Ponovno sem se vrnil k dokumentom, da bi lahko znova začel iskati. Vedel sem, da sem nekaj spregledal. Še enkrat sem prebral vrsto sporočil z nedavnega pariškega sestanka o Zahodnem Balkanu. Pa se izgubljeno ni skrivalo v njih, temveč v ločenem pogovoru, ki ga je imel gostitelj, francoski predsednik, Francois Holland, s slovenskim predsednikom vlade, dr. Miro Cerarjem. Govorila sta o Evropi po britanskem referendumu in mestu Slovenije v teh novih časih. In ne Hollandova izbira sogovornika, ne izrečena stališča, niti ne izbira mesta pogovora niso bila naključna.
Zato moram začeti nekaj tednov, skoraj dva meseca pred tem sestankom ter z eno od verjetno najvplivnejših žensk francoske politike, bivšo ministrico, sedaj predsednico nacionalne skupščine za zunanje zadeve, Elisabeth Goigou. V pariškem Le Mondu je sredi maja objavila avtorski tekst z predlogom, naj Francija in Nemčija, ne glede na izzid britanskega referenduma, skupaj pripravita nov razmislek o prihodnosti Evropske unije. Bilo je očitno, da Guigojeva predstavlja ključna državna stališča. Velja jih povzeti, ne samo, da bi razumeli pomen Cerarjevega pariškega sestanka, temveč tudi zato, da bi videli sosledje političnih stališč ter skupno mnenje francoskega in nemškega zunanjega ministra, Jean-Marca Ayraulta in Franka-Waltreja Steinmeierja, objavljeno po znanem rezultatu referenduma.
Predsednica odbora za zunanje zadeve ponovno opredeli francosko –nemško zavezništvo, ki naj temelji na dveh vrstah moči, nemški gospodarski ter francoski diplomatski in vojaški, ob razumevanju o delitvi suverenosti in večji solidarnosti. Zavezništvo določi še natančneje, kot načrt dveh držav, ki je utemeljen na treh načelih, konkurenčnosti, varnosti ter povezovanju ljudi, v skladu s tremi načeli EU, solidarnostjo, deljenjem suverenosti in skupnih vrednotah.
Zunanja ministra, Ayrault in Steinmeier, nato v svojem avtorskem tekstu zgolj nadaljujeta, s tezo, da ponuja Evropska unija edinstven in nepogrešljiv okvir za doseganje svobode, blaginje in varnosti, da njuni državi delita skupno usodo in skupne vrednote ter temu dodata oceno, da se znotraj EU, države članice razlikujejo glede ambicij, ko gre za projekt evropske integracije. Prepričana sta, da EU danes potrebujemo bolj kot kadarkoli pred tem, saj lahko zagotavlja ustrezne skupne odgovore na spreminjajoče se mednarodno okolje.
Zato predlagata zavezo njunih držav k skupni viziji Evrope kot varnostne unije, ki temelji na solidarnosti in medsebojni pomoči med državami pri skupni varnostni in obrambni politiki.
Nadalje, skupno evropsko azilno in migracijsko politiko, kot odgovor na enostranske nacionalne odgovore na migracijske izzive, ki so evropski izzivi novega stoletja.
Tretji sklop predlogov zadeva dokončanje ekonomske in monetarne unije ob sočasni krepitvi gospodarske konvergence in socialne pravičnosti.
Teksta, treh vplivnih evropskih politikov navajam, zgolj kot potrditev, da februarski sestanek zunanjih ministrov Belgije, Francije, Nemčije, Italije, Luxemburga in Nizozemske, držav podpisnic izvirne evropske pogodbe, ni bil slučajen. Bil je, lahko ocenimo danes, začetek skorajda formalnega razmisleka o bolj zavezujočem povezovanju najbolj povezanega dela Evropske unije.
To je danes temeljno politično vprašanje tudi za Slovenijo. Ali smo sposobni doseči novo veliko soglasje o mestu naše države v povezanem evropskem jedru? Plebiscit leta 1990 ni bila samo odločitev o razdružitvi z Jugoslavijo, temveč tudi o članstvu v Evropski uniji. Referendum 2003, je bil zgolj potrditev plebiscitarne odločitve. Danes bomo potrebovali novo vrsto soglasja o mestu Slovenije v tesno povezanem evropskem jedru.
