Pogodba predsednikove soproge

Velika vest zadnjih nekaj dni je bilo odkritje razmeroma enostavne pogodbe o sodelovanju dveh podjetij. Obeh iz Zagreba. Vse po čemer bi lahko sodili, da dogovor o poslu ni povsem vsakdanji sta bila njuna naziva. Prvo se ponaša z nazivom Drimia, drugo z Peritus svetovanje. Pogodba je bila podpisana februarja 2013 in odpoklicana, v skladu z določili, zadnjega januarja 2015. Naročnik, Peritus svetovanje, je želel imeti v tem času ustrezne medijske analize o aktualnem Hrvaškem energetskem tržišču. In vendar je ta povsem splošen poslovni dogovor postal politična vest dneva v sosednji državi.

Vedno je pri takšnih nenadnih razkritjih ključno najprej samo eno vprašanje. Zakaj prav sedaj, zakaj ne pred nekaj meseci ali pol leta kasneje. Brez odgovora na to bo težko razumeti dejanski cilj objave te, tudi finančno, ne prav zanimive pogodbe. Zato velja iti po vrsti.
Prvi odgovor, naj bi bil tudi že zadovoljiv. Da sta lastnika obeh podjetij, Ana Šarić in Jozo Petrović. No, gospa Šarić je po poroki prevzela možev priimek in je sedaj Karamarko, soproga predsednika vodilne politične stranke in prvega podpredsednika aktualne hrvaške vlade, Tomislava Karamarka.
Drugi podpisnik pogodbe o sodelovanju, pa je bil Jozo Petrović. Vseskozi tesen sodelavec predsednikov omenjene stranke in tudi svetovalec bivšega premiera dr. Ive Sanaderja. Z njim je sodeloval pri verjetno najbolj občutljivi poslovni in očitno tudi drugačni operaciji prodaje dela vodilne hrvaške naftne družbe madžarskemu naftnemu trgovcu. Po sumih velike podkupnine, ki naj bi jo v tem primeru velikodušno plačali Madžari, naj bi ti tudi kljub manjšinskem deležu prevzeli dobesedno vse upravljalske pravice največje hrvaške naftne družbe. Hkrati bi ta morala preko madžarskega upravljalca odkupovati plin načrpan na lastnih nahajališčih, po ekstremno visokih cenah. Celo nekajkrat višjih kot jih je določal trg. Prav zaradi nespoštovanja tega določila obsežnih pogodb med naftnima družbama je prišlo do sojenja pred posebnim arbitražnim sodiščem, ki naj bi se končalo v razmeroma kratkem času. Cena spora bo zelo visoka, saj se bo, posredna in neposredna, štela v milijardah evrov. In potrebno je seveda dodati, da je Petrović ena od ključnih madžarskih prič.

To je dejansko spor vseh sporov v sedanji hrvaški vladi. Njen predsednik, Tihomir Orešković in predsednik glavne koalicijske stranke, tudi podpredsednik vlade, Božo Petrov, poudarjata, da arbitraženga spora ni mogoče prekiniti brez posledic in da je torej potrebno počakati do nejgovega zaključka. Nasprotno pa Karamarko, ki ima v hrvaškem parlamentu tudi največ glasov, predlaga izstop iz postopka arbitraže in nov začetek medsebojnih pogajanj z madžarsko stranjo. Spor je očitno politično občutljiv, saj je Petrov pred tedni celo govoril o tem, da lahko povzroči zlom vladajoče koalicije.

V vsej tej zmedi, prikrivanju dejstev, strahu pred odgovornostjo, medsebojnem obtoževanju predstavnikov različnih hrvaških vlad kdo naj bi takšen proces prodaje državne naftne družbe začel in vrsti postopkov, ki se zaradi verjetnih milijonskih podkupnin vodijo pred različnimi sodišči, ter tudi posledično pričakovanem medržavnem sporu, je torej pred dnevi postala pomembna pogodba, ki jo je podpisala Karamarkova soproga.

Pogodba Ane Karamarko je v tem kontekstu in vsebinsko in finančno povsem minorna in skoraj nepomembna.

Je zgolj povod za nadaljevanje vladnega spora in tudi, šahisti bi rekli, uravnoteženja vrednosti figur na šahovnici.

