O umoru bivšega direktorja velike hrvaške naftne družbe Ina, Stjepana Đurekovića, je takratni hrvaški tisk objavil vest dobra dva tedna kasneje, sredi avgusta leta 1983. Dr. Franjo Tudjman, kasnejši hrvaški predsednik, jo je zasledil, v branem tedniku Danas. V svoj osebni dnevnik je samo dan kasneje zapisal, »da, želi tekstopisec zavreči pisanje nekaterih tujih medijev, da za ubojem stoji jugoslovanska tajna policija, » in doda oceno, » da sledi vodijo v Jugoslavijo, zato vprašanje nemški vladi, do kdaj bo tolerirala takšne dejavnosti jugoslovanskih oblasti.«
Včeraj, tretjega avgusta 2016, je deželno sodišče v Muenchenu obsodilo Josipa Perkovića in Zdravka Mustaća na dosmrtno ječo zaradi sodelovanja pri uboju Stjepana Đurekovića. Njun glavni motiv naj bi bil, je ocenilo sodišče, odstranitev političnega nasprotnika režima. Ne terorista, kot je v izreku poudaril predsednik sodišča Manfred Dauster, temveč separatista in nasprotnika oblasti.
Prvo kazensko prijavo proti Perkoviću, da naj bi kot šef tajne službe v bivši Jugoslaviji organiziral likvidacije hrvaških emigrantov, je že leta 1994 podal eden izmed uslužbencev hrvaške krovne obveščevalne službe. Državni odvetnik Republike Hrvaške je tri leta kasneje sporočil, da so bile na podlagi ovadbe odrejene preiskave, da nobena od njih ni potrdila navedenih sumov, ter da je bila zato kazenska prijava zavržena.
Izgledalo je, da bo tako tudi ostalo. Vendar samo do leta 2005, ko so nemški tožilci ponovno odprli primer in prosili hrvaške službe za pomoč pri pridobivanju vrste različnih dokumentov. Tu se je začelo zapletati, resda ne takoj, toda začelo se je. Iskanje posamičnih dokumentov je namreč že kazalo, da primer Perković ne zadeva samo in zgolj pravosodja, temveč, da se v določenem obsegu pomika tudi v sfero politike.
Republika Hrvaška je bila tik pred vstopom v Evropsko unijo, ko je takratni predsednik vlade Zoran Milanović predstavil predlog Zakona o pravosodnem sodelovanju v kazenskih postopkih z državami članicami EU. Dejanski namen zakonodajnega posega je bil zakrit v enem samem členu zakona, ki je določal, da evropski zaporni nalog ne more, na območju republike Hrvaške, veljati za tista kazniva dejanja, ki so bila storjena pred letom 2002. Kljub takojšnjemu odgovoru Evropske komisije, da takšne izjeme ne more dopustiti, je Milanović vztrajal.
Konec junija 2013 sem bil v Bruslju. Spremljal sem tudi izjavo hrvaškega predsednika vlade, bilo je pred sejo Evropskega sveta in hrvaškimi svečanostmi ob polnopravnem članstvu v EU, kjer je pojasnjeval, da Angela Merkel ne ve prav nič o slučaju Perković in da je torej njena odpoved obiska v Zagrebu ob veliki evropski proslavi povezana zgolj z dejstvom, da vprašanje evropske širitve ni prav priljubljena tema v Nemčiji. Pa seveda ni bilo tako. Podpredsednica Evropske komisije Vivien Reding je vztrajala, da mora hrvaška vlada spoštovati sprejete mednarodne dogovore, torej tudi tiste, ki jih je potrdila v pogajanjih z EU in zato še posebej tisti del o evropskem zapornem nalogu. Kljub vsemu se je zdelo, da bosta poletna in dopustniška meseca julij in avgust 2013, nekako odmaknila sporno zakonsko temo v ozadje. Do povsem nepričakovane izjave, ki jo je Redingova posredovala preko svoje tiskovne predstavnice. Sporočilo Milanovićevi vladi je bilo povsem nedvoumno in po njem ni bilo več prostora za nikakršno pojasnjevanje. Bilo je povsem, ali-ali.
