V luči 25. obletnice samostojnosti Republike Slovenije ponovno objavljam komentar, ki je bil objavljen v časniku Finance 29 junija 2010.
Usodni pogovor z Janezom Janšo
Devetnajst let je od one noči, kot se danes spomnim zelo tople in še bolj posebne, ko smo razglasili državo. Bila je noč rajanja. Imeli smo privilegij oblikovati potek prav te posebne noči. Posebne prav zato, ker je bila del časa, ko smo vedeli, da ni meja, in se nam je prav zato zdelo, da lahko naredimo prav vse. Danes se je spomnim tudi zaradi štirih prav posebnih dogodkov. Zaradi štirih ljudi: Janeza Janše, Tonija Tršarja, Vojka Volka in Dušana Tavčarja. Vsi imajo, Tršar in Tavčar sta pokojna, oba je premagal rak, prav posebno mesto v moji zgodovini in mojem spominu na teh 19 let.
Strah je premagan, kako se upreti sovražniku
Na štab takratne republiške teritorialne obrambe, danes bi rekli obrambnega ministrstva, sem poklical v prvih urah že naslednjega dne. Skoraj po naključju. Bil sem glavni urednik, programski direktor nacionalne televizije, in sem se po končanem programu, prenašali smo osamosvojitveno slovesnost, pridružil mestnemu praznovanju. Nekaj pozneje sem se vrnil v svojo pisarno v četrto nadstropje stavbe, ki prav svojstveno deli strogi center mesta in njegovo nadaljevanje. In sem tako kot že tolikokrat pred tem poklical in vprašal dežurnega oficirja, ali bo noč mirna. Tokrat je bil odgovor povsem drugačen. Eden izmed dežurnih oficirjev, bil je major, mi je lahko povedal samo, da me bo povezal s takratnim republiškim sekretarjem, danes bi rekli ministrom, Janezom Janšo.
Najin zgodnjejutranji pogovor lahko strnem v eno sporočilo, začela se je vojna, tanki so zapustili vrhniško kasarno in so verjetno namenjeni proti Ljubljani. Začela se je vojna, še preden je bilo slavja konec. Ko danes razmišljam o tem pogovoru, vem, da je bilo vse povedano kot obvladljivo in pričakovano. Janšo sem poznal vsa tista prelomna leta. Verjel sem mu, da vemo, kako se bo končalo. Ves strah smo v drugi polovici osemdesetih let, ko se je ta posebna noč pravzaprav začela, že premagali. Šlo je samo za to, kako se upreti.
TV SLO kot CNN
Po nekem prav posebnem naključju sem v prostrani televizijski stavbi našel eno izmed tajnic. Kmalu je našla vse urednike, poklical sem jih nazaj v službo. Tudi Tonija Tršarja, urednika kulturnega programa. Stanoval je nekje v Stari Ljubljani. Bil je eden izmed prav posebnih televizijskih ljudi, tistih, ki sem jih lahko vprašal vse, ne samo o različnih televizijskih praksah, temveč tudi o najrazličnejših bolj ali manj tolstih zgodbah hiše. Prišel je prvi. Tako kot vedno. V hlačah iz džinsa, telovniku in pepita suknjiču. In za njim Ambrožič, Lah, Perovič, Bergant, Pečko, Grosman in vsi, ki so znali zmagati.
Pa vendar imam na Tršarja prav poseben spomin. Kako je rad jedel, kako je rad kadil, one takrat ne prav pogoste dolge lahke cigarete marlboro, in kako je znal povedati, nekako z logiko filma in scenarija, da je treba premisliti stvari od začetka in najti njihovo najboljše sosledje. Tako smo se lotili tudi takratnega programa. Prve vesti smo oddajali že zelo zgodaj zjutraj in jih ponudili v izmenjavo vsem velikim televizijam.
Okoli pete ure sem govoril z Igorjem Bavčarjem, sekretarjem za notranje zadeve, češ da je videl prva poročila in ali znamo to narediti tako kot televizija CNN in jih ponavljati. Tršar je bil dober urednik. Kmalu za to nočjo je zbolel. Diagnoza je bila takrat še veliko bolj strašna, kot je danes. Na onkologiji so tako imenovane obsevalne cone označevali še z vidnimi označbami. Bila je nekakšna vijolična barva. Tršar je imel označena dva ali tri kvadrate. Ko smo ga pozneje uredniki, s katerimi je delil ono noč, obiskali na njegovem vikendu v Istri, se je zdelo, kot da je tudi to mogoče. Pa ni bilo.
Ideja Vojka Volka
V isto pisarno me je samo dan zatem poklical prijatelj Vojko Volk, danes slovenski veleposlanik v Zagrebu. Skoraj natančno pol leta pred tem klicem, bilo je samo v drugi zgradbi na Komenskega ulici, je vstopil v pisarne takratnih socialistov in rekel: vem, poznam rešitev, predlagati moramo plebiscit. Nihče nam ni prav verjel, ko smo to zares, kot parlamentarna stranka, tudi storili. Takratni predsednik parlamenta in takratni predsednik vlade sta bila skrajno nejevoljna. Govorila sta, da gre za svojevrstno izzivanje in da je popolnoma zadosti, če republiška skupščina sprejme ustrezno ustavno dopolnilo.
Vseeno nam je uspelo. Poti nazaj ni bilo več. Takratna vladajoča koalicija Demos je morala sprejeti naš predlog. Pol leta pozneje je bil Volk kot član manevrske strukture razporejen v varovanje nacionalne televizije. Klical me je dan po proslavi. Bil je pogovor, ki ga ne moreš pozabiti. Odhajamo, mi je rekel, vojna je, in dodal najtrši stavek: morda se danes zadnjič slišiva. To ni bil pogovor o zgodovini, bil je pogovor o smrti. O tem, da je zdaj prav tu, nekje okoli nas. Vojna je postala zelo otipljiva. Osebna. Od tega pogovora sem jo razumel nekoliko drugače.
Ljubezen gre skozi želodec
Dušana Tavčarja tiste noči pred 19 leti še nisem poznal. Tudi zanj se je takrat začela vojna. Spoznal sem ga pozneje kot lastnika obljubljanske gostilne Vrbinc. Ko danes govorimo o lastni državi, ne morem mimo njegovih treh gostilniških prostorov, v katerih je naseljena zgodovina tega časa. Verjetno ni bilo pomembnejše odločitve, ki ne bi bila tako ali drugače premišljana tudi, največkrat, v oni, če si prišel skozi glavni vhod, prvi sobi na levi strani. To ni bila restavracija, kot jih poznamo danes, bila je bolj mesto mirnega srečevanja.
Dušan Tavčar, skoraj vedno podobno oblečen, nikoli nisem vedel, ali pri koraku z eno nogo rahlo podrsava ali ne, je znal prav posebno, verjetno enako kot v sedemdesetih in osemdesetih letih Joško in Alojz Jazbec iz takratne restavracije v Tupelčah na Krasu, gostiti te razprave. Pozneje je zbolel. Nekega večera pred dvema letoma sva govorila. Samo želim te obvestiti, da z današnjim dnem zapiram. To je bil tudi konec pomembnega dela osamosvojitvene zgodovine. Dušan Tavčar je letos umrl.
Na letošnjo slavnostno in praznično noč sem se spomnil na Janeza Janšo, Tonija Tršarja,Vojka Volka in Dušana Tavčarja.
Borut Šuklje 