Sojenje že pomiloščenemu generalu

Sodnemu naroku sklicanemu pred natanko tednom dni bi se najraje vsi izognili. Še najbolj sodniki in tožilci. Zato je bila razprava s takšno sodno lahkoto , ponovno kot že tolikokrat, preložena. Obtoženi je, pred beograjskim sodiščem, bivši načelnik generalštaba bivše jugoslovanske armade, upokojeni general Momčilo Perišić. Pravzaprav bi lahko rekli, da je imel ključne težave, v svoji bliskoviti vojaški karieri z vplivnimi ameriškimi svetovalci poslanimi na Balkan. Pa bi bila to le nadvse površna sodba. Saj so bili omenjeni morda res vzrok generalovim težkim priporniškim nočem, vendar so bili tudi povod njihove hitre prekinitve in izrečenih oprostilnih sodb. In prav tu moram začeti, da bi lahko razumeli vse sodne zagate generalovemu sojenju.

Vse se je začelo popolnoma nenavadno. Skorajda natančno leto dni pred ubojem predsednika srbske vlade, dr. Zorana Đinđić. O generalovi aretaciji so ga obvestili njegovi najožji policijski zaupniki. Novice o aretaciji Perišića, ki je bil takrat, marca leta 2002, že podpredsednik nove demokratične vlade, zadolžen za varnostna vprašanja, ni mogel razumeti. Zato je najprej spraševal o reakciji oblasti v Kanadi, misleč da gre za pripor Miodraga Perišića, takratnega veleposlanika, takratne države Srbije in Črne gore, v Kanadi. Ko so mu pojasnili, da gre za generala in podpredsednika Perišića, ni razumel, kaj naj bi ta počel na Madžarskem. Šele nato je razumel, da so ga aretirali na obrobju Beograda.

To mesto tik na obrobju, je bilo ne prav majhno prenočišče s primerno restavracijo, moteoml Šarić. General ni bil sam. V povsem praznem gostinskem delu se mu je takoj po njegovem prihodu pridružil visoki svetovalec ameriške ambasade v Beogradu, John David Neighbour. Iz zvočnikov se je prav toliko na glas, da je prekrila njun pozdrav, in da bi nepovabljenim zakrila njun pogovor, po prostoru širila skorajda ponarodela skladba Tamo daleko. Oba gosta te obcestno preproste in z običajno opravo pripravljene restavracijske mize sta imela razlog za glasbeno spremljavo.

Velikokrat kasneje sem spraševal, pa vedno ostal brez natančnega odgovora ali je bila Tamo daleko, pesem junaških srbskih vojakov iz prve velike vojne, nastala po njihovem umiku preko Albanije na grški otok Krf, predvajana prav takrat povsem naključno, morda zaradi onega nostalgičnega refrena, tam daleč, daleč ob morju je moja vas, ali pa je bila zelo natančno izbrana, ne zaradi omenjenega refrena, temveč vsled uvodnega verza, ali je morala priti ta noč, ta nesrečna noč.

Kakorkoli, še prej ko sta gosta motela Šarić uspela naročiti eno izmed ponujenih jedi, so ju aretirali pripadniki, bilo jih je deset, vojaške policije. Prislonili so ju ob zid, podpredsednika vlade in vplivnega svetovalca ameriške ambasade, ter jima nadeli lisice. Obtožili so ju vohunjenja. Celo več, sistematičnega srečevanja, v cerkvah, na parkirnih prostorih, v različnih stanovanjih ter izmenjave državno zaupnih dokumentov.
Večerja je bila seveda končana. Tudi pesmi Tamo daleko ni bilo več slišati. Oba so odpeljali v vojaški pripor.

Vojaški obveščevalci so oba zelo dobro poznali. Generala kot svojega bivšega vrhovnega operativnega šefa, američana kot dolgoletnega beograjskega gosta, rezidenta takrat obveščevalno nadvse zanimivega hotela Hyatt ter odličnega poznavalca razmer v regiji.

Neighbor, ki je bil tudi zelo hitro izpuščen, nikakor ni bil novinec. Tik pred začetkom krvavih jugoslovanskih vojn je prišel v hrvaško Slavonijo, kot pastir ene izmed novih katoliških cerkva, da bi se kasneje, bile so različne govorice, kot pripovedovalec jehovinih prič ali kakšne drugačne različice, preselil v Bosno in se nato kot dobro obveščen uslužbenec preselil, če se da temu tako preprosto reči, v Beograd.

