Predsednik vlade, ki je zgrešil enajstmetrovko

Tisto sredo, niti ne teden dni nazaj, 24. avgusta, na skorajda spregledan katoliški praznik, male Gospe, je imel Zoran Milanović prvič v svojih rokah nove meritve predvolilnega razpoloženja v celotni državi. Najverjetneje so ga rezultati presenetili, če ne v celoti, pa vsaj glede končne napovedi, da se bodo, 11.septembra, izredne parlamentarne volitve v republiki Hrvaški, končale s ponovitvijo prejšnjih. Da bo njegova stranka socialnih demokratov ponovno izgubila volitve.

Takrat se je verjetno odločil. Samo uro ali dve kasneje je imel sklican, na svojo željo, sestanek s ključnimi predstavniki veteranskih organizacij hrvaške vojske. Prav s tistimi, ki so izsiljevale njegovo vlado z najrazličnejšimi zahtevami, tistimi, ki so postavili šotorišča v centru Zagreba in istimi, ki so ga najprej samo politično opominjali in mu kasneje grozili, da bodo med protestnimi pohodi po glavnem mestu uporabili tudi svojevrstno orožje, plinske jeklenke. Milanović je njihove glavne zahteve seveda poznal, torej je natančno vedel, katere teme bodo prevladovale v sklicanem pogovoru. Predvsem pa je poznal njihovo sporočilo, ki so ga namenili javnosti, konec septembra 2015. Skoraj leto dni nazaj. Takrat so mu sporočili, najprej povsem osebno, da zahtevajo, od predsednika vlade, ki »se je v vojni obnašal kot dezerter, naj se sedaj ne junači, ker je vojna končana« in nato, bil je čas hrvaške blokade meje z Republiko Srbijo, da žele živeti v varni državi, ki ima dobre odnose z vsemi sosedi, tudi s Srbijo.

Z istimi predstavniki veteranskih organizacij hrvaške vojske in specialne policije, se je Milanović ponovno srečal pretekli teden. Njegov nastop je bil presenetljiv. Skorajda neprimerljiv s stališči in besednjakom predstavnikov držav čalnic Evropske unije. Dve za Hrvaško najpomembnejši sosednji državi, Srbijo in Bosno in Hercegovino, državi s katerima delijo skupno zgodovino, je označil za tisti s katerima bo kot novi predsednik vlade moral sprožiti najtrši konflikt. Milanović je udarjal po vojaških bobnih. In obenem poudarjal, da njemu Bruselj in še manj Angela Merkel že ne bosta pripovedovala, kaj lahko in česa ne sme narediti.

Dan kasneje je posnetek tega zaprtega in zaupnega pogovora prišel v javnost. Takoj so sledila različna ugibanja, kateri od udeležencev sestanka, ki ni bil ne v javnih prostorih, ne na sedežu veteranskih organizacij, temveč v Milanovićevi pisarni, bi lahko vse skupaj tajno posnel. Odgovori so bili različni, in bilo jih je veliko. Nekako je manjkal samo eden. Da je pogovor skrito snemalo več njih, da pa je vse skupaj javnosti posredoval prav gostitelj, bivši hrvaški predsednik vlade in pretendent na novo parlamentarno zmago. Razlog bi lahko bil samo eden. Ko je Milanović bral analize meritev volilnega razpoloženja in ocene, da se bo ponovila volilna pat pozicija, je najverjetneje lahko ocenil samo eno. Da potrebuje nove zaveznike. Pravzaprav nove volilce. Tiste, ki nikoli niso ali ne bi volili levih strank in še najmanj njegove.
Pogovor s predstavniki veteranskih organizacij je bil svojevrstno politično sporočilo namenjeno prav njim. Zato je moralo postati javno. In prav zato je moralo biti izgovorjeno in posneto še bolj zavezujoče in bobnajoče. Spogledujoče z grozljivo preteklostjo.
Bivši srbski predsednik, Slobodan Milošević, se je 16. marca 1991 , srečal na podobno zaprtem sestanku s takratnimi predsedniki srbskih občin. Njegovi sporočili sta bili dve. Da meje vedno diktirajo močni in da če bodo morali boriti se bodo borili. Samo dober teden kasneje, 25. marca istega leta, sta se v državni rezidenci, Karadjordevo, prvič neposredno in na štiri oči srečala z hrvaškim predsednikom dr. Franjo Tuđmanom. Začela sta dogovor o delitvi interesnih področij. Knin je ostal Hrvaški v zameno za dogovor o delitvi Republike Bosne in Hercegovine.
Pokojni profesor, zgodovinar dr. Dušan Bilandžič, je v svojih Spominih, objavil tudi zabeležko o nenadnem telefonskem pozivu hrvaškega predsednika in povabilu na takojšen pogovor. Tuđman je Bilandžića ,10.aprila 1991,obvestil o načelnem sporazumu z srbskim Vodžem, o delitvi sosednje države, Bosne in Hercegovine. Bilo mi je jasno, je napisal Bilandžić, ki ga je predsednik nemudoma imenoval za vodjo pogajalske skupine, ki naj delitev sosednje države uresniči, da Tuđman govori o novih hrvaških mejah, o mejah banovine Hrvaške. Prav ti pogovori so danes, toliko let kasneje, zaradi nevarnih napovedi liderja Republike Srbske o referendumih in novi ureditvi Bosne in Hercegovine, postali ponovno politično aktualni. In ocene kandidata za novega hrvaškega predsednika vlade o razmerah v tej državi so to samo potrdile.

