Dan slovenske diplomacije

Vsakoletno bolj ali manj protokolarno obeleževanje dneva posvečenega slovenski diplomaciji, se praviloma izogne dvema vrstama spraševanja. Najprej o spominu in zgodovini. Diplomacije velikih držav, pa čeprav še tako geografsko majhnih, se vsakič posebej spomnijo tako svojega časa kot vseh tistih posameznikov, ki so ta čas tudi določili. Saj šele tako določeno spominjanje, prav neusmiljeno, zahteva tudi drugo vrsto spraševanja, o načrtih, željah in ambiciji aktualne zunanje politike. Če je prvo lahko predvsem praznično, se drugo prav tesno veže z ključnimi notranje političnimi dilemami. Zato je dan diplomacije vsakič posebej predvsem dan razmisleka o vlogi vsake posamične države v njenem širšem okolju.

Če je odgovor na prvo razmeroma enostaven , predvsem pa ni sporen, da se spominjamo časa dejavnih slovenskih diplomatov, od habsburške monarhije, kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, Jugoslavije do samostojne države Republike Slovenije, je odgovor na drugo veliko bolj zapleten in istočasno notranje politično zavezujoč. Saj so instrumenti diplomacije in zunanje politike tudi oči in ušesa notranje politike, tista tipala, ki vsakokratni vladajoči koaliciji sporočajo o vsem kar se dogaja izven meja države,o načrtih in trendih, pa tudi ekonomskih in gospodarskih namerah, ki jih je, za uspešno vodenje države, potrebno poznati.

Pokojnega predsednika vlade in države, dr. Janeza Drnovška, so nemalokrat obtoževali, da podcenjuje diplomacijo. Pa vendar so ključni zunanje politični uspehi države strnjeni v prvem desetletju in pol samostojnosti, v času ko je zunanjo politiko bolj ali manj dobesedno usmerjal prav Drnovšek. Zato se prav v tej udomačeni trditvi o njegovem slabem odnosu do diplomacije in povsem istočasnih pomembnih zunanje političnih uspehih države, skriva odgovor na vprašanje kdaj je lahko zunanja politika uspešna.
Da bi odgovoril na to zapleteno in nemalokrat vprašanej polno pasti, si moramo pomagati z določitvijo vsaj treh načel.
Prvo je povezanost notranje in zunanje politike.
Poleti , leta 2001 sem bil na večerji z takratnim evropskim komisarjem za širitev, Gunterjem Verhoigenom. Tema omizja, sogovornikov iz vzhodno in srednje evropskih držav, je bila vezana predvsem na pričakovano širitev evropske unije in s tem povezano polnopravno članstvo novih držav. Spomnim se komisarjevega nasmeha in skrbno izbranih besed ko je govoril o Sloveniji. Predvsem o njeni stabilni in razvojno naravnani notranji politiki . Samo nekaj mesecev kasneje sem se , telefonsko, pogovarjal z zunanjim ministrom, dr. Dimitrijem Ruplom. Takoj na začetku me je presenetil z vprašanjem ali sem tistega dne že govoril z Drnovškom. Dobili smo namreč strahovito dobro vest o kateri pa še ne moreva po telefonu, je pa skrajno odlična, je bil vesel Rupel. Šlo je za odločitev o izboru Slovenije, kot mesta srečanja ameriškega in ruskega predsednika, Busha in Putina. To je bil tudi poklon slovenski notranji politiki, ter seveda Drnovškovi tezi , da mora imeti Rusija dolgoročno možnost članstva in v Evropski uniji in v zvezi Nato. V tistem nemirnem času, tudi času konca jugoslovanskih vojn, je veljala Slovenija kot primer urejene in dobro vodene države. Zato smo bili zanimivi. Imeli smo odlične stike z Združenimi državami Amerike. Drnovšek je imel odprta vrata ključnih evropskih prestolnic. Enostavno je znal povezati notranje politično uspešnost svoje vlade z mednarodno vplivnostjo. Danes si je težko predstavljati, toda Slovenija je imela na prestižnem in lobistično tako pomembnem srečanju v švicarskem Davosu, skoraj dvajset let nazaj, večer svoje predstavitve. In udeležilo se ga je zelo veliko ključnih ljudi evropske politike in ekonomije. Za pomembne svetovne sogovornike je bilo strateško zanimivo poslušati slovenska stališča. Generalni sekretarj Organizacije združenih narodov, Kofi Annan, je povabil septembra 2003, v času 58.zasedanja generalne skupščine, Drnovška in zunanjega ministra dr. Dimitrija Rupla, na poseben pogovor o razmerah v jugovzhodni Evropi. Naše ocene o gospodarskih, socialnih in političnih razmerah v posamičnih državah regije so bile relevantne.

