Predsednik najmočnejše opozicijske stranke, Zoran Milanović, je ocenil, da je bil projekt samostojne države Hrvaške, dejansko voden iz centrale bivše jugoslovanske tajne službe, pravzaprav njene takratne zagrebške izpostave. Samo dan kasneje mu je na veliki hrvaški proslavi v Kninu odgovorila predsednica države Kolinda Grabar Kitarović in ga, brez poimenovanja, označila za nepremišljenega in v stališčih prehitrega in skorajda namerno zavajujočega. Milanović pa je prav takšno oznako hrvaške osamosvojitve potreboval, saj je le tako lahko začel novo volilno tekmo, ki se bo 10.septembra letos, končala s predčasnimi volitvami v hrvaški parlament.
Razlog je samo eden. Konkurenčna in sedaj vladajoča stranka HDZ je izvolila novega predsednika, Andreja Plenkovića, kateremu ne more očitati ne sodelovanja v sumljivih privatizacijah, ne goljufij in kraj, niti ne dvomljive izobrazbe in priviligirane kariere. Zato je bilo potrebno volilno soočanje ideološko obremeniti, tudi s tako radikalno oceno o nastanku hrvaške države, ki pa kljub vsemu ni povsem nova.
Nazadnje se je pojavila prve dni januarja 2014, v eni izmed političnih oddaj hrvaške nacionalne televizije. Da je prvega predsednika države, dr. Franjo Tudjmana ustvarila in izvolila tajna policija bivše Jugoslavije.
Zato je danes, nekaj dni po odgovoru predsednice Grabar Kitarovićeve, zanimivo vprašanje, od kod in zakaj tako zavezujoča in nedvoumna ocena Zorana Milanovića. Odgovor bo razmeroma preprost.
Ocena izhaja iz prvih dni marca, leta 1989. Takrat je dr. Franjo Tuđman poslal, kot odposlanca novo nastajajoče opozicijske stranke, na obisk v zanj tako pomembno Kanado, k takratnim hrvaškim emigrantom, bivšega političnega zapornika in disidenta, dr. Vladimirja Veselico.
Njegov gostitelj je bil Gojko Sušak, kasnejši hrvaški obrambni minister in Tuđmanov politični intimus. Že na poti z letališča, peljala sta se v dobri dve uri oddaljeno Ottawo, je spraševal Veselico o razmerah v domovini in predvsem o dr. Tuđmanu, glavnemu kandidatu ta predsednika nove stranke. Ob tem je bil izrečen stavek, ki ga omenjam. Sušak je slišanemu opisu razmer dodal, da je po podatkih vseh obveščevalnih služb, »Tuđman kandidat number one za šefa hrvaške države.« Ko ga je Veselica, nekaj let kasneje, oba sta bila ministra v hrvaški vladi, vprašal na katere obveščevalne službe je takrat mislil, mu je Šušak odgovoril zgolj:« pozabi, pusti to.«
Darko Hudelist je kot pravi publicist hrvaškega Jutarnjega lista, vsaj že leta 1986 vedel, da bo Tuđman postal predsednik nove hrvaške države. In ne samo vedel. Veliko več. Imel je zelo natančno izdelan načrt, kako priti do tega mesta. Del tega načrta je bila tudi izločitev dr. Veselice kot morebitnega proti kandidata, volilnega rivala. Tudi zato ga je poslal na kanadski obisk. Vedel je, da bo vsaj v treh ključnih programskih točkah zagovarjal, za kanadsko emigracijo, bistveno premehka in preohlapna stališča. Najprej o političnem ustroju nove države, nato o ključnih nosilcih potrebnih družbenih sprememb ter o odnosu do republike Bosne in Hercegovine in položaju Srbov v novi hrvaški državi. In Veselica je imel na takratnih kanadskih pogovorih tudi dejansko povsem nasprotna stališča od svojih gostiteljev. Zagovarjal je parlamentarno demokracijo, nasproti predsedniškemu sistemu, trdil je da so nosilci družbenih sprememb lahko samo državljani Hrvaške, ki žive v domovini in ne kanadsko –ameriški emigranti, ter da je mora Bosna in Hercegovina ostati enovita in ne postati, kot je takrat dosledno zagovarjal gostitelj Šušak, del velike hrvaške države.
Prav ta razlika, v teh tako vsebinsko pomembnih in zavezujočih stališćih, je potrdila Tuđmanovo volilno zmago na ustanovni skupščini kasneje vladajoče stranke. Hkrati pa določila vrsto usodnih napak nove hrvaške oblasti. Tuđmanovo zahtevo o drastičnem zmanjšanju števila Srbov na Hrvaškem, posledično veliki eksodus civilnega prebivalstva srbske nacionalnosti po vojaški operaciji Nevihta, ter dogovore s srbskim predsednikom Slobodanom Miloševićem o delitvi republike Bosne in Hercegovine.
Če stopimo še korak nazaj bom lahko pokazal na drugi del Milanovićeve ocene o udbaških očetih samostojne Hrvaške.
