Ignac Golob, izvrsten slovenski diplomat, me je ob vsakem pogovoru, skorajda tako mimogrede oskrbel z vrsto nasvetov. Dostikrat jih nisem znal povsem spraviti v okvir vprašanj, katera mi je naročil takratni predsednik vlade, dr. Janez Drnovšek, ob nadvse splošnem navodilu naj ga vprašam, kaj meni o tej ali oni dilemi. Eno izmed takšnih sporočil je bilo tudi, da takrat, ko ne veš, kako bi se odločil, preveriš, kam je svojega konja zavezal ameriški kavboj. In sprejemaš odločitve tudi na osnovi tega. Dobesedno tako.
In prav na to sem se spomnil jeseni leta 2010, ko je bivši, skrajno vpliven ameriški ambasador v državah balkanskega kroga, William Montgomery, popolnoma presenetljivo podpisal svetovalno pogodbo z eno izmed srbskih opozicijskih strank. To ni moglo biti slučajno. Montgomery je imel izvrstne informacije in ocene ne samo o stanju v Srbiji, temveč prav tako dobre o razmerah v celotni regiji, predvsem na Hrvaškem, Črni gori in tudi Bosni in Hercegovini. Morda bi za današnje razumevanje bila najboljša razmeroma enostavna ocena, da je kot veleposlanik bil napoten v države regije, kjer je kmalu prišlo do menjave oblasti.Tako Slobodana Miloševića, kot dr. Franje Tuđmana. Kakorkoli, njegova pogodba podpisana s sedanjim srbskim predsednikom Tomislavom Nikoličem, ki je določala svetovanje glede odnosov z Združenimi državami in Evropsko unijo, je bila 6.oktobra 2010, zavedena v ustrezne ameriške registre.
Pa to ne pomeni, da je s tem dobila kakšno posebno in drugačno politično veljavo, je pa bila nedvoumen znak, kam so privezali konja.
Slabi dve leti kasneje je Nikolić zmagal na srbskih predsedniških in nato tudi na parlamentarnih volitvah. Velika in do takrat vladajoča stranka demokratov je bila poražena. Nikolić se je kot nov predsednik države, umaknil iz operativne politike in stranko prepustil svojemu tesnemu zavezniku, Aleksandru Vučiću, s katerim sta skupaj domislila izstop iz do takrat enotne radikalne stranke, dr. Vojislava Šešlja, osumljenca sodišča za zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu.
Tako predsedniška kot parlamentarna zmaga sta bili presenečenje. In predvsem nov vladni lider, Vučić, popolna evropska neznanka. Dostopni in znani so bili le njegovi politični nastopi iz časa pred tem. Predvsem o pomenu Miloševića in Šešlja, njuni vlogi, liku in pomenu v novejši srbski zgodovini.
Da bi prevzel oblast je najprej prepustil premiersko mesto svojemu manjšemu koalicijskemu partnerju. Prevzel je naziv, tako posebej cenjen predvsem v državah regije, prvi podpredsednik vlade. In ga znal tudi primerno promovirati, kot naslov tistega, ki dejansko sprejema odločitve. In ena je bila ključna. Ta je tudi prepričala vodilne liderje evropskih prestolnic. O rešitvi odnosov Beograda in Prištine. To je bila najprej ključna tema pokojnega premiera dr. Zorana Đinđića, ki je vedel, da jo je potrebno spraviti na evropski in ameriški dnevni red. Zato je skorajda tik pred atentatom, marca 2003, pisal odločujočim predsednikom evropskih, ruske in ameriške države, da ni najpomembnejše vprašanje takoimenovanih političnih in življenskih standardih življenja v pokrajini, temveč, da želi razpravo o stausu Kosova, da se ne bi, kot je napisal, preko noči znašli pred sprejeto odločitvijo o samostojnosti pokrajine. Đinđićeva pobuda je bila takrat mednarodno zavrnjena. Razlog je bil preprost, da še ni pravi čas. Po Đinđićevem uboju, se je mesto oblasti v Srbiji, preselilo iz pisarne predsednika vlade v prostore predsednika države. Boris Tadić je postal novi srbski lider, ki je promoviral sodelovanje z državami regije, umiritev strašljivih spominov na skupno zgodovino in krvave vojne ter predvsem dosledno evropsko politiko in polnopravno članstvo države v Evropski uniji.
Le eno vprašanje mu je ostajalo. Najverjetneje ponovno ni bil pravi politični čas. Tisto, o katerem je razpravo zahteval Đinđić in bil zavrnjen, Tadić pa je bil obveščen, da ga je sedaj potrebno nemudoma rešit. Vprašanje Kosova. Tadić je bil, tudi zaradi popolnega nasprotovanja takratne opozicije, zadržan. Kazalo je, da je vprašanje odločitev o statusu Kosova, tudi odlučujoče vprašanje notranje političnega volilnega uspeha. Pa vendar ni bilo povsem tako. Vsaj takrat ne.
Zato je bilo po Vučićevi takratni volilni zmagi, slišati bolj kot geslo njegovo napoved o dogovoru o vseh potrebnih vprašanjih, pomembnih za članstvo Srbije v Evropski uniji. Predvsem v Berlinu so pričakovali nove zaostritve kosovskega in zatem tudi drugih evropskih nesoglasij.
Tu je Vučić dosegel prvo zmago. Dejansko se je začel pogajati. Pokazal je, da je tisti , ki lahko odloča. Da je v zapletenih pogajanjih o vrsti dilem, tisti, ki lahko prevzame odgovornost. Poslušal sem ga na enem izmed teh internih mednarodnih pogovorov, in takrat razumel, da bo imel podporo. Povedal je natančno vse, kar so želeli slišati. O evropski Srbiji, o spoštovanju odločitev in zahtev mednarodnega sodišča v Haagu ter o rešitvi vprašanja Kosova.
Prav to podporo, sem razumel kot del nove odločitve o predčasnih parlamentarnih volitvah v Srbiji.
V nedeljo, 24.aprila letos je Vučićeva koalicija ponovno zmagala. Volilna zmaga je bila seveda pričakovana. Ne pa osvojitev absolutne parlamentarne večine in zmaga na volitvah v Vojvodini. Pa vendar so volitve prinesle še dve pomembni odločitvi. Najprej tisto o Šešljevem ponovnem vstopu v parlament. Resda nepotrebnem, saj je bil v času pred nenavadnimi odločitvami sodišča v Haagu že povsem politično margaliziran in je šele po še bolj nenavadni razsodbi o oprostitvi za svojo vlogo v jugoslovanskih vojnah, dobil tudi politično moč. Toda dosegel je veliko manj kot je napovedoval. In v seštevku glasov prišel do svojega političnega vrha oziroma še bolje začetka novega političnega odmiranja. Ter drugo o novem, pred volitvami očitno nedosegljivem, dogovoru o sodelovanju raznih frakcij, sedaj različnih strank, ki so izšle iz nekdaj velikih Đinđićevih in Tadićevih demokratov.
In prav tu se ponovno vračam k pokojnemu Golobu. Ob zadnjih parlamentarnih volitvah v Srbiji, je bilo zanimivo pogledati, kam je posadila svojega orla nemška politika. Vučiću so izrekli nedvoumno evropsko podporo.
Borut Šuklje 