Borut Šuklje

Ivica Dačić, podpredsednik vlade Republike Srbije, je preveč spreten politik, da se ne bi zavedal posledic izrečenega.

In prav to dejstvo najbolj moti, ko želim razumeti razloge njegove nenadne in nepričakovane ocene, da je bila mednarodna politika vodena proti državi, ko jo je vodil Slobodan Milošević, povsem zgrešena. Skorajda izmišljena in zlorabljena zgolj zato, da bi bila lahko uporabljena kot primerna podlaga za uvedbo ostrih gospodarskih sankcij.

Dačić se je skliceval na maja letos izrečeno prvo stopenjsko sodbo, Mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu, v procesu proti Radovanu Karadžiću.

Natančneje na del sodnega izreka, zajetega v paragrafu 3460, v katerem ni ocene o organizirani zločinski združbi, katere člani so bili takratni srbski politični liderji v Srbiji ter Bosni in Hercegovini. To naj bi pomenilo, da Miloševićev režim ni imel nikakršnih povezav s takratnimi vojnami na Hrvaškem in v Bosni in Hercegovini, niti neposredne povezave z zločini storjenimi na Kosovu, da so bile torej obtožbe proti Jugoslaviji napačne in lažne.

Prav zato, zaključi, podpredsednik nove srbske vlade, bi morali Miloševiću postaviti spomenik.

Dačićevo interpretacijo sodnega spisa so takoj zavrnili srbski pravniki, z dvema preprostima formalnima ocenama, da Milošević ni mogel biti obsojen v postopku vodenemu proti drugi osebi ter da je bil dolgotrajen sodni proces proti njemu prekinjen zaradi njegove smrti v haškem priporu in bil tako končan brez sodbe.

Še pomembnejše je, da so bile vsebinsko ocene, kakršna je ta Dačićeva izpred nekaj dni, zavržene takoj po letu 2000. Takratni predsednik vlade, dr. Zoran Đinđić, je prav odnos do vseh umrlih, ubitih, pregnanih posameznikov v času jugoslovanskih vojn in izgubljenost možnosti, perspektiv in ambicij zaradi uničenih ekonomij, torej odnos do jugoslovanskih vojn v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, razumel kot mejo, izza katere se začenja prihodnost.

Ugledna poznavalka, zgodovinarka, dr. Latinka Perović pravi, da je ta proces razumel tako kratkoročno, kot izročitev Miloševića in dolgoročno, kot postavitev vprašanj o lastnih napakah in odgovornosti za tragične vojne.

Ugotovitev osebne odgovornosti Slobodana Miloševića za kršenje mednarodnega vojaškega prava in storjene vojne zločine pred haškim sodiščem je bil prvi pogoj za izstop iz mednarodne osame in vrnitev Srbije v svet.
Đinđić je pričakoval, da bo mogoče o tem doseči nacionalno soglasje, pa ga ni bilo. Zato je bil kot predsednik vlade na eni strani obsojan, da namerava njegova vlada izročiti bivšega predsednika države haškemu sodišču ter po drugi strani, s skorajda isto politično vnemo obtoževan, da je celoten postopek Miloševićeve izročitve sumljivo počasen in izmikujoč.

Đinđić je bil edini, ki se je takrat lahko odločil in presekal gordijski vozel. Tisto popoldne je na tiskovni konferenci sporočil, da je bil bivši predsednik predan sodišču v Haagu. Če tega ne bi naredil bi sledila nova izolacija in izguba naše moralne kredibilnosti. Še več, je dodal Đinđić, v svetu bi se lahko začeli spraševati, ali nismo začeli biti solidarni z Miloševićem.

Takrat so bila že poznana politična načela srbskih oblasti o pravicih vseh do življenja v skupni državi in tudi dogovori Miloševića in pokojnega hrvaškega predsednika dr. Franja Tuđmana, o delitvi Bosne in Hercegovine. Torej razlogi za začetek vojn.

Istočasno je haško sodišče pridobilo tudi vrsto strogo zaupnih dokumentov, zapisnikov sej Vrhovnega obrambnega sveta. Načelnik generalštaba Vojske Jugoslavije general Momčilo Perišić je kasneje povedal, da nobena vojaška odločitev ne v republiki Srbski krajini, ne v republiki Srbski, kljub temu, da sta imeli svojo politično oblast, ni bila sprejeta brez soglasja s tedanjim jugoslovanskim državnim vrhom. Pot do soglasja pa je peljala preko sej vrhovnega sveta obrambe. Perišić je, v skladu z odločitvijo in ukazom predsednika Jugoslavije, novembra 1993 podpisal ukaz 3087-1, s katerim je bil formiran 30. kadrovski center vojske Jugoslavije. Prav ta ukaz je bil za haško sodišče dokaz, da sta bili vojski republike Srbske in republike Srbske krajine del vojske Jugoslavije. Preko tako nevtralno imenovanega kadrovskega centar so se namreč izplačevali osebni dohodki, dnevnice in vse ostale finančne obveze ter urejala vsa potrebna statusna vprašanja oficirjev jugoslovanske vojske, ki so bili razporejeni in udeleženi v vojaških oparacijah v Bosni in na Hrvaškem.

Zato je bila na začetku tega tedna, sredi avgusta 2016, dobrih trinajst let po uboju dr. Zorana Đinđića, toliko bolj nenavadna nova politična ocena o vlogi Slobodana Miloševića.

Ivica Dačić je, ponavljam, prespreten politik, da bi takšne ocene in predloge o spomenikih tresel slučajno in mimogrede. In to samo nekaj dni pred obiskom ameriškega podpredsednika Joe Bidena v Beogradu. Vplivnim in morda najpomembnejšim izmed vrste visokih obiskov v Srbiji v zadnjih mesecih. Biden je dober poznavalec regije, izrazit nasprotnik Miloševićevih politik in vojn in najverjetneje prvi visok ameriški funkcionar, ki je obiskal in hrabril demokratično Srbijo, neposredno po Miloševićevem padcu.

Tudi tokratni obisk je bil podoben. Baiden je imel tri sporočila, za Srbijo vsa pomembna. O nujnosti nadaljevanja dialoga s Prištino, o pomembni vlogi Srbije pri stabilizaciji regije in spodbudi pri evropskih pogajanjih.

Dačićeva nenavadna ocena o drugačni Miloševićevi vlogi v jugoslovanskih vojnah je tako očitno namenjena predvsem domači javnosti.

Najprej zaradi preusmerjanja pozornosti. Bruseljski dialog s Prištino se bo moral nadaljevati. Predvsem pa bo potrebno začeti uresničevati dogovorjeno. Biden je dan po Beogradu, obiskal tudi Prištino. Postavil je dve vprašanji, zakaj se ne uresničuje dogovor o oblikovanju skupnosti srbskih občin na Kosovu in zakaj ni spoštovan dogovor o določitvi mejne črte s Črno goro. Tako bo tudi Srbija morala izpolniti že sprejete zaveze, predvsem tiste, ki so povezane z novo odprtima evropskima pogajalskima poglavjima o pravosodju in zadevajo vprašanja Kosova.

Drugi razlog so najverjetneje prihajajoče predsedniške volitve v Srbiji. Tomislavu Nikoliću se izteka mandat. Predvidevamo lahko, da bo njegovo novo kandidaturo podprla tudi vladajoča stranka, premiera Vučića. Ni pa nujno, da bo to tudi zadosti za zmago. Dačićeva ocena o Miloševićevi vlogi in sočasen predlog za postavitev spomenika je lahko politična podlaga za kandidaturo Nikolićevega volilnega izzivalca in verjetno temu tudi namenjena.