Kje sta se s Perišičem spoznala ni povsem jasno. Je pa zanesljivo imel general že pred tem nekaj težav z vplivnimi američani. Čeprav moram prav tu takoj dodati, da je bil prav ameriški sodnik Mednarodnega sodišča za vojne zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu, Theodor Meron tudi tisti, ki je Perišića obsojenega na 27 let zapora zaradi zločinov storjenih med vojno v Bosni in Hercegovini ter na Hrvaškem, na ponovnem sojenju, zadnji februarski dan leta 2013, tudi oprostil vsega za kar je bil obtožen in ukazal njegovo takojšnjo izpustitev iz haškega pripora in vrnitev v Beograd.
Perišićeva vojaška kariera je bila silovita. Sam se ga spoznal najverjetneje leta 2002, na enem izmed mojih rednih veleposlaniških obiskov srbske vlade. Najbolj mi je ostala v spominu oprema njegovega kabineta. Pa ne pohištvo, ki je povsod bolj ali manj podobno, temveč slika v olju obešena na steni z motivom starega mostarskega mostu. Perišić je bil, vojne v Jugoslaviji so se širile, komandant tako imenovanega bileškega korpusa lociranega v Mostarju. V takratnih beograjskih režimskih medijih je bil visoko cenjen, danes bi rekli tudi ali predvsem zaradi tega ker je povsem razumel, da ostaja ob vojaški liniji poveljevanja, tudi ona druga in pomembnejša, v kabinetu takratnega predsednika Slobodana Miloševića. Leta 1993 je že bil imenovan za načelnika generalštaba jugoslovanske armade. Bil je nedvoumen Miloševićev proteže. Zato je tudi lahko, skorajda brez posledic, v času prvih velikih beograjskih demonstracij proti voždu,v letih 1996 in 1997, sprejel liderja študentskih demonstracij, kasnejšega vplivnega člana vlad po Đinđićevem uboju, Čedomirja Jovanovića in mu obljubil, da vojska ne po poslala tankov na ulice. Prelom z Miloševićem se je zgodil samo leto kasneje. Začela se je nova kosovska kriza. Sredi oktobra 1998, je imel načelnik generalštaba Perišić govor v Gornjem Milanovcu. Ključno sporočilo je bilo, da je Vojska Jugoslavije predlagala državnemu predsedniku naj stori vse, da prepreči spor z zvezo Nato. Prav nekje v tem času se je z Miloševićem pogajal tudi, danes že pokojni, odposlanec ameriškega predsednika Billa Clintona, Richard Hobrook in mu kot argument naj se odloči prav navedel tudi, da se Perišić v tajnosti, v Podgorici, sestaja z enim izmed ameriških amabasadorjev zadolženih za regijo. Prvi teden decembra istega leta je bil Perišič zamenjan in razporejen na bolj ali manj uradniško povsem nepomembno mesto v generalštabu. Tu nekje, v tem času, je moral spoznati tudi Neighbourja. Zanesljivo vemo kdaj in kje so ju skupaj aretirali.14. marca 2002, v motelu Šarić. Prvega so seveda izpustili tujega gosta, ki je ob slovesu prosil za spominsko darilo, najverjetneje za dolg in dober spomin. Želel si je lisice v katere so ga vojaški policisti uklenili. Tudi tu ni povsem jasno ali jih je dobil. Kot ni povsem razvidna njegova nadaljna pot. Nekaj let kasneje se je namreč dala zaslediti vest, skopa in kratka, o tragični avtomobilski nesreči na eni izmed madžarskih avtocest, v kateri naj bi popolnoma zgorelo eno izmed udeleženih vozil in voznik, ameriški državljan John David Neighbour. Kasneje te vesti ni objavil nihče več. Tragičen dogodek je ostal spominu in pozabi.

Nihče, ne nova srbska vlada, ne ameriška administracija, nima namena ponovno odpirati občutljivih vprašanj in večerje v motelu Šarić. Dogodka izpred skoraj petnajstih let. Zato ni bilo nobeno presenečenje, da je bil sodni postopek, star prav toliko, prejšnji petek, na olajšanje vseh znova in ponovno preložen.
Pa ne toliko zaradi obeh udeležencev marčevske večerje v obcestnem motelu Šarić, kot zaradi iskanja novega strateškega srbsko ameriškega soglasja.