Zdelo se je, da je v nočnem pogovoru z upornimi oficirji, predsedniku vlade uspelo. Sporočila, ki smo jih v zgodnjem jutru dobivali, so bila pomirjujoča, a povsem napačna. Le nekaj ur kasneje so glavno prometno vpadnico v glavno mesto Srbije, Beograd, blokirala vojaška transportna vozila in pripadniki specialnih enot. Prav tega jutra, 12. novembra 2001, je kazalo, da spremljamo državni udar in odstranitev nove demokratično izvoljene oblasti.
Pa so bili vsi dogodki, kot v dvorani prepolni zrcal, drugačni od tistega kar smo videli ali pričakovali. Vključno z množico, ki je pozdravljala in ploskala upornim oficirjem.
Bilo je povsem drugače, kot prejšnji petek, 15. julija 2016, v Turčiji. V Beogradu je bil povod upora znan, v Turčiji lahko o povodu in vzroku, samo z večjo ali manjšo gotovostjo ugibamo; v Beogradu bi lahko vojaški udar uspel, pa to uporniki niso niti upali niti želeli, v Turčiji so ga razmeroma hitro zlomili; v Beogradu ni bilo nikakršnih sankcij nad uporniki, bili so celo nagrajeni, v Turčiji izvaja oblast v teh dneh popolno in sistematično čistko, oficirjev, policistov, uradnikov, sodnikov in tožilcev. Oba poizkusa vojaškega upora v enem in puča v dugem primeru pa druži vsaj ena stvar, zavračanje politične sprave in dogovora.
Glavni očitek takratnemu srbskemu predsedniku vlade je bil, da sodeluje z Mednarodnim sodiščem za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije ter da kot so grozeče opominjali uporni oficirji in njihovi politični podporniki, spreminja prav njih, ki so v teh vojnah sodelovali, v lovsko divjad, na katero lahko vsi streljajo. Ključni očitek turškemu predsedniku, Recepu Tayyipu Erdoganu, najverjetneje ni iskati v vrsti kršitev človekovih pravic in svobode medijev, za kar verjamem, da vojska ni najbolj občutljiva, temveč drugje. V njegovi novi spravljivejši politiki novega urejanja odnosov s sosednjimi državami, najprej z Izraelom, nato z Rusijo, pa tudi z Iranom.
Veliko bolj so bili razvidni motivi vojaškega upora v Srbiji. Đinđić je vedel, da so kot je sam pravil, potrebne reforme v državi vedno plavanje proti toku, da pomenijo najprej spor z mentaliteto, nato pa tudi z interesi in inercijo. Tako je tudi razumel obe skupini pogajalskih pogojev, ki jih je bilo potrebno izpolniti za članstvo v Evropski uniji.
Prvo, dosledno sodelovanje s haškim sodiščem za vojne zločine, kot uveljavitev in priznanje mednarodnega pravnega reda, konvencij in pravil. Drugo skupino pogojev, ki je obsegala potrebne procese izgradnje državnih institucij, pravne države in spoštovanja človekovih pravic, pa kot zavezo k uvajanju potrebnih razvojnih reform in demokracije. Samo tako smo lahko razumeli dilemo o kateri je tistega leta govoril.
Da je temeljno vprašanje, ali iskati prihodnost Srbije v preteklosti ali v prihodnosti ter da se znotraj tega razmeroma preprostega vprašanja skrivata dva povsem različna koncepta, ki določata srbsko politično realnost. Dejansko je šlo za spor legalistov in reformistov, takratnega predsednika države dr. Vojislava Koštunice in vlade, dr. Zorana Đinđića. Spor, ki se je do konca zaostril prav glede sodelovanja s sodiščem v Haagu. Po izročitvi bivšega predsednika Slobodana Miloševića so v Beograd prihajale nove zahteve, pravzaprav novi zaporni nalogi za vrsto osumljenih posameznikov. In prav vsakič se je začel oster spor reformistov in legalistov o tem, kaj narediti. Zato se je Đinđićeva vlada v nekem trenutku odločila, potrebovali so namreč čas, da bodo iz vrste haških zahtev po aretacijah izbrali nekaj manj javno odmevnih imen. Tako sta bila aretirana povsem neznana brata Predrag in Nenad Banović ter tudi zelo hitro predana haškemu sodišču, ki je za njima razpisalo tiralico. Ob aretaciji so sodelovali in prav to je sedaj pomembno, tudi pripadniki enote za specialne operacije srbske državne varnosti. Policisti bi rekli kot, po protokolu, potrebna asistenca. Ta enota