Božo Petrov, podpredsednik hrvaške vlade, je očitno spregledal nekaj velikega. Pravzaprav ključnega ob odločitvi za sodelovanje v sestavi aktualne oblasti v sosednji državi. Samo tako lahko razumemo njegovo zadnjo, nekaj dni staro oceno, da je edini razlog ustvarjanja vtisa o nestabilnosti in neoperativnosti vlade Tihomirja Oreškovića, ne njena dejanska težava vladanja in upravljanja države, niti ne skrajno različna oblastna koalicija in še manj premierjeva odvisnost od poslanskih glasov, ki jih zaradi načina imenovanja ne more politično obvladovati, temveč največja hrvaška naftna družba, Ina.
Vendar Petrov v tako zavezujoči politični oceni razmer v državi ni popolnoma pogrešil, le nekaterih ključnih dejstev, mu niso predstavili. Ali pa so mu jih šele sedaj, po ponovni strankarski izvolitvi obeh ključnih akterjev, bivšega predsednika vlade, Zorana Milanovića in zmagovalca parlamentarnih volitev, Tomislava Karamarka. Oba sta si ponovno dodobra utrdila liderski mesti in obenem potrdila, da njuni stranki predstavljata večino hrvaških volilcev. Ter, da ne samo poznata skrivnosti posledic posnetega kosila v zagrebški restavraciji Marcellino, temveč, da imata skupaj , torej brez Petrova in Oreškovića, tudi mehanizme morebitne rešitve.
Vložek je velik in se meri v miliardah evrov. Politična posledica neugodnega razpleta bi bil lahko zgolj in samo takojšen padec obstoječe hrvaške vlade. Pa to niti ne bi bilo najbolj zanimivo, saj se vlade pač menjavajo, če ne bi v morebitnem odzivu posledice lahko čutili tudi v Sloveniji.
Zato se moramo vrniti precej, dobrih trinajst let nazaj, v leto 2003. Predsednik takratne vlade je bil dr. Ivica Račan. Na eni izmed sej kabineta so sprejeli tudi sklep o prodaji deleža nacionalne naftne družbe INA, madžarskemu MOL. Izgledalo je razmeroma preprosto. Sklep, ki ga je lahko sprejel tudi Račan, je bil lahko le zelo omejujoč. V skladu z znanim principom, naj nam plačajo, toda naj ne pričakujejo pravic odločanja. Saj je že pravica, da lahko kupijo del našega neizmerna. Med potencialnimi kupci so bili Madžari, pa tudi avstrijski OMV ter ruski Rosnjeft, ki pa na koncu ponudbe ni oddal. Ta podatek, ki je bil takrat v letih evropskih rasti skorajda povsem zanemarljiv, postaja zanimiv kasneje. V času ko se začne ključna strateška bitka za energetsko in s tem povezanimi vsemi ostalimi premočmi na Balkanu, med zahodnim in vzhodnim svetom. Avstrijci so imeli slabe ali vsaj ne več dovolj dobre svetovalce . Za vstop v lastništvo hrvaške naftne družbe, so ponudili skorajda sto milionov manj kot madžarski MOL. Takratni avstrijski naftni šef, Wolfgang Ruttenstorfer, je bentil. Izvrstno plačani lobisti, bolj ali manj povezani z vplivno banko Hypo, so mu dali napačne podatke. Nemudoma je, 11.7.2003, napisal pismo naslovljeno na hrvaško vlado in z njim ponudil večjo kupnino kot konkurenti. Bilo je prepozno. Ruttenstorfer je besnel, saj je vedel, da je bila izgubljena in pomembna bitka. Verjel je , da ne tudi vojna za celoten trg v regiji. Zato je samo nekaj mesecev kasneje začel pogajanja za odkup polovičnega deleža v slovenski družbi OMV- Istrabenz, ki jih je junija 2004 tudi uspešno končal. Toda dobil je zgolj skromen obliž na rano.
Madžari so namreč začeli svoj veliki pohod. S hrvaško vlado, dr. Ive Sanaderja, so sklenili novo pogodbo. Z , za naključne bralce, razmeroma skromno vsebino. O spremembi pogodbe. Ta jim je omogočila ne samo povečanje lastniškega deleža v naftni družbi, temveč tudi pravice upravljanja. Dogovor naj bi bil sklenjen v takrat znani zagrebški restavraciji Marcellino, med obema, ki sta si sedela za mizo nasproti, Sanaderjem in predsednikom uprave madžarske naftne družbe, Zsoltom Hernadijem. Ves pogovor in tudi obed je bil seveda posnet, tako avdio kot video. Deset milijonov evrov, številko napisano na lističu papirja, sta si med kosilom izmenjavala sogovornika, naj bi bilo nadomestilo za uslugo. Le ta je med drugim vsebovala tudi obvezo, da bo republika Hrvaška vsaj do leta 2023 odkupovala ves zemeljski plin ki ga bo proizvedla INA , po vnaprej določenih cenah, z minimalno koncesijsko rento. Določena cena plina je bila že takrat določena višje kot cene dragega uvoženega ruskega plina. Pomembno dejstvo je, da se Sanader ni pogajal sam. Da je imel v naftni družbi posebnega svetovalca. Jozo Petrović naj bi operativno pripravljal vse potrebne odločitve. Izgledalo je, da bo v sodnih procesih, ki so jih hrvaška sodišča vodila proti Sanaderju postala jasnejša tudi vloga tega sivolasega in z bogatimi brki iste barve, redko besednega gospoda. Pa se je vse končalo z odločitvijo Ustavnega sodišča, s katero so bile zavržene vse Sanaderjeve obsodbe. Celoten posel z Madžari ni bil več primer koruptivnosti, temveč slabih poslovnih odločitev. Vsaka sodba ima seveda tudi svoj cenik. Ta je bil, neposredno, vreden vsaj nekaj milijard evrov in posredno zaradi obveznosti nakupa plina v naslednjih desetih letih še nekajkrat toliko.