Tudi , in to je drugi kriterij uspešne zunanje politike, ker je Drnovšek vedel, da mora imeti Slovenija urejene odnose z sosednjimi državami. Zato tudi njegov tako obsežen politični projekt rešitve odprtih vprašanj z sosednjo Hrvaško, Italijo in Avstrijo. Država je imel svoj cilj. Polnopravno članstvo v evropski uniji. Temu je bilo podrejeno vse. In Drnovšek je bil uspešen. Pa tudi , ob koncu pogovorov z bivšim hrvaškim predsednikom, Stipo Mesićem, osebno razočaran. Njuno zadnje srečanje je odpovedal, ko je ocenil, da je pravzaprav nepotrebno, da sogovornik ne želi ali noče ali ne more sodelovati pri rešitvi. Da gre za zaprt krog pogajanj , ki se začno in se nato tik pred koncem tudi vedno prekinejo, da bi se lahko znova začeli. Pa vendar nas bolj kot to, danes zanima princip dogovora. Drnovšek je uspel , z pomočjo vrste odličnih slovenskih diplomatov in veleposlanikov, razrešiti ključno težavo pred sprejemom države v EU. Odnose z Italijo. Toda bil je uspešen tudi zato, ker je država imela cilj in prav zaradi tega zunanje političnega cilja je lahko dosegel tudi notranje politični dogovor o sprejemu in potrditvi tako imenovanega španskega kompromisa. Zadnji sestanek o tem, z predsedniki vseh parlamentarnih strank, je bil v sejni sobi nasproti njegove pisarne. Vsaj začetek ni bil prav obetaven. Bilo je veliko vprašanj in še več dvomov. Toda država je imela cilj in Drnovšek je vedel kaj hoče. Podobno kot ob kasnejšem sporazumu, ki ga je ob pomoči ameriške diplomacije, dosegel takratni predsednik vlade Borut Pahor s svojo hrvaško kolegici Jadranko Kosor, o sporazumu o arbitraži, kot orodju rešitve meddržavnega spora o meji. Takratni cilj je moral zaradi zahtev opozicije tudi skozi referendumsko preverjanje.

In še tretje načelo uspešne zunanje politike. Njena ambicija in sposobnost predstavljanja novih pobud.

V času vlade Janeza Janše, leta 2008, je Slovenija predsedovala Evropski uniji. Vlada je uspešno vodila nadvse obsežen projekt. Imeli smo ambicijo. Podobno kot leta 2012, ko smo predsedovali Varnostnemu svetu. Spomnim se pogovora z takratnim zunanjim ministrom Žbogarjem. Naša diplomacija si s tem širi svoja obzorja in ima v rokah vplivno orodje svoje promocije.
Pokojni Drnovšek ni podcenjeval diplomacije. Izvrstno je cenil mnenja in nasvete svojih zunanje političnih sogovornikov. Podcenjeval je zgolj neambicioznost in odsotnost zunanje političnih ciljev.

In prav tu se nekako sklene krog . Zunanja politika je lahko uspešna zgolj kot nadaljevanje dobre notranje politike, z cilji in pobudami. Brez tega postane le del vrste politik, zadovoljnih v svojem povprečju. Vsakoletno obeleževanje in slavnosti ob dnevu diplomatov bi moralo biti tudi spraševanje prav o tem. O načrtih in ambicijah, o pobudah in predlogih, o strategijah in strateških partnerstvih. In obenem čas spomina in poklona vsem , ki so jo skozi čas sooblikovali.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s