Po izstopu Velike Britanije, veliki gospodarski krizi in iskanju rešitve beguncev, obstajajo različni koncepti nadaljnega razvoja Evropske unije. Pa vendar je tudi zaradi prihajajočih predsedniških volitev v Franciji, težav na Nizozemskem in tudi v Sloveniji povsem na novo porajajoči se evroskeptičnosti, bolj ali manj očitno, da bo potrebno najprej iskati rešitve v že obstoječih pogodbah in šele nato v institucionalnih spremembah. To potrjujeta, tudi navedena teksta, tako Goigoujeve, kot Ayraulta in Steinmeierja, da se bo najbolj razvit del Evrope tesneje povezal.
Za Slovenijo je politično in gospodarsko ključna os Pariza in Berlina. Morebiten razpad te centralne osi bi pomenil tudi mehak začetek razdruževanja Evropske unije v meje nacionalnih držav. In tudi takrat, v ne prav najboljših okoliščinah, bi se morali opredeliti ali bomo tesneje sodelovali z Nemčijo in njej bližnjimi državami ali z državami višegrajske skupine ali katero drugo skupino držav, tudi balkanskih. Zato je tako pomembno, da soglasje dosežemo danes in sami, da nam jih ne bi kasneje določali drugi.
Sedaj se lahko vrnemo k vsebini pariškega sestanka predsednika slovenske vlade, dr.Cerarja in francoskega predsednika, Hollanda. Srečanje ni bilo slučajno. Sedaj lahko dodam, da je šlo verjetno za enega izmed najpomembnejših sestankov. Predvsem zaradi obeh sporočil.
Prvega, prvzaprav bolj ocene, da je Slovenija kot članica evrskega območja in schengena sposobna slediti vrednotam držav ustanoviteljic Evropske unije. Da je torej kot država videna v najbolj čvrstem jedru evropskih držav. Ter drugega sporočila, da je Slovenija hkrati v tej najtesneje povezani skupini evropskih držav tista, ki ima obenem lahko mediatorsko vlogo tako s skupino višegrajskih držav, torej Češko, Slovaško, Madžarsko in Poljsko, kot z državami Zahodnega Balkana. To slednje je za Hollanda še posebej pomembno.
Države regije bodo plačale veliko ceno posledic izglasovanega britanskega referenduma. Polnopravno članstvo teh držav v Evropski uniji je ponovno umaknjeno z dnevnih redov odločitev. Prav posledice takšnega, postopnega, časovnega oddaljevanja je prva ocenila nemška kanclerka, Merklova. Pred skoraj natančno dvema letoma se je , skorajda presenetljivo, udeležila srečanja predsednikov držav in predsednikov vlad držav regije v Dubrovniku. Nobena novost ni bilo njeno takratno ponovno zagotovilo, da imajo vse omenjene države evropsko perspektivo. Ključna novost je bila drugje. V njeni oceni, da državljani in državljanke držav v regiji ne morejo živeti samo od političnih obljub, da potrebujejo predvsem konkretne gospodarske projekte. Takrat je napovedala, da bo EU vložila v velike infrastrukturne regijske projekte nekaj manj kot 12 milijard evrov. Hkrati je pozvala liderje posamičnih držav naj sami, ali še bolje skupaj pripravijo predloge, načrte in projekte.To je bil začetek berlinskega procesa, novega gospodarskega in razvojnega zagona regije, balkanskega new deala. Dobra dva meserca kasenje je sledil sestanek v Berlinu. Šefi vlad so predstavljali načrte posamičnih in skupnih investicij. To je bil čas optimizma in medsebojnega sodelovanja. Nato je, predvsem zaradi begunske krize na katero Evropa ni našla odgovorov, bolj ali manj vse zastalo.
Francoski predsednik želi dati berlinskemu procesu nov zagon. Tudi kot neke vrste razvojnemu nadomestilu namenjenemu blažitvi posledic časovne nedoločljivosti polnopravnega članstva držav regije. Hollandova ocena, da ima v berlinskem procesu, evropske razvojne in investicijske pomoči državam zahodnega Balkana, Slovenija svojo mediatorsko vlogo, je možnost, ki jo velja izkoristiti.
Cerarjev pariški sestanek je bil pomemben. Predvsem zaradi sporočila o mestu Slovenije med najbolj povezanimi evropskimi državami. Posvet s predsedniki parlamentarnih strank, ki ga je pred dnevi sklical predsednik Borut Pahor, predvsem pa soglasje udeležencev, je prvi korak k pritrditvi te,j za državo tako usodni odločitvi.
Borut Šuklje 