Dogodek je bil skrajno nenaveden, skorajda presenetljiv. Pa ne toliko zaradi vsebine, skrbno pripravljenega ropa zlata in gotovine, kot zaradi mesta, kjer se je zgodil.
Prve dni tega meseca, v noči s ponedeljka na prvi aprilski torek, so vdrli, uradni viri poudarjajo neznanci, na sedež zagrebške policijske uprave. Po dostopnih poročilih sodeč, se v tej veliki stavbi v znani Hainzelovi ulici, takoj in nezmotljivo našli pisarno šefa kriminalistov, v njej sef, ga odprli, pobrali zlato in denar, najverjetneje vsaj pogledali morebitne zanimive shranjene dokumente in odšli. Ropi takšne vrste so redki, evropska policijska zgodovina ne hrani prav veliko podobnih primerov in obenem nadvse rizični. Torej bi moral biti rezultat takšnega pohoda velik.
Vdreti na sedež policijske uprave in tako skorajda mimogrede odpreti trezor policijskega šefa, pač ni povsem enostavno.
Ko sem pred leti opravil primopredajo in prevzel vodenje slovenskega ministrstva za notranje zadeve, sem se, takoj prvi ministrski dan, srečal z zapleteno težavo. V mojem kabinetu, dobesedno za mojo pisalno mizo, polno najrazličnejših telefonov in predanih poročil, je bila velika omara, v tisti nezmotljivi in dolgočasni, rjavi pisarniški barvi lesa ter v njej lepo pospravljena razmeroma velika blagajna. Eden izmed mojih predhodnikov, in tu se začne omenjen problem, pa je pozabil, izgubil ali založil odpiralno kombinacijo šifer. Obenem smo vedeli, da se najverjetneje v sefu, ob posameznih zanimivih dokumentih, nahaja tudi večja količina zlata, najdena ob eni izmed nenavadnih prometnih nesreč in shranjena. Kljub pozivu lastnikom ali njihovim dedičem naj prevzamejo najdeno zlato, nakit ter ostalo, se seveda ni nihče javil. In blago je ostalo, kjer je bilo. Zaklenjeno in varno.
S pokojnim Darkom Škrljem, bil je moj državni sekretar in šefom policije Andrejem Podvršičem smo iskali rešitev. In jo tudi hitro našli. Poklicali smo policijske mojstre, mislim na one stare policiste, ki so se takšne spretnosti naučili ne samo iz knjig in dnevnega dela, temveč tudi iz prakse kriminalcev, ki so jih zaprli. S takšnimi in drugačnimi prijemi so odprli blagajno, hranjene arhivske mape zložili na mojo pisalno mizo, komisijsko popisali dragocenosti in jih kasneje predali Banki Slovenije.
Dogodek opisujem zgolj zato, da bi si lahko predstavljali, da zagrebški rop le ni mogel biti tako enostaven kot so o njem poročali. Da so najprej na eni izmed ulic hrvaškega glavnega mesta, specialne policijske enote, Kobre, ustavile avtomobil določenega Antonija ter pri pregledu našle nekaj stotisočakov eurske gotovine ter zlato, ter mu vse skupaj, kljub temu, da je zagotavljal, da mu je denar zapustil ded in da je zlato enostavno kupil v Italiji, tudi odvzeli. In kasneje varno shranili v sefu svojega policijskega šefa. Ter, da so potem v taiste prostore policijske uprave vlomili neznani storilci, odprli blagajno in vse skupaj ukradli.
Republika Hrvaška je z novo vlado Tihomirja Oreškovića, dobila tudi novega notranjega ministra, Vlaha Orepića in tudi novo funkcijo prvega podpredsednika vlade, ki nima svojega resorja, saj naj bi usklajeval delo policije, vojske, tajnih služb, torej nacionalne varnosti. Tomislav Karmarko, njegova stranka je zmagala na volitvah, je prevzel to vplivno mesto v vladi in se tudi takoj soočil z omejitvami nove funkcije. Najprej ni bilo povsem jasno, ali je predsednica države predlagala zamenjavo šefa tajnih služb v dogovoru s Karamarkom kot vladnim usklajevalcem varnostnega sistema in brez dogovora s predsednikom vlade kot sopodpisnikom takšne zamenjave. Vsi so pričakovali hiter razplet, pa se je zgodilo povsem nasprotno. Orešković se je, kot bi se reklo v podjetniškem žargonu, usedel v svoj fotelj, se udobno naslonil, dal noge na mizo in predsednici sporočil, da potrebuje za takšno odločitev čas, predvsem pa, da bi rad videl in slišal razloge za takšno odločitev.
To je pomenilo dvoje. Da razume svoj premierski mandat dobesedno in da bo odločal, ter da vsebina dela prvega podpredsednika le ni tako samoumevna, kot se je ob oblikovanju vlade prepričevalo predvsem notranjo strankarsko javnost.
Pa vendar bi bilo ocenjevati samo po tem primeru prehitro. A je sledil nov poziv. Prvi vladni podpredsednik je pozval notranjega ministra Orepića, ki politično pripada koalicijski stranki, naj razreši dolžnosti tiste visoke policijske uradnike, ki so bili delovno ali drugače lojalni bivšemu ministru. Med njimi naj bi bil tudi šef zagrebške kriminalne policije Željko Dolački.
Odgovor je bil hiter in popolnoma presenetljiv. Orepić je odgovoril, da je on minister policije ter da bo v skladu s svojimi pristojnostmi sam odločal o kadrovskih menjavah. Da torej prvi podpredsednik glede tega nima pravih kompetenc ali poblastil. Po takem pogovoru med dvema tako vplivnima članoma vlade se je dalo sklepati samo dvoje. Najprej, da gre za dogovorjen nastop, ki naj s svojo presenetljivostjo in odmevnostjo, prekrije druge vladne težave.