Redingova je sporočila, citiram, da je nedopustno, da se kriminalci, osumljeni za uboje hrvaških disidentov v drugih državah Evrope, v času komunističnega režima, še naprej skrivajo za mejami Hrvaške, da Hrvaški postopki predstavljajo resno kršenje pravnega reda Evropske unij, ter da je v skladu s tem potrebno proti državi uvesti sankcije. Samo nekaj dni kasneje, še vedno v mesecu avgustu 2013, Milanović piše takratnemu predsedniku Evropske komisije in ga prosi za zaščito ter obenem potrdi, tako kot pravosodni minister Orsat Miljenić v sočasnem pismu Redingovi, da bo hrvaška vlada umaknila sporne dele zakona in jih uskladila z evropskim pravnim redom ter vsemi sprejetimi zavezami v pogajanjih za evropsko polnopravno članstvo. Perković je bil, v skladu z evropskim zapornim nalogom, izročen nemškim pravosodnim organom.
Razumevanje včeraj izrečene sodbe odpira nekaj sklopov povezanih vprašanj. Predvsem tistega, ki je očitno tudi najbolj zanimalo nemško sodišče, o načinu sprejemanja odločitev v hrvaški tajni službi in predvsem ali in kakšna je bila povezava vodstva službe s takratno edino in vladajočo stranko v Zagrebu.
O tem sem pred časom že pisal. Zato me danes zanima samo droben del vprašanja obsežne sodbe nemškega sodišča, pravzaprav tistega dela, ki ostaja nekako ob strani, ki za pravnike in sodnike ni zanimiv in ki ostaja popolnoma v sklopu politike. Zanima me odnos Josipa Perkovića in kasnejšega hrvaškega predsednika dr. Franje Tuđmana. Oba se seveda v času brutalnega umora Đurekovića seveda nista poznala, sta pa samo nekaj let kasneje postala razmeroma tesna sodelavca.
Ponovno se moramo vrniti nekaj let nazaj. V najbolj nenavaden čas, čas ko smo verjeli, da je skoraj popolnoma vse mogoče, drugo polovico osemdesetih let dvajsetega stoletja.
Darko Hudelist, napisal je biografijo pokojnega hrvaškega predsednika, je postavil zanimivo oceno, da je da je Tuđman že leta 1986 ali vsaj 1987 vedel, da bo postal hrvaški predsednik. In ne samo, da je vedel, imel je tudi natančno izdelan načrt kako bo to dosegel. Del tega načrta so bili tudi obiski hrvaške emigracije v Kanadi, v Torontu. Obstajala pa je prepreka. Do potnega lista ni bilo prav lahko priti. Procedura je bila nadvse zapletena. V celotni operaciji izdaje dokumenta dogoletnemu disidentu in političnemu zaporniku Tuđmanu naj bi imela odločilno vlogo najprej njegov partizanski prijatelj in takratni visok jugoslovanski funkcionar Mika Špiljak ter eden šefov službe državne varnosti, Josip Perković. Prav on je bil tudi tisti operativni oficir, ki je odprl, ob sklicu prvega plenuma stranke HDZ, še v bivši državi, meje zagrebškega letališča Pleso, za vrsto udeležencev, ki seveda niso mogli dobiti jugoslovanske vstopne vize. Ob tem sta se Tuđman in Perković tudi spoznala. Pa vendar samo to ni bil razlog, da je Tuđman v samostojni državi imenoval Perkovića za šefa tajne službe in ga zadolžil za vrsto temu podrejenih in povezanih nalog. Pravi razlog je v prepričanju prvega hrvaškega predsednika, da je bila tranzicija končana z hrvaško osamosvojitvijo in samostojno državo. Zato tudi nikoli ni dopustil sprejtje kakršnega koli zakona o lustraciji. Vse tovrstne poizkuse je v parlamentu zaustavila prav njegova stranka. Tuđman je bil prepričan, da je osamosvojitev države neposredno povezana s spravo. Pomiritvijo vseh, kot je napisal, na zgodovinski poti oblikovanja lastne države.
Izrečena sodba Josipu Perkoviću še ni pravnomočna. Kot so napovedali njegovi odvetniki bodo v naslednjih tednih vložili pritožbo.
Borut Šuklje 