Črno protokolarno vozilo je nepričakovano in zelo hitro odpeljalo iz vladne palače. Prisotni, vsi ne povsem naključni, opazovalci so na zadnjem sedežu prepoznali potnika. Bil je predsednik hrvaške vlade, Tihomir Orešković. Njegova pot ne bi bila nenavadna, če se ne bi samo nekaj minut pred tem, v prostorih njegovega kabineta začelo, prav tako nepričakovano, obveščanje članov vlade, da seja, ki naj bi se začela čez slabo uro, odpade. Odločitev o tej odpovedi je, dobesedno v trenutku, sprejel predsednik vlade in takoj zatem pohitel na pot. Razlog njegove odločitve ni bil znan. Pravzaprav ga je poznal le zelo ozek krog najožjih sodelavcev. Nedvoumno tudi novi šef hrvaških obveščevalnih služb, Danilo Mrkić. Prav on je bil namreč edini, ki je lahko predsedniku vlade poslal takšno sporočilo, ki je s svojo vsebino, popolnoma porušilo in spremenilo omenjeno četrtkovo popoldne, 2. junija letos. Ocenila sta, da bo najbolje, da premier odpove sejo vlade in se odpravi k državnim obveščevalcem. Ker seveda nimam nikakršnih dokumentov, lahko samo sklepam, da ga je Mrkić obvestil, da bo del ministrov na seji zahteval glasovanje o zaupnici predsedniku vlade.
Dejansko je šlo za igro s časom.
Interpelacijo proti prvemu podpredsedniku hrvaške vlade in predsedniku zmagovalne parlamentarne stranke, Tomislavu Karamarku, je namreč le nekaj dni pred tem, vložila v parlamentarni postopek opozicija. Razlog za nezaupnico naj bi bila pogodba, ki jo je imela njegova soproga z enim izmed pomembnih lobistov madžarske naftne družbe MOL in nikoli povsem pojasnjenim načinom upravljalskega prevzema madžarske družbe v hrvaškem naftnem holdingu INA.
To je bil samo naključni povod, ki z nedavno izjavo vplivnega ruskega veleposlanika v Zagrebu, Anvarja Azimova, da so pripravljeni odkupiti kontrolni paket delnic Ina – Mol in odločilno sodelovati v nadaljnem razvoju hrvaške energetike, dobiva nove razsežnosti. Takšne, ki bistveno presegajo konsultantsko pogodbo, ki jo je takrat podpisala gospa Ana Šarić, danes poročena Karamarko.
Vrniti se moramo k vzroku. Torej k zadnjim parlamentarnim volitvam v sosednji državi. Zmagala je Karamarkova stranka ter z njo povezana koalicija manjših strank, vendar s premalo glasovi, da bi lahko sestavili vlado. Potrebovali so političnega partnerja in ga po zapletenih pogovorih, polnih preobratov, tudi dobili v združbi MOST, ki je bila z dobrim volilnim izidom, presenečenje volitev. Pogojev vladnega sodelovanja ni več mogel postavljati Karamarko, temveč jih je določil predsednik Most , Božo Petrov. Ključni sta bili dve določbi. Prva, da sodelovanja ne gre razumeti kot koalicijo, ki bi si s koalicijsko pogodbo določila načrt vladnega dela, temveč da gre za skupno vladanje dveh partnerjev. Z drugo določbo sta potrdila namero, da v skladu z namero skupnega vladanja, predsednik vlade ne more biti predsednik zmagovalne stranke, Karamarko, temveč nekdo tretji. Predlagan je bil uspešen poslovnež Tihomir Orešković.
Takrat so bili najverjetneje prav vsi prepričani, da bo kot premier deloval in predlagal zgolj tisto, o čemer se bo pred tem uskladil najprej s prvim in nato še z drugim vladnim podpredsednikom.
In prav tu je osnovni vzrok sedanje hrvaške vladne krize. Orešković je izvolitev na mesto predsednika vlade razumel dobesedno. Ali kot je dejal kasneje, če prevzemam odgovornost, potem bom tudi odločal. Predsednica države, Kolinda Grabar Kitarović, ki je po hrvaškem pravnem redu, sopodpisnica menjav ali novih imenovanj v tajnih službah, je po dogovoru s Karamarkom, ki naj bi v vladi usklajeval celoten represiven, obveščevalni in obrambni sektor, poslala predsedniku vlade zgolj v proceduralni sopodpis predlog za zamenjavo tedanjega šefa obveščevalne službe. A se je zataknilo. Orešković je želel natančne in skrbno argumnentirane razloge za takšno menjavo. O tem se seveda ni mogel pogovarjati z svojim prvim podpredsednikom, ki za takšno diskusijo v poslovniku dela vlade, ni imel nikakršnih pooblastil, temveč samo s predsednico države. To je bila ključna točka. Ne samo kot odprto sporočilo Grabar Kitarovićevi, da njen sogovornik ni Karamarko, temveč predsednik vlade, temveč posredno tudi notranjemu ministru, politično iz politične združbe Most, da prvi podpredsednik nima pooblastil, da bi lahko kadroval v policiji.
