Hrvaška vstopila v Jugoslavijo, ter da je sedaj, torej 1991, problem v Bosni in Hercegovini, »absurdni tvorbi, ki so jo ustvarili komunisti in je zgolj ostanek turške kolonije«. Tedaj je Tudjman prvič govoril o »nevarnosti formiranja islamske držaev v Evropi.« In verjel, da je srbsko –hrvaški dogovor predpogoj za miren razpad Jugoslavije, ter da bivša jugoslovanska republika takšnega razpada ne more preživeti. Da bo torej razpadla na hrvaški in srbski del, ter da bo Bošnjakom ostala zgolj majhna državica Bosna, v trikotniku Sarajevo, Travnik, Tuzla.
Zaradi tega je tudi začel pogajanja s takratnim srbskim predsednikom, Slobodanom Miloševićem in bil prepričan v uspeh dogovora o delitvi Bosne. Milošević je Tudjmanu ponudil ne samo meje Banovine Hrvaške, temveč tudi, kot sta govorila, tako imenovano turško Hrvaško, Cazin , Veliko Kladušo in Bihać. Obenem mu je preko svojih tajnih služb pošiljal zaneslijive podatke o francosko, nemški in angleški podpori takšni rešitvi. Ko je Tudjman videl, dosti kasneje, predvsem po interpretacijah odločitev Badinterjeve komisije, ki je priznala notranje meje bivših jugoslovanskih republik kot zunanje meje novih držav, da ne bo mogel enostavno pripojiti polovico Bosne svoji državi, je oblikoval nov načrt. O formiranju Hrvaške republike Herceg Bosne znotraj države BiH, ki bo popolnoma funkcionalno povezana tudi preko policije in vojske z republiko Hrvaško. Po podpisu Daytonskega sporazuma, novembra 1995, sledi nov obrat. Tudjman ne govori več o Herceg Bosni, temveč želi dejavno povezati vse delujoče institucije tega dela sosednje države, s hrvaškimi institucijami. Banke z bankami, zavarovalnice z zavarovalnicami, elektro gospodarstvo z elektro gospodarstvom, ter jih preko tega navezati na Hrvaško. Po Tudjmanovi smrti se je hrvaška politika od teh namer umaknila. Enostavno jih je bilo prenevarno omenjati.
Zato sedaj, konec poletja leta 2016, takšnega novega hrvaškega predloga ni mogel pričakovati nihče. Tudi predsednik Dodik ne.
Takoj je le ponovil, da tokrat referenduma v republiki Srbski ne more preprečiti nihče več.
Borut Šuklje 