Primer: Zdravko Hlobik

Za nove odmeve vojaških bobnov je bil potreben samo še povod. In takoj so bile pozabljene vse zaveze, da so bile strašne zadnje vojne zadostno sporočilo, da med sosednjima državama, Hrvaško in Srbijo, nikoli več ne bi smelo priti do resnih političnih sporov. Nazadnje sta se k temu, skorajda svečano, zavezala hrvaška predsednica Kolinda Grabar Kitarović in srbski predsednik vlade Aleksander Vučić. Oba sta kot nekakšno nadaljevanje svojega srečanja, napotila svoja osebna odposlanca, zunanja ministra obeh držav, Mira Kovača in Ivico Dačića, na proslavo obletnice ustanovitve stranke Hrvatov v Vojvodini, da bi ponovila, da se morata dve desetletji po vojni obe državi obrniti v prihodnost in skupaj rešiti vprašanja preteklosti. Ta svečan in spravljiv dogodek poln nasmehov, rokovanj in napovedi novega zaupanja je bil pred dobrim mesecem, sredi julija 2016.

Nedaleč od mesta proslave, ki sta se je udeležila zunanja ministra, le da na hrvaški strani meje, živita dve osebi, približno iste starosti, ki se med seboj ne poznata, a nosita enako ime in priimek. Oba sta Zdravko Hlobik. In tu se začne povod. Enega od obeh, kasneje se je izkazalo, da napačnega, so v četrtek, 18. avgusta letos, aretirali na mejnem prehodu med Srbijo in Hrvaško, Bogojevo oziroma Erdut. Takoj zatem so ga zaradi nevarnosti kapi odpeljali v bolnico in k sodnici, kateri je uspel pojasniti, da on ni pravi. zato čez dan ali dva tudi predali hrvaškemu generalnemu konzulu, ki mu je pomagal nazaj domov. Srbski pravosodni organi so iskali drugega Hlodika, iz vasi Jelisavac pri Našicah v Baranji, ki naj bi bil že v času vojne v odsotnosti obsojen in je za njim razpisana tajna tiralica. Razlog njegove osodbe pred enim izmed takratnih srbskih sodišč, naj bi bila njegova pripadnost tako imenovani samoborski skupini hrvaške vojske, ki je leta 1992 skušala minirati batinski most, ki je povezoval Baranjo in Srbijo. Akcija zaradi različnih razlogov ni uspela, večina udeleženih vojakov je bila ujeta in po dobrih dveh letih ob mednarodni diplomatski pomoči zamenjana za srbske vojne ujetnike.

Hlobik je zgolj primer. Eden izmed njih, ki ne vedo ali so za njimi razpisane tiralice.

Prav ti primeri so bili vzrok zadnje velike politične zaostritve odnosov med državama in napovedi hrvaške blokade srbskih pristopnih pogajanj z EU. To se je reševalo na zelo visokih državnih ravneh, deklarativno vedno tudi rešilo s hrvaškim preklicom blokade in odprtjem evropskih pogajalskih poglavij o pravosodju, dejansko pa se prav veliko ni spremenilo. Hrvaška je zaradi evropskih in ameriškega opozorila morala popustiti, toda vsa dejanska vprašanja so ostala nerešena.

Razloga sta bila vsaj dva. Prvi razlog je bila deklarativna ambicija hrvaške predsednice, Grabar Kitarovićeve k umik z Balkana in novi regionalni povezavi z Baltikom in Črnim morjem. Temu je bilo podrejeno tudi takojšnje navodilo zunanjega ministra Kovača svojim diplomatskim uslužbencem naj za sosednje balkanske države ne uporabljajo več naziva regija. Drugi razlog je bil bolj enostaven. Izza splošnih političnih odločitev o urejanju razmer med Srbijo in Hrvaško, o določitvi vprašanj državnega nasledstva, vprašanju vrnitve pregnanih in izgnanih, vprašanju vrnitve pravice do stalnega bivališča, vporašanju izginulih in pogrešanih, vprašanju določitve državne meje na Donavi in drugih,
ostaja zelo natančno in razmeroma dolgotrajno diplomatsko pogajalsko delo. Le to mora imeti popolno politično pokritje ob vseh še tako neprijetnih in težavnih vprašanjih. Vsega tega pravzaprav v zadnjih desetih letih ni bilo. Pogajalci so se sestali enkrat, dvakrat morda celo nekajkrat, da bi takoj za tem prekinili delo.