Republika Hrvaška je po smrti predsednika dr. Tuđmana, postala, najverjetneje zaradi ključnih odločitev, ki jih je sprejel njegov strankarski naslednik in predsednik vlade dr. Ivo Sanader, leta 2013 polnopravna članica Evropske unije. Takrat je bilo sprejetih vrsta zavez. Tudi o tem, da bo uredila vsa sporna mejna vprašanja s sosednjimi državami in da ne bo ultimativno pogojevala sprejema novih držav iz regije. To, da bo v svoji državni politiki izbrisala besednjak groženj in omaloževanja sosednjih držav, torej vseh tistih doktrin, tudi omenjene iz dogovorov v Karadjodjevu, ki so bile na začetku krvavih vojn je bilo samoumevno.

Milanović je s svojo predvolilno računico in svojim nastopom izbrisal prav vse. In naredil največjo škodo republiki Hrvaški.

Ne samo zaradi Angela Merkel, nemške kanclerke, ki se prav te dni sestaja z evropskimi voditelji, z enim samim vprašanjem kako rešiti Evropo, temveč predvsem zaradi novega iskanja sobivanja držav evropske unije. Bolj ali manj je očitno, da bo prišlo do različnosti med trdim jedrom EU, državami, ki zagovarjajo večje in tesnejše sodelovanje in ostalimi perifernimi članicami Unije. Prav nihče pa ne želi, da bi na skupno mizo ponovno prinašali velike regionalne probleme, spore in grožnje.

Hrvaška ima popolnoma nerešena vsa mejna vprašanja s sosednjimi državami, razen Madžarske. Tudi s Slovenijo. Oba dolgo in sistematično pripravljana sporazuma o rešitvi mejnih vprašanj, najprej bivšega slovenskega premiera dr. Janeza Drnovška in hrvaškega premiera dr. Nikice Valentića ter kasneje Drnovška in dr. Ivice Račana, prav tako predsednika vlade, sta bila tik pred koncem, ali celo po podpisu, s hrvaške strani prekinjena. Sedaj sta državi pred dokončno razsodbo Arbitražnega sodišča. Vlada Zorana Milanovića je pred skoraj letom dni že napovedala, da odločitve sodišča ne bo upoštevala oziroma, da je zanjo nična. Slovenija ima po Milanovićevem nastopu dolžnost, da v evropskih pogovorih, ki si bodo sledili skorajda neprekinjeno do konca letošnjega leta, poudari, da bodo sporna mejna vprašanja s sosednjo Hrvaško po odločitvi arbitražnega sodišča in v skladu z doseženim sporazumom tudi dokončna.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s