Slobodan Milošević in Radovan Karadžić sta imela poleti leta 1991 veliko telefonskih pogovorov. Večino njih so prestregle ter obdelale različne tajne službe.
Tudi tistega ključnega, septemberskega, ko je takratni jugoslovanski predsednik naročal sedanjemu obtožencu sodišča v Haagu, naj se poveže z poveljnikomvojašnic v Banja Luki, generalom Nikolo Uzelcem, ki da je zadolžen za oborožitev prostovoljcev v Bosni. Vse bomo uredili ponavlja Milošević med pogovorom in obenem Karadžića spodbuja naj ne skrbi, da bo dobil vse kar potrebuje, saj kot pravi, »dokler imamo armado« smo najmočnejši.
Posneti pogovori ne bi smeli predstavljati presenečenja saj so bili le nadaljevanje naročil, ki jih je Karadžić že dobil. Najprej o oblikovanju posebne zveze občin in njihovi avtonomiji ter nato vzpostavitvi posebne republike v Bosni in Hercegovini. Zagotovitev vojaške podpore in oborožitve je bil zato samo pričakovan vmesen korak. Vendar spregledan. Morda je bila to zadnja točka, ko je bilo mogoče še ustaviti krvave vojne v Bosni.
Alija Izetbegović, predsednik predsedstva Bosne in Hercegovine, je imel samo dve možnosti. Sodelovati z Miloševićem v projektu velike Srbije ali razglasiti samostojno državo in počakati na mednarodno priznanje. Bil je prepričan, da bo s samostojnostjo zavaroval državo pred morebitno agresijo, saj da bo deležen mednarodne zaščite.
Milošević je imel vojne načrte pripravljene. Del njih je bila tudi delitev Bosne in Hercegovine. Konec marca 1991 je organiziral v letovišču Karađorđevo, poseben tajni sestanek s hrvaškim predsednikom dr. Franjo Tuđmanom. Prvič sta govorila o novih zemljevidih in možnostih humanih preselitev. Vsaj v eni točki sta bili njuni politični doktrini enaki. V razumevanju pravice do oblikovanja nacionalnih držav. Da v državi, Jugoslaviji, ki je razpadala niso najpomembnejše republiške meje, temveč, da so veliko bolj pomembne nacionalne meje. Da morajo iz bivše Jugoslavije iziti narodi kot takšni in ne republike.
Kasneje, leta 1999, je prav na to razumevanje opozoril v svoji zaključni besedi, v sodbi mednarodnega haškega sodišča proti generalu Tihofilu Blaškiću, ameriški tožilec Gregory Kehoe. Citiral je Tuđmanovo knjigo O nacionalnem vprašanju v sodobni Evropi, napisano v začetku osemdesetih let in jo označil, kot del kasnejšega načrta delitve Bosne in Hercegovine. Teza je bila pretirana, vendar se ji je dalo slediti.
Sestanku v Karađorđevu je razmeroma kmalu sledilo novo srečanje obeh predsednikov, v Tikvešu. Načrti delitve Bosne so bili narejeni. Lahko sta jih prepustila operativcem. Zadnje decemberske dni leta 1991 je imel dr. Tuđman pogovor z vodstvom svoje stranke v Bosni in Hercegovini. Govoril je o Herceg Bosni, ki bo združevala dobrih šesto tisoč državljanov hrvaške nacionalnosti in bo v trenutku, ki bo zgodovinsko primeren razglasila svojo neodvisnost in se priključila državi Hrvaški. V skladu s takšno novo politično doktrino, so tudi nemudoma zamenjali političnega liderja Hrvatov v BiH, Stjepana Kljujića, ker je takšne načrte zavračal in opozarjal na pogubnost politike delitve države in še večjo norost, načrtnega sodelovanja z Miloševićem v takšnem projektu.
Kljujića je zamenjal Mato Boban.
Prostor za začetek Karadžićevih vojaških pohodov čiščenja in smrti je bil skorajda pripravljen. Mate Granić, dolgoletni zunanji minister, je v svojih spominih, Zunanja politika, kasneje pisal, da je Karadžića opazoval kot zdravnik. Da je bil v vodstvu bosanskih Srbov popolnoma dominanten, ter da je bilo vse podrejeno ideji Velike države. Karadžić je bil prepričan, da jim bo pripadlo vse osvojeno ozemlje in da bo mednarodna skupnost ob koncu vojne legalizirala osvajalno politiko. Kot piše Granić, navajam, bilo je tragično gledati, kako se Mate Boban z njim odlično razume in verjame, da lahko najdeta skupen jezik.
Januarja 1992 je dopotoval v Zagreb Nikola Koljević, član predsedstva Bosne in Hercegovine. V pogovoru s hrvaškim vodstvom, so potrdili oceno, da se žele državljani hrvaške nacionalnosti v BiH priključiti republiki Hrvaški, tako kot državljani srbske nacionalnosti republiki Srbiji. Da imajo torej isti cilj. Ki pa mu nasprotujejo, kot je bilo rečeno na sestanku, le muslimani, saj ti zagovarjajo unitarno državo, v kateri bi imeli oblast in kjer bi postopoma uvedli islamske zakone. Zato naj bi jim ponudili dogovor o delitvi Bosne, oziroma pravico, do »lastne mini države, stisnjene med obe veliki«.
Zagrebški sestanek pa je bil zgolj priprava na naslednjega. Tedanji predsednik hrvaške vlade Josip Manolić in Radovan Karadžić sta se sestala le dober mesec kasneje na štajerskem letališču Graz. Tu so že govorili o razmejitvi teritorijev v Bosni. Pogovori so propadli, saj se niso mogli sporazumeti o ozemlju Bosanske posavine, z večinskim hrvaškim in bošnjaškim prebivalstvom, ki naj bi pripadlo srbskemu delu delitvene mape, da bi lahko povezali Banja luko z državno matico, kot so temu takrat dejali.
Samo dober mesec kasneje, aprila 1992, je bila Bosna in Hercegovina mednarodno priznana. Istega dne je Karadžić proglasil neodvisno srbsko republiko BiH z glavnim mestom, kot je poudaril, trenutno okupiranim, Sarajevom ter sebe razglasil za predsednika. Milošević je povsem v skladu z vsebino tistega prestreženega telefonskega pogovora naročil general štabu jugoslovanske vojske naj izvede preustroj druge armade v vojsko bosanskih Srbov. Generala Vukovića je zamenjal general Ratko Mladić.
Vojne ni bilo mogoče več preprečiti. V Bosno in Hercegovino je Organizacija združenih narodov napotila vojaške enote modrih čelad, vendar z izrazitim navodilom neumešavanja v spopadih. Zgolj z nalogo opazovanja. S tem so bili vsi pogoji za začetek krvave vojne izpolnjeni.
Mednarodno sodišče za zločine storjene na območju bivše Jugoslavije je spoznalo Radovana Karadžića za krivega in ga obsodilo na 40 let zapora. Glede na njegovo starost je bil obsojen na doživljenjski zapor.
Borut Šuklje 