za specialne operacije državne varnosti, katere pripadniki so bili povsem izven obstoječega pravnega reda, neke vrste nedotakljivi, je imela svojo bazo v vojvodinskem mestecu Kula, slabo uro vožnje iz Beograda. Prav tja se je teh nekaj pripadnikov, ki so pomagali pri aretaciji Banovićev tudi vrnilo. In prav tam se je začelo. Ugotovili so, da ni šlo za rutinsko opravilo, saj naj bi bila aretirana brata pripadnika specialne paravojaške enote, imenovane Volkovi z Vučjaka, ki je s specialci iz Kule sodelovala v vojaških plenjenjih po Bosni. Razumeli so, da je s tem kršen tihi dogovor, ki naj bi ga z njihovim bivšim šefom, Miloradom Ulemekom Legijo, tik pred demokratičnim prevratom septembra 2000, sklenil takratni vodja opozicije Đinđić. Najverjetneje so bili pripadniki te specialne enote, imenovali so jih rdeče baretke, posebna zaščita Slobodana Miloševića. Zato je bil morebiten dogovor naj ne posredujejo, pravzaprav podprejo opozicijo pri zamenjavi oblasti, še toliko bolj pomemben. In dejansko so prevzem oblasti in tudi aretacijo Miloševića samo opazovali. Seveda je ob takšnem dogovoru vedno tudi tudi tisti del o tem kaj dobim.. V tem primeru naj bi bila neke vrste obljuba posebne državne zaščite pred pravosodnimi organi in tudi pred haškim sodiščem.
Kot odgovor ne samo na kršitev morebitnega dogovora, temveč tudi na realen strah , da so lahko jutri na vrsti aretacij tudi oni, so najprej z vojaškimi vozili blokirali del avtoceste proti madžarski meji. Predsednik vlade je bil na uradnem obisku v Ameriki, kjer se je pogajal za odpis državnih dolgov, notranji minister je zelo pazljivo prvič omenjal morebitno politično ozadje vojaškega protesta, vendar brez kakršnekoli dejanskega odgovora. Đinđić se je takoj po povratku odpravil v Kulo. Ves pogovor so tajno posneli z povsem določenim namenom. Potrjevanja svoje moči. Čutili so zmagoslavje. Zelo zgodaj zjutraj sem dobil obvestilo, da se je obisk uspešno končal. Varnostnike iz rezidence sem posal v pekarno po prvi kruh in napisal poročilo.
Tisti občutek sem poznal iz časa slovenske osamosvojitvene vojne, ki sem jo kot programski šef preživel v pisarni v četrtem nadstropju nacionalne televizije. Neko popoldne vojne sem odšel domov na dobro kosilo, pred katerim sem zaspal. Spomnim se glasu svojega očeta, ki me je budil. Da moram takoj nazaj v službo in da me čaka varnostnik. To je bil ta spomin. Ko se ti zdi, da že zaspiš, so me zbudili. Iz Kule prihaja v Beograd kolona vojaških oklepnih vozil je bilo sporočilo, le da sem se tokrat vrnil v svojo beograjsko pisarno. Rdeče baretke so se odločile poslati še eno sporočilo in blokirati vhod v Beograd.
Rdeče baretke niso imele znanja niti izkušnje kako prevzeti oblast. Pučistični turški vojaki so to izkušnjo nedvoumno imeli. Đinđić ni ukrepal, saj zaradi povezav pučistov z opozicijskimi strankami, vojaško tajno službo in posredno tudi s predsednikom države tudi ni mogel. Hkrati pa je tudi imel z njimi nekakšne dogovore. Za umik jim je priznal še eno koncesijo. Imenovanje novega namestnika civilne tajne službe, ki je bil direktna vez pooblaščenih specialnih enot in organiziranega podzemlja. Popolnoma so se zaščitili in dejansko dobili status nedotakljivih.
Ko se je leto kasneje Đinđić odločil, da mora odpreti vprašanje, ki sta ga Evropa in Amerika vztrajno zavračali, statusa Kosova, so se odločili, da ga bodo ubili.
Specialne enote srbske državne varnosti so bile razpuščene šele po njegovem uboju marca 2003.
Erdogan se je odločil za organizirano in masovno politično čistko, saj je njegova nova politika umiritve odnosov s sosedi pomenila vstop v vojno z islamsko državo in posledično teroristične napade v Turčiji, ki so temu sledili.
Prav zato je tako težko določiti mejo odgovora pučistom. Je bil Đinđić premehak in je zato umrl, Srbija pa je takrat reformsko zastala.
Ali pa je današnja Erdoganova čistka premalo humana?
Borut Šuklje 