Pred dnevi je bil samo film o poboju nemočnih, bolnih in hendikepiranih Srbov, ki so se med veliko ofenzivo hrvaške vojske, avgusta 1995, skrili v šolske prostore v mestu Dvor na Uni. Pravzaprav gre predvsem za očitno ponavljajoče se iskanje odgovora, ki si ga prav tako ponavljajoče zastavlja danski poveljnik zaščitnega bataljona Združenih narodov, major Jorgen Kolda, ali bi njegovi vojaki, ki so ubijalsko namero vojakov v uniformah nedoločljivih oznak , spremljali iz neposredne bližine, lahko tudi preprečili? Film zelo premočrtno in počasi pojasnjuje takratni vojni čas in vseskozi v ozadju prikazuje neskončne kolone ljudi, ki so bili izgnani in pregnani, največkrat samo zato ker so Srbi. Film ne želi določati odgovorov, pušča jih spominu majorja Kolde.
Prikazovanje filma, posnetega v dansko –hrvaški koprodukciji, je bilo kmalu ustavljeno. Kot da bi tudi te boleče dogodke želeli pustiti času in pieteti. Pa ni bilo tako. Sledila je nova polemika, tokrat o zločinih vojvode Šešlja tudi storjenih ljudem, ki so bili krivi samo zato, ker so Hrvatje. Šešelj bi se namreč moral konec meseca javiti mednarodnemu sodišču za vojne zločine storjene na ozemlju bivše Jugoslavije v Haagu in poslušati sodbo. Sodišču je sporočil, da se ne bo in da verjame, da ga država Srbija ne bo izročila proti njegovi volji.
Predsednik hrvaške vlade Tihomir Orešković je skorajda takoj komentiral odločitev senata haškega sodišča, da bo sodba Šešlju prebrana brez njegove navzočnosti, z oceno, da država Srbija želi postati članica Evropske unije in da je prepričan, da bo sprejela pravilno odločitev in četniškega vojvodo obtoženega vojnih zločinov na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter nad Hrvati v Vojvodini, nemudoma deportirala v Haag. In tu, se je z oceno in pričakovanjem, politično zrelo ustavil. Je pa nadaljeval, podpredsednik njegove vlade, Božo Petrov z pojasnilom, da bo sodba Šešlju sicer izrečena v njegovi odsotnosti, pa vendar ne zato, ker sodišče ne bi zahtevalo osebne prisotnosti, temveč ker oblasti v Srbiji niso sposobne uporabiti pravih sredstev, tistih , ki bi ga k temu prisilile. Sledil je še zadnji stavek, da je čas za katarzo.
Bilo je očitno, da ne gre več za polemiko, temveč začetek novega spora med državama. In po odgovoru visoko pozicioniranega ministra tako v srbski vladi, kot v vladajoči stranki, o tem ni bilo več niti najmanjšega dvoma. Sporočilo hrvaški vladi je bilo naj prvo pogledajo, kako žive hrvaški državljani srbske nacionalnosti, ki so še lahko ostali po pregonih, ki jih je organiziral dr. Franjo Tuđman, grožnje, ki jih dobivajo vsak dan, ogrožanje njihovih človekovih pravic. Naj sodijo o pohodih črnosrajčnikov po glavnih zagrebških trgih, uničevanju čiriličnih napisov in sistematičnem preprečevanju vrnitve Srbov na njihove hrvaške domove. Saj, da niti ni Srbija niti niso Srbi pregnali 300.000 Hrvatov, temveč je Hrvaška izgnala 300.000 svojih državljanov, samo zato ker so Srbi.
Morda bi prav na tej točki lahko z racionalno in strpno diplomacijo ustavili tenzije. Kot je vedno učil pokojni dr. Janez Drnovšek, če se bo nastala snežna kepa začela valiti bo samo še večja in nato že neustavljiva. Pa je niso. Hrvaška je naredila nov korak in napovedala blokado pristopnih pogajanj republike Srbije in Evropske unije.
Teh 300.000 pregnanih, ki jih omenja srbsko sporočilo, so prav oni, ki v ozadju spominov majorja Kolde, beže, da bi ohranili svoje lastno življenje. Z blokado srbskih pristopnih pogajanj je ponovno odprt tudi ta eksodus. Bil je pač zgolj posledica strategije pokojnega hrvaškega predsednika dr. Tuđmana, da se mora število državljanov Hrvaške, ki so srbske nacionalnosti, po koncu vojne več kot prepoloviti. Če jih je bilo po popisu prebivalstva iz leta 1991 dobrih 12 odstotkov naj bi jih bilo po vojni operaciji Oluja, manj kot 5 odstotkov. Njegov predsedniški naslednik, Stipe Mesić, je v pričanju pred sodiščem v Haagu, aprila 1997, povedal, da je Tuđman na sestankih svoje vladajoče stranke, trdil da mora biti rezultat vojne število, nič večje kot 3 do 5 odstotkov Srbov, ki bodo ostali. Ta državniška odločitev pojasnjuje tudi ozadje Tuđmanovega koncepta humanih preselitev na prostorih bivše Jugoslavije.
