Zahteve po ministrovem odstopu

Pravzaprav so bili vsi dogodki skorajda popolnoma predvidljivi. Tudi ta zadnji izpred nekaj dni, ko je ugledni francoski list Liberation, objavil poziv skupine uglednih podpisnikov k odstopu hrvaškega ministra za kulturo, dr. Zlatana Hasanbegovića. Prav to predvidljivost, je potrebno prav sedaj povezati v celoto.
Nadvse enostavno bi bilo zgolj zatrditi, da podpisi francoskega filozofa Alaina Finkelkrauta, italijanskega nobelovca Daria Foa in zakoncev Sergea in Beate Klarsfeld, ter prejemnika filmskega Oskarja, režiserja Danisa Tanovića, in bivšega španskega ministra za zunanje zadeve Miguela Angela Moratinosa, pomenijo zadostno potrditev, da Hasanbegović ne more biti več minister v eni izmed vlad držav Evropske unije. Zaradi njegove revizije zgodovine in njegovih simpatij do ustaškega režima bivše kolaboracionistične hrvaške državne tvorbe NDH.

Vendar bi bili nekako prepovršni, saj prav tu ne gre samo za politično usodo aktualnega hrvaškega ministar za kulturo, temveč za veliko več. Gre za spraševanje o oblasti, ki ji minister pripada. Prav to spraševanje se je začelo vsaj nekaj mesecev prej.
Najprej z dvema dokumentarnima filmoma. Prvem o poboju hendikepiranih Srbov, ki so se med veliko ofenzivo hrvaške vojske, avgusta 1995, skrili v prostore šole mesteca Dvor na Uni. Pripovedovalec je danski major, Jorgen Kolde, ki se sprašuje ali bi njegovi vojaki, pripadniki zaščitnega bataljona Združenih narodov, ki so celoten masakr opazovali dobesedno iz neposredne bližine, lahko le tega preprečili. Ob njegovem premisleku, se v ozadju premika nepregledna kolona človeško ubogih, ki z vsem svojim imetjem bežijo z svojih domov na Hrvaškem, samo zato ker so državljani drugačne vere in nacionalnosti. Spremljamo velik izgon Srbov.

Drugi dokumentarec je bil predvajan samo nekaj tednov kasneje. Če je bil prvi umaknjen s programov, je bil ta drugi pospremljen z državnim priklonom. Jakov Sedlar je pripravil filmski dokument z naslovom Jasenovac-resnica. Film o verjetno enem najbolj brutalnih koncentracijskih taborišč druge velike vojne. Na slavnostno zagrebško predstavitev so bili povabljeni, prve dni letošnjega aprila, predstavniki nove hrvaške vlade in med ostalimi tudi akreditirani tuji veleposlaniki v Zagrebu. Seveda tudi minister za kulturo, Zlatko Hasanbegović.

Takoj zatem smo dobili ali prebrali pismo, ki ga je napisala izraelska veleposlanica, Zina Kalay Kleitman. Bilo je neprizanesljivo. Napisala je, da film zelo selektivno prikazuje zgodovino, skuša revidirati množico zgodovinskih dejstev, ter obenem žali vse, ki so izgubili svoje najbljižje v Jasenovcu, tudi Jude in Srbe. Ni napisala, toda bilo je jasno, da je pričakovala, da bo minister protestno zapustil predstavo, a da tega ni storil.

Le nakaj dni pred zagrebško promocijo Sedlarjevega filma je bila v Osijeku nogometna tekma. Igrali sta reprezentanci Hrvaške in Izraela. Ob množici navijačev so bili na igro vabljeni tudi najvišji predstavniki hrvaške oblasti in seveda ambasadorji. Nekje na sredini so gledalci začeli skandirati znano geslo: za dom spremni. Tekma ni bila ne prekinjenjena niti niso predstavniki hrvaške države zapustili stadiona. Eden redkih, ki je komentiral grozeče skandiranje je bil predsednik vodilne istrske stranke, Boris Miletić. Zgrožen sem nad primitivnostjo, ki daje neizbrisen madež ne samo hrvaškemu nogometu, temveč predvsem ugledu Hrvaške kot najmlajše države članice Evropske unije.

Zato zagrebški obisk posebnega odposlanca ameriške vlade, Nicholasa Deana, ni bil več naključen. Svoje gostitelje, ključne predstavnike hrvaške države je opozoril na holokaust in obenem prenesel skrb, zaradi radikalizacije hrvaške družbe.

Najverjetneje se je prav po tem obisku skušalo pripraviti odgovor. Začele so se namreč zelo zaupne in obsežne priprave na pogovor, ki naj bi ga, četrtega maja letos v Washingtonu, imel hrvaški zunanji minister Miro Kovač z ameriškim državnim sekretarjem Johnom Kerryjem. Določena je bila tudi ura. Pet popoldan. Prav tako je bil določen sekretarjev popoldanski urnik. Kosilo z evropsko zunanjo ministrico Federico Mogherini, nato protokolarne obveznosti ter ob koncu dneva minister Kovač. Pa se je vse spremenilo. Hrvaška ambasada je dobila zgolj obvestilo, da bo njihovega ministra že zjutraj sprejel eden izmed uslužbencev Kerryjevega kabineta.