Junija 1989 je takratna hrvaška policija prepovedala ustanovni sestanek nove stranke, Hrvaške demokratične skupnosti. Sestanek in volitve predsednika bi moral biti v hotelu Panorama. Predsedniška kandidata sta bila dva, Tuđman in Veselica. Glasovalni izid je bil nepredvidljiv. Tu ni povsem jasno, ali so preko noči spreminjali lokacije sestanka zaradi največje gotovosti Tuđmanove izvolitve ali zaradi strahu pred policijo. Očitno so ocene, ki jih te dni promovira Milanović, potrditev prvega. Sestanek se je dejansko začel v prostorih nogometnega kluba Borac na Jarunu in končal s soglasno Tuđmanovo izvolitvijo. Podporniki Veselice za mesto sestanka niso bili obveščeni in niso mogli ne vložiti kandidature in še manj voliti. Sestanek so namreč iskali v povsem drugem delu Zagreba in seveda bili neuspešni.
Ostaja pa še tretji del za oceno, ki jo je tako hitro prevzel Milanović. Prav zadnje dni decembra 1986 se je disident in politični zapornik, partizanski general Tuđman na bolj ali manj skrivnem sestanku pogovarjal z takratnim visokim hrvaškim voditeljem, Miko Špiljkom. Ta je bil v hrvaškim partijskem vrhu neke vrste liberalec, predvsem pa oponent dr. Stipi Šuvarju, tudi visokemu partijskemu funkcionarju, avtorju zadnjega jugoslovanskega indeksa knjig, ki jih je potrebno prepovedati in piscev, ki jih je potrebno z partijsko disciplino odstraniti. Šuvar je bil najverjetneje tudi avtor dokumenta, ki naj bi ga, v skorajda istem času, sprejel državni partijski vrh in v katerem smo bili poimensko navedeni vsi, ki nas je potrebno politično likvidirati. Tuđman je od Špiljaka zahteval pravico do objavljanja in tiskanja knjig ter, kar se danes zdi malce nenavadno, pravico do izdaje potnega lista. Aprila naslednje leto je dokument, ki ga je v svojih zapisih imenoval, okno v svet tudi, po 15 letih znova dobil. To mu je omogočilo tudi prvo potovanje v Kanado in obisk svojih ključnih političnih zaveznikov. Kmalu zatem se je začela razprava, zakaj je prav Tuđman tako hitro dobil potni list. Špiljak v enem izmed kasnejših pogovorov pravi, da je tako naročil takratnemu šefu policije. Pa vendar bi bilo samo to premalo. Vloga za izdajo potnega dokumenta, je morala dobiti potrditev tudi v Beogradu. Res je, da je bil potni list takrat že izdan tudi srbskemu oporečniku generalu Milovanu Đilasu. In najverjetneje bo res, da je pri hrvaških oblasteh, predvsem pri predsedniku republike Ivu Latinu, podobno zahtevo ponavljal kardinal Kuharić ter agilni škof Đuro Kokša.
Slednjega sem spoznal koncem osemdesetih let, ko je nekajkrat obiskal tudi Ljubljano, zaradi velikega projekta, ki ga je vodil moj sodelavec in prijatelj dr. Lojze Gostiša. Šlo je za dogovore, kako dobiti dovoljenja hrvaške Cerkve za vstop v ahive Metropolitane, knjižnice zagrebške nadškofije in prevzeti za Slovenijo tako pomembno Valvasorjevo dediščino. Gostiši je kasneje ob pomoči in sodelovanju SAZU, uspelo ponatisniti celotno zbirko Iconothece Valvasoriane. Takrat seveda nisem vedel za poti izdaje potnega lista bodočega hrvaškega predsednika, sem pa spoznal vplivnega škofa, ki je bil kot ocenjujem danes, sposoben potrebnega prepričevanja takratnih nosilcev hrvaške oblasti.Predvsem pa je bila katoliška cerkev vseskozi Tuđmanova najtesnejša politična zaveznica. Pa vendar se je ob tej izdaji potnega dokumenta pojavila dvomljiva teza, da je vse skupaj omogočila takratna tajna služba.
Na teh ocenah najverjetneje temelji pred dnevi izrečena Milanovićeva ocena. Še vedno pa ostaja vprašanje dejanskega razloga politično tako zavezujočega stališča predsednika najmočnejše opozicijske parlamentarne stranke. Ta je bolj kot z Tuđmanom, povezan z novim predsednikom konkurenčne stranke, Andrejem Plenkovićem in bojaznijo, da njemu osebno ne more prav veliko očitati. Saj je politično veliko bolj nov in prav toliko bistveno manj odgovoren za trenutne razmere na Hrvaškem kot bivši predsednik vlade Milanović. Prav zato je bilo potrebno ponovno premakniti pozornost prihajajočih volitev na stare ideološke spore in jih odmakniti od dnevno zavezujočih vprašanj.
Borut Šuklje 