V drugi polovici letošnjega julija se je skorajda izgubilo odprto pismo, ki ga je dr. Ivo Josipović, bivši hrvaški predsednik, pisal Grabar Kitarovićevi, novi predsednici države. Pismo ni bilo napisano naključno in seveda tudi Josipović ve, da vroči dopustniški meseci niso najboljši za odmevnost sporočil namenjenih tudi javnosti. Očitno ga je napisal zaradi ocene razmer. Sporočila predsednici so povsem neposredna in skorajda brez potrebnih vljudnostnih dodatkov. Skorajda bi mu težko našli primerjavo v korespondenci bivših in aktualnih predsednikov držav. Josipović naslovnici pisma pove, da je priča neuspešne hrvaške zunanje politike in namere blokirati srbska pristopna pogajanja z EU. In nadaljuje, da Hrvaška ni uspela, ker preprosto ni imela prav. Prepričan je, da ne morejo zahtevati naj Srbija ukine zakon o univerzalni jurisdikciji, če pa ima Hrvaška podoben zakon s skorajda identičnimi efekti.
Tu moram pojasniti. Tretji člen srbskega zakona, ki je za Hrvaško sporen, določa, da republika Srbija lahko vodi kazenske postopke za vojne zločine storjene na ozemlju bivše SFRJ ne glede na državljanstvo storilca. Hrvaška ima podobno določilo v 16. členu Kazenskega zakona in tudi v zakonu o uporabi statuta mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 2003. Kljub temu, nadaljuje Josipović, pa je važna posledica univerzalne pristojnosti srbskih sodišč tudi pravna nezaščitenost hrvaških udeležencev vojne, saj so lahko »čim prečkajo mejo aretirani in izročeni Srbiji». Zato Josipović opominja Grabar Kitarovićevo, da je takšno stanje potrebno odpraviti, vendar kot poudari, ne z dvigovanjem tenzij in nerealnimi grožnjami o blokadi evropskih pogajanj, temveč z dobro pripravljenim sporazumom obeh držav o vojnih zločinih, ki bo onemogočal zlorabe.

Josipović je to tudi lahko napisal, ker sta skupaj z bivšim srbskim predsednikom Borisom Tadićem, imela pogovore o takšni rešitvi enega izmed tako občutljivih vprašanj, v letih 2011 in 2012. Nazadnje kar dva dni skupaj, v bosanskem protokolarnem objektu Koliba na Jahorini, kjer ju je zamedel sneg in se delegaciji nista mogli vrniti domov. Tu sta določila načelno izhodiščno formulacijo sporazuma, da naj bi bili storilci kaznivih dejanj v vojni tudi procesuirani glede na mesto njihovega stalnega bivališča.

Kasneje je vse skupaj ponovno zastalo. Zato so aretirali Zdravka Hlobika. To je bil povod. Dan kasneje so sledila trda sporočila. Najprej predsednika vlade Aleksandra Vučića, ob obeležitvi spomina na žrtve ustaškega koncentracijskega taborišča Jasenovac. Opozoril je Hrvaško, da se »iz brezen zgodovine ponovno vračajo ideje nekdanje NDH» ter da Srbija ne bo dopustila ponovitve Jasenovca, Jadovne, Jastrebarskega niti ne ponovitve vojne operacije Nevihta. Odgovoril mu je zunanji minister Miro Kovač, da so Vučićeve besede samo »nadaljevanje politike projekta Velike Srbije iz 90 ih let, v katerem je Vučić tudi osebno sodeloval.« In da republika Hrvaška nikoli, »ponavljam nikoli » ne bo dopustila takšni Srbiji, da postane član EU.