Na ženevskih pogovorih, ki sta jih imela leta 1992 s takratnim predsednikom Jugoslavije, Dobrico Čosićem, sta dosegla dogovor o demilitarizaciji polotoka Prevlaka ter zelo dvoumen sporazum o odločni akciji povratka razseljenih oseb in omogočanja« prostovoljne in humane naselitve oseb, ki to žele » med dvema državama. Kot je kasneje pojasnjeval Čosić, mu je Tuđman ponudil izmenjavo prebivalcev iz zahodne Slavonije s prebivalci hrvaške Posavine v Republiki Srbski. Da bi se izognila terminu etnično čisčenje, je posrednik sestanka , diplomat Cyrus Vance, ki je tudi odobril formulacijo selitve prebivalstva, predlagal, da uporabitaa izraz humanitarna preselitev.
Tudi zaradi vedenja o takšnem težkem zgodovinskem spominu in poskusa, da se ne bi izrabljal v evropskih pogajanjih držav regije, je morala republika Hrvaška ob podpisu sporazuma o vstopu v Evropsko unijo podpisati tudi posebno zavezo. Z njo se je obvezala, da svojih medsosedskih odnosov ne bo reševala z blokiranjem evropskih pogajanj.
Vsa državniška srečanja predsednikov Borisa Tadića in dr. Ive Josipovića sem razumel predvsem kot iskanje možnosti, da bi ta hrvaška formalna zaveza postala tudi politični praktikum delovanja vlad. Zato sem z veliko pozornostjo spremljal govor predsednika Josipovića, julija 2014, ob sprejetju posebne deklaracije hrvaškega Sabora, o tem da sosednjih držav ne bo obremenjevala v njihovih naporih pristopa v Evropsko unijo. A je sledil tudi drugi , največkrat spregledan, del predsenikovega govora. Da bo tudi reševanje odprtih meddržavnih vprašanj zelo pomembno za oceno o izpolnjevanju pogojev za polnopravno članstvo v EU. Ter, da bo prav to važen test za vse države v regiji.
Samo nekaj mesecev kasneje, konec meseca januarja lani, je takratni predsednik hrvaške vlade, Zoran Milanović, na seji svojega kabineta, napovedal, da Srbija brez preklica in suspenza zakona o univerzalni jurisdikciji ne more postati članica Evropske unije, da Hrvaška tega ne bo dopustila. Saj, da oni takšnega zakona nimajo, ter da Evropa deluje po pravilih pravosodnega sodelovanja in skupnih nalogov za aretacije. Takrat je bil namreč aktualen primer aretacije hrvaškega vojaka, Veljka Marića, zaprtega v Sremski Mitrovici, zaradi obtožbe uboja civilista na Hrvaškem, saj navedeni srbski zakon dovoljuje sankcioniranje zločinov storjenih na področju celotne bivše Jugoslavije. Pravosodni minister , Orsat Miljenić, je na isti seji Milanovičevega kabineta, tudi prvič omenil, da bo Hrvaška pogojevala srbska pogajanja z zahtevami, da Beograd odpre nove postopke za vojne zločine, ki so jih storili srbski državljani na ozemlju Hrvaške. Ni bilo omenjeno, toda bilo je jasno, da so mišljeni tudi pripadniki različnih paravojnih enot, zlasti Šešlja in Arkana.
Tu se je že dalo slutiti, da se bo odnos do držav v regiji , zlasti do Srbije spremenil. Da se bodo ustaljeni državniški pogovori in diplomatsko iskanej rešitev spremenilo v napovedi blokad evropskih pogajanj. Februarja 2015 se je srbski predsednik vlade, Aleksandar Vučić, udeležil inavguracije nove hrvaške predsednice, Kolinde Grabar Kitarović. To je bila hrabra Vučićeva odločitev. A se je prav ob njegovem obisku dalo slišati, da bo Hrvaška definitivno pogojevala pogajanja za vstop Srbije v Evropsko unijo. Zaradi nespoštovanja predvsem 7.člena sporazuma o normalizaciji odnosov med državama iz leta 1996, ki je določal šest mesečni rok za podpis novega sporazuma o nadomestilih za vso uničeno, poškodovano ali izginulo imovino. Nadalje zaradi nejasne usode 1600 vojakov in civilistov, ki so bili ali izginili v srbskih taboriščih, ter ukradeni kulturni dediščini ter vračilu in dostopnosti vseh arhivskih gradiv, ki bi po razpadu bivše države morale biti vrnjene Hrvaški.
Pa je ostala vsaj še ena odprta težava. Marca 2014 jo je označil Milanović. Hrvaška bo kljub vsemu izkoristila pristopna pogajanja, je takrat dejal, kot sredstvo pritiska na Srbijo, da se bomo lažje dogovorili o meddržavni meji na Donavi.
Hrvaška je pred dnevi blokirala pristopna pogajanja Srbije z Evropsko unijo. Vse tisto kar naj bi ostalo spominu majorja Koldeja bo ponovno postalo ne tema pietete in grozljivosti jugoslovanskih vojn, temveč prvovrstna tema novega političnega razmerja dveh držav.
Borut Šuklje 