Te dni smo lahko spremljali prve predstavitve kandidatov za mesto novega šefa največje svetovne organizacije. Procedura je nova in namenjena demokratičnosti in preglednosti volitev. Morda bi bilo lahko celo res tako. Pa vendar čas novih hladnejših odnosov v svetu, temu enostavno niso naklonjena. Vodja in šef največjega svetovnega parlamenta, ki lahko sprejema tudi zavezujoče resolucije, enostavno ne bo prepuščen zgolj dobri predstavitvi. Ne, od tako razumljene demokracije smo daleč. Ostal bo princip dogovora najmočnejših. In politična spretnost najboljših kandidatov. Zato gre zadnje predstavitve cenjenih kandidatov v Palači Združenih narodov razumeti kot začetek volilnega postopka.
Dejanska drugačnost teh volitev je drugje. Ne samo, da po regionalnih delitvah dobivajo prednost kandidature tudi predstavniki držav Srednje in jugovzhodne Evrope. Zaradi političnega in gospodarskega interesa namenjenega razvoju teh držav, ki povezujejo srednjeevropski prostor z Orientom, bi lahko imeli kandidati tudi dejansko možnost izvolitve.
Če odštejemo one najbolj splošne potrebne trditve, ki smo jih slišali na skorajda vseh dosedanjih predstavitvah in so namenjene predvsem uradniškim in funkcionarskim nameščencem v razvejanih službah svetovne organizacije, ostaja še nekaj povsem ločenih tem, ki bi lahko odločile o kandidatu, ki bo dobil zadosti glasov za izvolitev. Vsi, ki so se te dni predstavili imajo najverjetneje tudi skorajda povsem enak urnik obiskov in srečanj. Obiskovali bodo mednarodne konference, ki jih organizira ali sponzorira svetovna organizacija, obiskovali posamezne prestolnice, in imeli nastope pojasnjevanja odnosa do posamičnih vprašanj: enakopravnosti žensk, mladih, človekovih pravic.
Zato je vprašanje, kaj je lahko znotraj tega splošnega, kjer bodo razmisleki posameznih kandidatov predvidljivo podobni, tisto, kar bi lahko pomenilo razliko.
Verjetno najprej sama regija. Bivši srbski zunanji minister in sodelavec takratnega predsednika Borisa Tadića, Vuk Jeremić, je že s svojo uspešno kandidaturo na mesto predsedujočega v Združenih narodih, pokazal, da so vprašanja Balkana, takšna, ki prinašajo tudi številne volilne glasove.
Dejstvo je, da je Zahodni Balkan ponovno predmet zanimanja svetovne politike. Pa ne toliko zaradi očitnega kolapsa poizkusov socialnih reform in demokracije na Kosovu, novih zapletov in protestov pred napovedanimi makedonskimi volitvami in neuspešnostjo razvoja Bosne in Hercegovine ali hrvaško blokado srbskih pogajanj z Evropsko unijo. Dejanski razlog je evropski širitveni zastoj. Torej princip, obljuba o evropskem polnopravnem članstvu posamičnih držav regije, ki je omogočal potrebne reforme.
Obljuba je imela dva pogoja.
Prvi je pomenil sodelovanje z mednarodnim sodiščem za zločine storjene na območju bivše Jugoslavije v Haagu. Carla del Ponte, glavna tožilka, je imela s svojimi poročili o sodelovanju posameznih držav s sodiščem, odločilno mnenje o evropskem pogajalskem napredku.
Drugi pogoj je bila sposobnost oblasti v posamičnih državah, da izpeljejo potrebne in družbene in gospodarske reforme. Z evropsko utrujenostjo, ki je pomenila zaustavljanje ali časovno odmikanje pridružitvenih procesov in istočasnim postopnim zaključevanjem dela sodišča v Haagu, je nastajal na Balkanu svojevrsten političen prazen prostor, razmeroma ugoden tudi za nove in nepredvidljive meddržavne spore in ponavljanje zgodovine.
Angela Merkel, nemška kanclerka, je edina dejansko razumela nevarnost tako izpraznjenega prostora pričakovanja boljšega življenja. Promovirala je berlinski proces, ki je bil ne samo nadomestek političnega procesa evropske širitve, temveč tudi povsem pragmatičen načrt velikih infrastrukturnih vlaganj v regijo. Zaradi velike krize z begunci je njen veliki načrt očitno zastal, toda letos ga nadaljuje z velikim sestankom v Parizu in gostiteljem predsednikom Hollandom.
Sodelovanje v tem procesu, njegovo razumevanje in pojasnjevanje, bi bilo, tudi zaradi velikega kitajskega investicijskega interesa v regiji, morda mesto razliko med kandidati za mesto novega generalnega sekretarja.
In ne bi bilo prvič, da bi bil kandidat izvoljen zaradi odnosa do razmer v regiji.
Generalnega sekretarja Boutrosa Boutrosa Ghalija je zamenjal Kofi Anan, njegov dolgoletni namestnik v new yorški Stekleni palači. Pa odločilne za njegovo izvolitev niso bile razmeroma splošno sprejemljive trditve, kot smo jih lahko poslušali v isti palači pred dnevi. Kofi Anan je znal oceniti razmere in se odločiti. Zadnje dni avgusta 1995, so, bil je čas vojne, izstrelki iz havbic zadeli center Sarajeva. Zadnji, peti, je bil usoden. Padel je na trg Markale in pokosil množico. Devetintrideset jih je ubil, devetdeset ranil. Kljub veliki zmedi v iskanju krivca, se je ameriški predsednik Bill Clinton odločil in zahteval povračilni odgovor. To je razumel kot nov mejnik ameriške zunanje politike po koncu hladne vojne. Z zavezniki znotraj obrambne zveze Nato se je dogovoril o vojaški povračilni akciji, kljub temu, da je njegov odposlanec Richard Holbrook vodil novo mirovno iniciativo. Toda ključ za avtorizacijo morebitnih povračilnih napadova je imel v imenu Organizacije združenih narodov le general Bernard Janvier. Tistega dne pa ga ni bilo, niti ni bil dosegljiv, saj je imel že dalj časa napovedano odsotnost. Bil je gost na poroki svojega sina. Njegov šef, generalni sekretar OZN, Boutros Ghali, ki bi lahko posredoval, pa je bil zaradi neke vrste prehladne bolezni v bolnici. Edini, ki je lahko odločal je tako postal njegov namestnik Kofi Anan. Posredoval je razumno in prenesel pravico poveljevanja in odločanja o zračnih napadih prenesel na generala Ruperta Smitha. In ta je tudi sprejel potrebne odločitve. Pa vendar nas tu ne zanima nadaljevanje in posledice Smithovih odločitev, niti ne njegove diplomatske spretnosti s katerimi je znal te iste zadržati v popolni tajnosti.
Vrniti se moramo k takratnemu namestniku generalnega sekretarja Ananu. Prav z odločitvijo o takojšnji podpori potrebnih ukrepov, je v takratni volilni tekmi dobil potrebno podporo za izvolitev na mesto novega generalnega sekretarja svetovne organizacije.
Zato bodo tudi sedaj, novi kandidati, morali najti, ob vseh potrebnih splošnih temah svoje promocije, tudi tisto, ki bo pomenila razliko.
Borut Šuklje 