Ko so začele prihajati prve vesti o odkritju pogodbe, podjetij Drimia in Peritus, in o obeh lastnikih, se je zdelo, da gre zgolj za odgovor, na prav tako nenadno odkritje o izbornem okusu bivšega predsednika vlade, Zorana Milanovića. Samo par dni pred tem, smo namreč lahko prebrali, da je tik pred koncem svojega mandata in pred zadnjimi parlamentarnimi volitvami, Milanović uspel v svojem apartmaju, enega izmed dubrovniških hotelov, naročiti in seveda tudi pojesti za nekaj manj kot tisoč evrov morskih delicij. Račun je poravnala njegova politična stranka.

Pa se je kmalu pokazalo, da gre za več.

Karamarko je namreč prav v tistem času pojasnjeval vsebino svojih odnosov z Petrovićem. Opredelil ga je kot druženje dveh prijateljev, ki pa ni nikakor povezano z njunima stališčema o hrvaški in madžarski naftni družbi. Bilo je za pričakovati, da se po tako določnem pojasnilu prvega podpredsednika vlade, tudi polemika, predvsem znotraj vladne koalicije, ne bo nadaljavala. Pa ni bilo tako. Tik pred prvomajskim prazničnim tednom, je poslanec ene izmed koalicijskih strank, zahteval preiskavo o vseh poslovnih povezavah vodilnih hrvaških politikov z madžarsko naftno družbo. V zahtevi je bil povsem natančen. Vprašal je ali Petrovićeva podjetja ali madžarska naftna družba ali podjetja v njeni lasti sodelujejo s podjetji, ki so v lasti hrvaških politikov ali njihovih družinskih članov. Obenem je Petrovića obtožil, da je preko svojih povezav uspel imenovati v upravo hrvaške naftne družbe ljudi, ki so jih posredno predlagali v madžarski družbi in ki tudi zastopajo ne hrvaške, temveč madžarske interese. Poslančev partijski šef, drugi vladni podpredsednik, Petrov, pa je temu dodal, da Petrović očitno dela za drugo stran in da so zelo čudna njegova javna hvalisanja o tesnem prijateljstvu s Karamarkom.

Najmanj kar se je dalo iz teh nastopov, pravzaprav nadaljevanja spora med dvema podpredsednikoma hrvaške vlade in popolno tišino, o tako politično in finančno delikatni temi, ne samo predsednika vlade, temveč tudi predsednice države, Kolinde Grabar Kitarović, je bilo, da verjetno obstajajo nekakšni dokumenti, ki bodo dokazali takšne trditve. Danes lahko rečemo, da je bil dokument o poslovnem sodelovanju dveh zagrebških družb, vsaj v drugi polovici aprila letos že dostopen najbolje obveščenim v Zagrebu.

Sledil je nov preobrat. Karamarko in Petrov sta se na bolj ali manj skritem sestanku, prejšnji četrtek, torej petega maja, pogovarjala o odnosih v koaliciji in vladi, ter o nadaljnem sodelovanju pri operativnem vodenju države. Njunega vladnega predsednika so o tem sestanku spraševali nekaj dni kasneje, ko je bil na obisku v Splitu, pa je zgolj zatrdil, da ne ve nič ali vsaj ne prav veliko, saj da se ukvarja s pomembnejšimi temami. To je bil samo še nov znak , da gre za skrajno nevarno temo. Seveda je bil potek podpredsedniškega srečanja že bolj ali manj javen. Karamarko naj bi tudi za ceno prekinitve koalicije in padca hrvaške vlade zahteval vsaj dvoje. Takojšnji vladni dogovor o prekinitvi arbitražnih postopkov in sojenj z madžarsko naftno družbo ter pravico kadrovskih sprememb na ključnih mestih v hrvaški policiji.

Odgovor je sledil samo nekaj dni kasneje. V torek, 10. maja 2016, je zagrebški politični tednik Nacional objavil vsebino in faksimile pogodbe o sodelovanju podjetij Drimia in Peritus, torej Karamarkove soproge in Petrovića.

Soproga predsednika vladajoče stranke in prvega podpredsednika vlade je tu zgolj slučajno, zgolj in samo zato ker je soproga. Tudi pogodba s Petrovićem je bila veljavna, ko je bil njen sedanji soprog še v opoziciji.

Torej vsaj Ana Karamarko ni pravi cilj razkritja.

Dejanski cilj javne objave poslovnih dokumentov je uravnoteženje moči in vpliva za glavno vladno mizo. Med predsednikom in podpredsednikoma vlade. Med Oreškovićem in Petrovom ter Karamarkom.
Vsaj kar zadeva ključni vladni problem, arbitražni spor z madžarsko naftno družbo, ter vse posledice, ki mu bodo sledile.


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava / Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava / Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava / Spremeni )

Google+ photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google+ računom. Odjava / Spremeni )

Connecting to %s