Takrat se je že vedelo, da hrvaško vlado in hrvaško predsednico Kolindo Grabar Kitarović, čaka za državo zelo težavna, tako domača kot mednarodna razprava, o prikrojevanju zgodovine 2. svetovne vojne in fašizma državne tvorbe NDH. Torej o vsem, kar se je kasneje kazalo z nevarnim navijaškim skandiranjem in uporabo prepovedanih gesel na nogometni tekmi reprezentanc Hrvaške in Izraela marca letos ali z vsebino odprtega pisma izraelske velposlanice Zine Kalay Kleitman, da se ne bo udeležila spominske komemoracije v taborišču v Jasenovcu, zaradi nedejavne politike aktualne hrvaške oblasti, ki vodi v relativizacijo in revitalizacijo ustaštva in zločinov storjenih v času kvizlinške NDH.
Drugi možen razmislek o sporu Orepića in Karamarka se mi je zdel veliko bolj realen. Da bo v pogovor, katerega vsebina seveda niso bile samo kadrovske menjave v policiji, posegel predsednik vlade in z interpretacijo zakona ali uredbe o organiziranosti vlade ter področij dela, podprl svojega prvega podpredsednika. Pa je Orešković ponovno presenetil in s primerne oddaljenosti opazoval vladni spopad.
In rešitev je prišla sama. Kot v velikih antičnih tragedijah jo je prinesla nevidna roka usode. Brez velikih političnih žrtev ali napetosti v vladni koaliciji. Natančneje, rešitev napovedujoče politične in vladne težave, so prinesli , očitno dobro pripravljeni vlomilci, ki so neopaženo prehodili veliko stavbo zagrebške policije, našli pisarno šefa, ter brez težav odprli sef in pobrali denar in zlato.
Minister Orepić je po ropu začel z menjavami v policijskem vrhu. Zamenjani so bili skorajda vsi na katere je mislil Karamarko.
Cilj zagrebškega ropa je bil izvrstno izbran. Pa seveda ne zaradi znanega plena, ki je enostaveno glede na vložek v takšen podvig, bistveno premajhen. Cilj je bil izbran zaradi namena. In tudi oropan sef je bil v povsem določeni pisarni šefa borbe proti organiziranemu kriminalu, Željku Dolačkem. Le ta sedaj ni bil samo zamenjan, temveč odstranjen z delovnega mesta. In to ne prvič. Nekako je moteč. Predvsem pa veliko ve o poteku hrvaške tranzicijske zgodovine. Prvič, so tega asketskega dolgolasega kriminalista zamenjali v času vlade dr. Ivice Račana. Takrat je opravljal približno iste naloge in vodil verjetno eno največjih operacij hrvaške policije proti organiziranim kriminalnim združbam.
Glavni državni tožilec, tudi njega so takrat zamenjali skorajda istočasno, Radovan Ortinsky, je v svojem zadnjem nastopu pred hrvaškim Saborom, v smrtni tišini, sejo je vodil sedanji ustavni sodnik, takratni saborski podpredsednik Mato Arlović, trdil, da imajo dokaze tranzicijskih stranpoti, da pa so mu odvzeli pravico njihovega dokazovanja.
Dolački je pripravil v obračunu s skupino organiziranega kriminalnega podzemlja, tako imenovano Bagarićevo družino, skorajda osem tisoč strani policijskih dosjejev, ki naj bi dokazovali, povezanost kriminala, pravosodja in ključnih ljudi politične oblasti. Teza je bila razumljiva. Zlatko Bagarić namreč ni bil samo šef zagrebškega in hrvaškega podzemlja. V času pred razpadom socialistične Jugoslavije je bil hierarhično bistveno više. Vodja jugoslovanskega podzemlja, ki je povezoval tako srbski kot hrvaški kriminal, je bil Ljubo Zemunac. Eden izmed njegovih pomočnikov je bil Bagarić, drugi Željko Ražnjatović Arkan. Vsi so seveda sodelovali z različnimi jugoslovanskimi tajnimi službami, imeli potrebne različne dokumente in tudi pravosodno zaščito ko je bilo potrebno. Ko so se začele jugoslovanske vojne, se je Arkan vrnil v Beograd, Bagarić v Zagreb, kjer sta nadaljevala s svojimi rabotami in seveda dobila tudi pri novih oblasteh primerno stopnjo razumevanja.
Ali in na kakšen način sta pomagala financirati tudi vojne spopade je predmet različnih interpretacij, dejstvo pa je, da sta bila kasneje, ko so se že začele priprave na delo haškega sodišča za zločine storjene v času vojne na ozemlju bivše Jugoslavije, oba ubita, povsem v skladu z načelom, ni človeka ni problema.
Dolački je torej zbiral in očitno zbral zanimive dokaze o takšnem načinu sodelovanja Bagarićeve družine in oblasti. Sledilo je anonimno pismo in obtožujoča objava v tabloidu Imperial, direktno sofinanciranem z računov hrvaških tajnih služb. On in njegovi šefi, ter sodelavci so bili razrešeni, predmet preiskave umaknjen.
Aprilski rop zagrebške policijske centrale je bil povod za drugo razrešitev posameznih policijskih šefov, tudi Dolačkega. Ne gre dvomiti, da bo ukradeno iz njegovega sefa v doglednem času tudi najdeno in vrnjeno omenjenemu Antoniju, kateremu je bila ta dedova zapuščina in zlati predmeti italijanskih nakupov tudi odvzeta.
Borut Šuklje 