Tu se začne razumevanje zahtev novega igralca za to pokeraško mizo, podpredsednika hrvaške vlade, Bože Petrova. Sanader namreč ni bil edini odločujoč udeleženec. Dodatke k pogodbi je podpisala tudi njegova naslednica, Jadranka Kosor. Pa se tudi tu ni končalo. Prve dni julija lani je madžarskega ministra za zunanje zadeve Petra Szijjarto, sprejel tudi takratni šef opozicije, sedanji prvi podpredsednik hrvaške vlade, Tomislav Karamarko. Ocenila sta , da so odnosi med državama na najnižji točki ter, da je vzrok dolgoletni spor med obema državnima naftnima družbama. Srečanje in pogovor pa seveda ni bil naključen, saj je tudi Karamarko dal svoj glas za spremebo pogodbe v madžarsko korist.
In tudi on ni bil zadnji. No bil je poslednji iz svoje stranke, ki pa je bila takrat v opoziciji. Nov predsednik vlade je postal Zoran Milanović. Njegovo stališče je bilo pravniško jasno. Kar je prodano je prodano. Če bi želeli prodano kupiti nazaj bi morali plačati bistveno več kot smo dobili in veliko več kot zmoremo.
Če je bil Jozo Petrović, tisti, ki je povezoval interese Sanaderja, Kosorjeve in Karamarka, kot predsednike ene izmed ključnih hrvaških parlamentarnih strank, potem je v času Milanovićeve vlade podobno mesto prevzel, Siniša Petrović. Ugleden pravnik, eden izmed trojice, ob Milanoviću in bivšem pravosodnem ministru Orsatu Miljeniću, prijateljev iz zagrebške Pravne fakultete. Z nastopom vlade svojega prijatelja je prevzel eno izmed najpomembnejših funkcij. Postal je predsednik nadzornega sveta državne naftne družbe. Pravzaprav resda državne, toda ne več v lasti samo ene države. Hrvaška je takrat že vodila razne arbitražne postopke z Madžari. Pa bi nas pogled na ta potek zopet odvedel stran od želenega.
Pomembno je zgolj to, da je hrvaško vlado v postopkih arbitraže zastopal tedanji minister Ivan Vrdoljak, ter da je bil član nadzornega sveta naftne družbe tudi takratni podpredsednik vlade Slavko Linić. Oba sta imela svoje komentarje o Milanovićevem zaupniku Petroviću. Prvi, ga je posredno obtožil, da je madžarski vohun, drugi, da ga po nalogu predsednika vlade diskreditira in da želi pomembno naftno družbo, ki bi morala biti vodilna v regiji, spremeniti v skromnega trgovca z derivati.
Aktualna hrvaška vlada, ki jo vodi Tihomir Orešković, ima težave z koalicijskimi soglasji. Predvsem soglasjem obeh podpredsednikov, Karamarka in Petrova ter njunih strank in njunih poslanskih glasov.
Z nedavnima skorajda plebiscitarnima zmagama na strankarskih kongresih sta si svojo politično koč okrepila in Karamarko in Milanović.Skupaj, čeprav eden na oblasti, drugi v opoziciji, lahko odločata. In obstaja samo eno dejstvo, ki ju k takemu razmisleku o političnem sodelovanju , povsem zaveže. To je poraz v arbitražnih postopkih glede naftne družbe in posledično plačevanje strahotnih odškodnin. In obenem obstaja drugo dejstvo, ki lahko tak morebiten izid in padec vlade tudi omili. In to je samo skupen prevzemni pogled proti novi tarči. Ta pa je samo ena. Pomembna tako gospodarsko kot finančno. Predvsem pa notranje politično odrešujoča in tista, ki nekako pozablja vlogo obeh Petrovićev, kot skupne niti dolgoletnih izmenjujočih se oblasti na Hrvaškem.
Ta predmet skupne odrešitve bi bil le morebiten prevzem pomembnega deleža slovenskega naftnega trgovca.
Borut Šuklje 