To je verjetno najhuje, kar se lahko profesionalno zgodi zunanjemu ministru. Odpovedi pogovora se ni več dalo skriti. Niti ne političnih posledic. Predsednica Kolinda Grabar Kitarović je s posebno poslanico naslovila državljane. V zadnjem času smo priče eskalacije sovražnega govora, netolerance in poveličevanja propadlih zločinskih režimov, ustaštva, ki se je s svojo politiko vezal na fašizem in nacizem ter z zločinskimi postopki masovnih pregonov in pobojev popolnoma zlorabil tedanjo legitimno željo po svoji državi.

To je bil njen prvi odgovor. In ni ostal brez odmeva. Hrvaška nacionalna teelvizija je za neposredni prenos redne nedeljske svete maše, 7.maja letos, izbrala bogoslužje priorja dominikanskega samostana v Splitu, Luke Prcele. Grabar Kitarovićevo je v pridigi obsodil, da si je drznila očrnit Neodvisno hrvaško državo, kot tisto, ki je najmanj ščitila interese hrvaškega naroda. Ne morem ji oprostiti je ponovil Prcela, trditve, da je bila NDH zločinska in da ni bila neodvisna.

Zato pisma uglednih podpisnikov v Liberationu ne gre razumeti zgolj kot odstopni poziv hrvaškemu ministru za kulturo. Klub njegovim poznanim stališčem, pa ne mislim toliko na dobro napisano doktorsko disertacijo in knjigo o Muslimanih v Zagrebu 1878-1945, kot na njegove različne nastope, kot je bil govor na pogrebu vojaškega tožilca Mirsada Bakšića pred dobrimi štirimi leti. Mirsad je pripadal tisti hrvaški mladosti, ki je z otroškimi očmi videla in doživela našo največjo nacionalno tragedijo in poraz leta 1945. Njegovo kasnejše javno življenje je bilo zato zgolj izbira med jugokomunizmom in njegovimi protihrvaškimi in protimuslimanskimi vrednotami ali pa ostati svoj in izven kaste vladajočih, je takrat povedal Hasanbegović. In obenem nikoli skrival podpore svoječasnim načrtom Anteja Pavelića o terotorijalnih mejah hrvaške države od Mure in Drave do Drine.

Razlika je nastala ko Hasanbegović ni bil več smo intelektualec s svojim življenskim in znanstvenim kredom, temveč je bil izvoljen za člana hrvaške vlade. In ne naključno, temveč na predlog zmagovalca zadnjih parlamentarnih volitev, Tomislava Karamarka.

Čeprav bi se tu doseg Liberationovega poziva moral skleniti, pa dobiva povsem nove razsežnosti. Te pa sedaj niso več samo zunanje politične, temveč zadevajo ključne odnose znotraj ustroja hrvaške vlade in oblasti.

Karamarkova stranka in koalicija sta na volitvah zmagali. Pričakovati je bilo, da jim bo predsednica države Grabar Kitarovićeva, ne glede na različna tolmačenja ustavnih določil, podelila mandat za sestavo nove vlade. Pa se to ni zgodilo. Da bi lahko oblikovali vlado se je Karamarko zadovoljil s položajem prvega vladnega podpredsednika in za mandatarja predlagal takrat razmeroma neznanega Tihomirja Oreškovića. Zdelo se je skorajda samoumevno, da bo prvi podpredsednik tudi tisti, ki bo dejansko vodil vlado. Pa je takšna teza razmeroma hitro padla. Najprej ob poizkusu odstavitve šefa hrvaških tajnih služb. Predsednik vlade pri tem ni želel sodelovati kljub nedvoumni volji predsednice države in Karamarka. Tu se je volilnemu zmagovalcu, prepričanemu, da lahko ob vsakem neposluhu disciplira premiera ali povzroči vladno krizo ali celo padec vlade in nove volitve, zgodilo da je spregledal.
Očitno ni znal oceniti, da se v državi oblikuje novo politično soglasje. Grabar Kitarovičeva, Orešković in šef druge vladne stranke Most, Božo Petrov so dosegli kompromis o imenu novega obveščevalnega šefa. In ga kljub popolnem nasprotovanju poslancev Karamarkove stranke tudi izvolili. Kmalu zatem, tudi to je bilo spregledano, je premier Orešković pojasnil svoj delovni kredo. Da ne more biti zgolj naslovnik posamičnih zahtev, saj da je on tisti, ki za njih odgovarja in prevzema odgovornost, ter da jih mora v skladu s tem predvsem najprej sam premisliti in oceniti.

Karmarkovo prepričanje o tem, da določa delo vlade, saj ima največ parlamentarnih glasov, ni bilo več prepričljivo.

Prav zato lahko pride do sedanjega ključnega notranje političnega zapleta. Predsednik največje opozicijske starnke in bivši premier, Zoran Milanović, je predvsem zaradi tega, vložil zahtevo o glasovanju o parlamentarni zaupnici prvemu podpredsedniku vlade. Povod je razmeroma banalen. Konsultantske pogodbe, ki jih je imela njegove sedanja soproga z lobističnim podjetjem, ki dela tudi ali predvsem za madžarskega naftnega trgovca , MOL.
O vloženi interpelaciji bodo saborski poslanci glasovali v naslednjih dneh. Karamarka nihče ni povsem jasno in nedvoumno podprl. Tudi predsednica države ne. Očitno ni povsem izključena niti možnost uspeha interpelacije. Pa ne zaradi opozicije. Milanović je bil pri tem zgolj potrebno orodje.

Razloga morebitnega uspeha glasovanja o nezaupnici sta samo dva. Da ni več samoumevno, da to pomeni tudi konec delovanja Oreškovićeve vlade ter drugi, da se enostavno znotraj vladajočih oblikuje nova večina. Brez Karamarka.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s