Ne znam razložiti zakaj, toda vedno znova se , in to ne samo v šepetajočih govoricah , ponavlja zaupna in zanesljiva informacija o desetih miliardah dolarjev, ki naj bi jih želeli, ali kitajski ali ruski skladi , investirati na Balkanu. Vest , z omembo natančno takšne številke, se je pojavila ob napovedanem obisku ruskega predsednika Vladimira Putina v Sloveniji in nato le nekaj dni kasneje, tik pred prihodom kitajskega predsednika Xi Jinpinga v Beograd. Prvi del je bil opremljen z dodatnim pojasnilom, da naj bi miliarde namenjene velikim infrastrukturnim projektom v državah zahodnega Balkana, distribuirale in nadzirale preko slovenskih finančnih in pravnih pisarn, da bi bil drugi del vesti veliko bolj neposreden in razviden v sporočilu, da ima kitajski predsednik omenjeno vsoto skorajda v torbi, ki jo nosi s seboj. Obe novici sta bili seveda takoj in vsakomur povsem razumljivi, v svoji neposrednosti skorajda fizično otipljivi, predvsem pa povsem drugačni od zapletenih in z bančno ter uradniško realnostjo opremljenih sporočil, ki so iz evropskega Bruslja namenjena v prestolnice istih držav zahodnega Balkana.
Toda če najprej odmislimo vabljivost in bleščečo prepričljivost govoric o bolj ali manj podarjenih miliardah na eni in strogost sporočil o nujnosti izpolnjevanja zaspletenih pogojev in procedur pri možnem pridobivanju tako imenovanih evropskih sredstev, postane vidna realna razlika med evropskimi in drugimi , novimi politikami, ki iščejo svoje, in politične in finančne in naložbene, možnosti na Balkanu.
Pomembnost te razlike je prva določila nemška kanclerka Angela Merkel. Pred skorajda natanko dvema letoma se je v Dubrovniku sestala z predsedniki vlad držav regije. Njeni ključni sporočili sta bili dve. Prvo bolj ali manj znano, tokrat samo ponovno potrjeno, da imajo vse države tako imenovanega mehkega evropskega trebuha, med Ljubljano, Zagrebom , Budimpešto in Atenami , evropsko perspektivo. Da se proces njihovega polnopravnega članstva nadaljuje in da ima vso potrebno nemško podporo. Povsem nov je bil drugi del njenega nastopa. Da je za različne infrastrukturne projekte v regiji na voljo nekaj manj kot 12 miliard evrov . Temu je dodala, da državljani pač ne morejo živeti zgolj od besed o Evropi, da potrebujejo konkretne projekte. Po dubrovniškem srečanju se je začelo štetje popolnoma novega časa. Časa velikega sodelovanja in priprave novih načrtov gradnje modernih cest, železnic, vzpostavitve rečnih transportnih povezav, novih energetskih objektov.
Pa se je predvsem zaradi humanitarne krize z begunci evropska pozornost in s tem povezani načrti ponovno umaknila iz regije. Uspeh britanskega referenduma in izstop države iz evropske unije bo ta umik samo še poglobil in časovno oddaljiv. Države regije bodo plačale veliko ceno brexita, saj je nov evropski širitveni proces , prav kot direktna posledica izstopa in nove evropske realnosti, ponovno brisan z politične agende.
Trodnevni obisk kitajskega predsednika , Xi Jinpinga, v ključni državi regije, Srbiji, zato razumem tudi kot nov vstop v , vsaj začasno, upočasnjeno ali ustavljeno dubrovniško iniciativo Angele Merkel.
Politična sporočila ob pripravi obiska so bila nadvse podobna. O potrebnih investicijah. S pomembno razliko, ki je vidna ob dejanskem izplenu beograjskih pogovorov. Če namreč odštejemo dogovor o gradnji Konfucijevega centra, ter prevzemu koncesij za posamezne odseke avtocestne mreže, ostaneta dva ključna kitajska investicijska cilja. Modernizacija železarne Smederevo, gradnja velikega rečnega pristanišča na Donavi ter modernizacija hitre proge Beograd Budimpešta. Interes je torej ponovna vzpostavitev potrebnih pogojev za , plovnost reke Donave med Črnim morjem in Rotterdamom, tudi zaradi oskrbe srednje evropskih železarn ter distribucije izdelkov iz smederevske železarne in hitra ter cenovno konkurenčna železniška povezava grške luke Pirej, last kitajskega kapitala, in Budimpešte. Prav ti načrti, ki so teže izvedljivi prav zaradi posebnih pravil in ugodnosti, ki jih zahtevajo kitajski investitorji, so pomembni tudi za severno jadranska pristanišča, tudi Luko Koper. Cilj načrtov je biti hitrejši in cenovno ugodnejši, tudi kot Koper in Slovenske železnice. Pri čemer dobijo namere gradnje hitre nižinske proge med hrvaško Reko, Zagrebom in Budimpešto veliko bolj zavezujoč pomen ponovno tudi za luko Koper. O tem sem govoril, pred dobrim mesecem dni, ko je pripravljal zaprt pogovor vseh deležnikov o gradnji drugega tira med Koprom in Divačo, tudi z predsednikom slovenske vlade, dr. Mirom Cerarjem. V svojem premisleku in sklepu o potrebni investiciji in gradnji drugega tira je bil povsem zavezujoč in odločen. Tudi zaradi širših , geopolitičnih razmer.
Takoj po počitnicah bo Srbijo obiskal tudi predsednik vlade ruske federacije, Dmitrij Medvedjev. Sedaj, po odhodu Velike Britanije, bodo teme pogovorov še bolj zanimive. Bolj ali manj se o ključnem delu pogovora zgolj ugiba in ga postavlja v kontekst predlogov o najtesnejših političnih, gospodarskih in varnostnih povezavah dveh držav. Ruski veleposlanik v Zagrebu, Anvar Azimov, je eden od najvplivnejših ruskih diplomatov v Evropi. Pa tudi najbolje obveščenih. Zato njegova najava tik pred obiskom Medvedjeva, o namerah takojšnjih ruskih investicij v energetske sisteme držav regije, obseg je ponovno zaokrožen na deset miliard dolarjev, ni samo investicijska. Oziroma je to najmanj.
Sedaj ko se politične zaveze o evropskem članstvu držav zahodnega Balkana časovno ponovno oddaljujejo ina evropska unija zgolj eno možnost.Angela Merkel mora dobesedno obuditi svojo dubrovniško agendo. Ponoviti načrte investicij v regijo. Zato je sestanek , ki ga sklicuje francoski predsednik Holland in nanj vabi predsednike držav regije prva priložnost.
Borut Šuklje 