Predsednica je sporočilo popolnoma razumela . Šefa obveščevalne službe lahko zamenja samo v dogovoru z Oreškovićem. Sledilo je obdobje njunih pogovorov in samo zelo ozkemu krogu najbližjih sodelavcev vidne graditve nove medsebojne politične simpatije. Skupaj sta predlagala, Danila Mrkića, za novega šefa obveščevalcev. In s tem sprožila nov konflikt. Predlog sta namreč uskladila mimo Karamarka. Njegov odziv je bil najprej jezen ne, nato pa politično pragmatična zavrnitev Mrkića, ki da brez parlamentarnih glasov zmagovalne stranke in njenega vladnega partnerja enostavno ne more biti izvoljen.
Tu je spregledal pomembno dejstvo, da drugi del vladnih kolegov, tisti iz združbe Most, popolnoma podpirajo Oreškovića. Deloma zaradi dobrih odnosov, ki so jih vzpostavili, deloma vsled strinjanja z zmanjševanjem Karamarkovih ambicij v vladi in tudi zaradi podpore svojemu notranjemu ministru v njegovem sporu glede kadrovskih pristojnosti v policiji.
Mrkić je bil v Saboru izvoljen brez glasov Karamarkove stranke. Oreškoviću je uspelo doseči novo politično soglasje. Hkrati se je z odločitvijo predsednice države in premiera strinjal tudi podpredsednik parlamentarnega odbora za varnostno obveščevalne službe, sicer člana največje vladne stranke, dr. Miroslav Tudjman.
Ob nedavni vložitvi opozicijske zahteve po parlamentarnem glasovanju o nezaupnici prvemu podpredsedniku vlade je izgledalo, da bo seveda gladko zavrnjena. A je bila to zelo površna ocena. Opozicijski predlog je začel dobivati širšo podporo. Predsednica države, izvoljena kot kandidatka Karamarkove stranke, je ostala tiho. Prvi podpredsenik vlade je začel iskati novo parlamentarno večino. Brez velikega uspeha. Hkrati ni bilo več niti povsem jasno, ali ima podporo vseh poslancev svoje stranke. Odločil se je za novo politično potezo, ki naj bi povzročila umik zahteve po glasovanju o njegovi nezaupnici. Predlagal je razrešitev predsednika vlade, računajoč, da jo bo predsednik sabora, zaradi lojalnosti vladajočim in jo uvrstil kot prvo na dnevni red. Z izglasovano nezaupnico predsedniku vlade, bi postalo glasovanje o nezaupnici prvemu podpredsedniku brezpredmetno.
Ocenjujem, da je prav o tej nameri Oreškovića obvestil šef tajne službe in da je bil to povod za nenadno odpoved seje vlade prejšnji četrtek.
Karamarko je kljub vsemu iskal parlamentarne zaveznike za glasovanje o premierovi nezaupnici in tudi za novo parlamentarno večino, ki bi lahko izglasovala novo vlado. Mene sta zanimala dva odziva. Aktualnega zagrebškega župana in predsednika manjše parlamentarne stranke, Milana Bandića, ter znotraj Karamarkove stranke, opredelitev dr. Miroslava Tudjmana.
Bandić in Karamarko sta stara znanca in zaveznika. Leta 1990 sta v istem volilnem okrožju agitirala, prvi za danes opozicijsko socildemokratsko stranko, drugi za takrat in danes zmagovalno stranko dr. Franje Tudjmana. Bandić mu je vedno pomagal, tudi konec devetdesetih let, ko je bil Karamarko kot šef zagrebške policije razrešen, odpuščen iz vladajoče stranke in brezposelen. Našel mu je udobno svetovalno službo v Hrvaškem avtoklubu in pomagal pri kasnejšem sodelovanju z Stipo Mesićem, ter ga podprl pri volitvah sedanje hrvaške vlade. Tokrat mu je Bandić prvič odgovoril drugače, da njegovi poslanci ne bodo sodelovali v morebitni novi parlamentarni koaliciji. To je bil prvi in zadosten znak za oceno, da Karamarkov načrt, odstraniti Oreškovića, preprečiti glasovanje o njegovi nezaupnici in sestaviti novo večino brez novih volitev, ne bo uspel.
Dr. Miroslav Tudjman je dodal še drugo potrditev k napovedi takšnega neuspeha. Ni želel podpisati zahteve poslancev vladajoče stranke za glasovanje o nezaupnici Oreškoviću, ki naj bi s svojim vpletanjem v delo represivnega aparata » ustvarjal v državi politično napetost, in to, zgolj zaradi večanja svoje politične moči in ambicije vzpostaviti v državi kanclersko diktaturo.« Seveda bi morali za razumevanje odnosa Karamarka in Tudjmana pojasniti dogodke iz časa pred letom 2000, ko je bil dr.Tudjman šef takratne krovne državne varnostno obveščevalne službe s sedežem na Kuniščaku. Z nenadno akcijo specialnih enot zagrebške policije, vodil jo je Karamarko, so obkolili sedež službe, zasegla arhive, zaposlene, tudi Tudjmana, pa upokojili.
Karamarko je včeraj predlagal nov kompromisen korak. Odstopili naj bi vsi trije. Predsednik vlade Orešković in oba podpredsednika, Karamarko in Božo Petrov. Ter s tem in izvolitvijo novega premiera, omogočili obstoječi vladi nadaljevanje dela.
Počakati bo potrebno še nekaj dni. Predvsem zato, da bi videli kakšna bo odločitev Tihomirja Oreškovića, saj se ne bo odločal povsem sam.
Borut Šuklje 